Legenda. Tako nosi naslov športna biografija enega izmed najuspešnejših slovenskih nogometašev Marcosa Tavaresa. Dolgoletni kapetan je že vrsto let razlagal, da si želi povedati svojo zgodbo. Od rojstva ter prvega stika z žogo pa do danes. Knjiga pa ni samo leporečenje. Marcos zatrjuje, da so v njegovi biografiji prav vse stvari. Lepe, ki se jih rad spominja, in tudi tiste, na katere ni ponosen. Stvari, zaradi katerih je tudi sam v knjigi predstavljen kot človek. Tiste, ki jih do danes javnost ni poznala.

Knjiga je od danes naprej že v predprodaji in bo na policah do konca meseca novembra tega leta. Mi vam bomo v tem času med drugim skupaj z Marcosom razkrili nekaj izsekov iz knjige.

“Tudi jaz sem krvav pod kožo”

Tavares je poudaril, da v knjigi niso samo datumi, tekme in njegovi zadetki. Knjiga je napisana življenjsko in je namenjena tudi tistim, ki nogometa ne spremljajo toliko. V knjigi bo ob vseh zmagah, ki jih je dosegel, spregovoril tudi o porazih. Tako na zelenicah kot izven njih.

Prednaročila knjige Legenda so mogoča na tej spletni povezavi.

“Zmeraj razlagam, da obstajata dva Marcosa Tavaresa. Eden iz časa, preden sem prišel v Maribor, in ta drugi iz časa, ko sem z družino prišel v štajersko prestolnico. Priznam, da me je prvi Marcos ogromno naučil. Naučil me je, da se zavedam, kakšen človek ne smem oziroma ne želim biti.  Preden sem prišel v Maribor, sem bil drugačen. Toliko je bilo napak in nespametnih odločitev. Prav je, da vam jih razkrijem. Želim si, da vi ne bi ponavljali mojih napak. Ko mislim na tistega drugega Marcosa, se mi kar zvrti. Ja. Včasih je bilo tudi tako hudo,” je dejal Tavares.

Na pomoč priskočila dva pisatelja

Tavares je imel pri pisanju športne biografije kar dvojno pomoč, pomagala sta mu namreč dva pisatelja. “Vse glede mojega otroštva, ljubezni, odnosov z ženo, otroki, starši, in vse nespametne stvari, ki sem jih počel, je napisala Janja Vidmar. Ona je poskrbela, da knjiga ne bo samo za nogometne navdušence, ampak tudi za vse ostale, mladino in predstavnice nežnejšega spola. Moj cilj je bil zmeraj, da bi bila knjiga namenjena širšemu občinstvu. Drugi, predvsem nogometni del, pa je napisal Boštjan Narat. Toliko je bilo vsega, da sem potreboval kar dvojno pomoč,” je povedal Tavares.

Športna biografija je nastala v sozaložništvu Založbe Pivec in Športne agencije Proelium.

Premierno predstavljamo izsek iz knjige

Bo pa Tavares v svoji knjigi govoril tudi o lepih spominih. Eden izmed takšnih je zagotovo prihod v Maribor. Izsek iz knjige vam premierno razkrivamo spodaj.
Na Cipru sem spoznal Niltona Cardoso Fernandesa, ki je v sezoni 2006/2007 nosil dres slovenskega prvoligaša Kopra, jeseni 2007 pa je tudi on igral v prvi ciprski ligi. Nekega dne me je poklical in rekel: “Poslušaj, bi ti igral v Sloveniji? Mene snubijo pri NK Maribor, pa sem jim omenil še tebe. Imajo konkretne načrte in rabijo nekoga v napadu.” Slovenija? Maribor? Z Leticio sva šla na internet, gledala slike in brala o mestu, za katerega sva prvič slišala.

Poklical sem Niltona in mu povedal, da me zanima. Dal mi je telefonsko številko Zlatka Zahovića. Slišala sva se in se dogovorila za preizkus. Mudilo se je, nadaljevanje sezone v slovenskem prvenstvu se je hitro bližalo in časa za cincanje preprosto ni bilo.

Vse skupaj je bilo precej kaotično. V Apoelu nisem nikomur povedal, kaj se dogaja. Dobesedno odtihotapil sem se, sedel na letalo in zapustil Ciper. Čista gverila. Še letalsko karto sem si moral plačati sam. Očitno so tudi v klubu, ki me je vabil v svoje vrste, malo improvizirali. Pristal sem v Gradcu, na letališču me je pričakal Zlatko, športni direktor NK Maribor.

Seveda sem ga poznal, seveda sem vedel, kdo je. Porto, Benfica, Olympiacos, Valencia … Človek je igral v najmočnejših evropskih ligah in v finalu lige prvakov. Pa še z reprezentanco je bil na evropskem in svetovnem prvenstvu. Vrhunski nogometaš in izjemen strelec.

In zdaj je bil tu, z Mercedesom in dolgimi lasmi. Še nek njegov prijatelj je bil zraven, pozabil sem njegovo ime. Kam gremo? Poreč, na Hrvaškem. Tam je NK Maribor na pripravah. Sedli smo v avto in šli, dvesto na uro, celo pot smo bili tiho. Bil sem čisto trd, počutil sem se kot v kakem gangstrskem filmu.

Maribor je igral pripravljalno tekmo z nekim hrvaškim klubom, ne vem, katerim, vsa ta imena so bila zame takrat nova in tuja. V igri sem bil od prve minute, drugih nogometašev nisem poznal, videl sem jih prvič. Po petinštiridesetih minutah smo zaostajali. Dobro, nobena katastrofa, na takšnih tekmah je rezultat zadnja stvar, ki te zanima. Ampak nismo dali gola. Jaz ga nisem dal. Nilton me je pripeljal, ker v NK Maribor iščejo napadalca. Kaj bodo počeli z napadalcem, ki ne da gola?

Ob polčasu je Zlatko prišel do mene: “Pridi sem, greva se malo pomenit.« Mislil sem si: “To je to. Konec je.” Šla sva v lokal pri štadionu na kavo, zraven je bil še Uroš Jurišič, sekretar kluba. Zahović je začel govoriti. Najprej sploh nisem bil pri stvari, razmišljal sem, kako bom to novo slepo ulico v svoji karieri opravičil pred Leticio in družino. Ampak namesto da bi mi solil pamet, me je vprašal: “Mi zaupaš?”

Tega res nisem pričakoval. Gledal sem ga in molčal. Nadaljeval je: “Vidim, da te nekaj muči in da si v težkem obdobju življenja. In seveda mi je jasno, da nisi v formi. Ampak ko sem te gledal na igrišču … Ti imaš vse. Imaš znanje, občutek in nenormalne kvalitete. Z mano greš v Maribor in iz tebe bomo naredili velikega igralca. Ključno vprašanje pa je: Mi zaupaš?” Prikimal sem. Malo zato, ker nisem imel izbire. Hkrati pa sem mu verjel, da misli resno.