Josip Primožič-Tošo (1900-1985) je začetnik moderne gimnastike. “Tošo” je bil namreč med prvimi na svetu, ki so spremenili način telovadbe. Pred olimpijskimi igrami leta 1928 v Amsterdamu, je prešel je na kolebni (dinamičen) način izvajanja vaj, ki niso toliko temeljile na moči in posledično izoblikoval gimnastiko kot jo poznamo še danes. Na ta način mu je uspelo priti do dveh olimpijskih kolajn.

Kot mladenič šibkega zdravja in slabše telesne konstitucije

Zaradi pomanjkanja denarja je šolanje opustil in se izučil za livarja. Ke je bil šibkega zdravja in slabše telesne konstrukcije je moral med prvo svetovno vojno delati v tovarni orožja Samasa v Ljubljani. Ko so ga poslali na bojišče, je pobegnil z vlaka na poti na fronto in se zatekel na kmetijo na Dolenjskem, kjer je tri leta služil kot hlapec. Leta 1921 se je vrnil v Ljubljano in še istega leta odšel na služenje vojaškega roka v Kraljevo. Dvoletno služenje vojaškega roka je bistveno spremenilo njegovo življenje, saj se je v Kraljevu prvič pobližje spoznal s telovadbo, portretiranjem in igranjem v humorističnih predstavah, dobil pa je tudi vzdevek Tošo, ki ga je spremljal vse življenje. Kljub temu, da se je z gimnastiko začel ukvarjati razmeroma pozno, si je ustvaril bleščečo telovadno kariero. Potem ko je z 21 leti prvič skočil na orodje, se je pri 24 udeležil svojih prvih olimpijskih iger v Parizu. 

Kot popolni začetnik do prvih olimpijskih iger v Parizu

Točno pred 100 leti se je Josip Primožič udeležil prvih olimpijskih iger. Po odsluženi vojaščini je pričel resneje telovadit pod vodstvom Staneta Derganca, ki ga je povabil v vrste Sokola. V enem letu je tako napredoval, da so ga povabili na izbirno tekmo za sestavo vrste za olimpijske igre v parizu leta 1924 na katerih se je izkazal in se, kot popolnimi začetnik, udeležil svojih prvih olimpijskih iger. 

[[image_3_article_68743]]

Dve leti kasneje je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in osvojil srebrno kolajno, leta 1927 pa se je na pregovarjanje Leona Štuklja preselil v Maribor, ker je ta ob sebi želel imeti vrhunskega telovadca, in postal član Sokola Maribor - Matica. Pričela se je njuna skupna pot treningov, tekmovanj, druženj in tudi različnih pogledov na nekatere prvine v gimnastiki. Kot gimnastični inovator do dveh olimpijskih kolajn.

Kot 28-letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah: v Amsterdamu je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. 

Trije športniki iz maribora so doslej osvojili olimpijsko medaljo, medtem ko sta dva v širši javnosti dobro znana (Leon Štukelj in Katja Koren), je Josip Primožič - Tošo širši javnosti še vedno veliko manj znan.

Leta 1930 je v Luxembourgu postal štirikratni prvak na svetovnem prvenstvu, ker pa se je tam smrtno ponesrečil reprezentant Anton Malej, je gimnastična vrsta predčasno zapustila tekmovanje in domov prinesla le diplome, odličij pa ne. Udeležil se je še tretjih olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu, vendar brez večjih uspehov. Zatem se je udeležil še svetovnega prvenstva v Pragi 1938, kjer je dosegel dve bronasti medalji na bradlji posamezno in kot član vrste.

Po športni, izjemna umetniška kariera

Po njegovi zadnji tekmi leta 1940 v Zemunu je končal telovadno pot in se z vso vnemo posvetil svoji dtugi največji ljubezni - slikarstvu.

Ob prihodu v Maribor se je zaposlil kot gradbeni in geodetski risar pri občinskem gradbenem uradu, dokončal meščansko šolo in se po letu 1938 z vso vnemo posvetil svoji drugi največji ljubezni – slikarstvu. Zapustil je številčno zelo bogat vendar kakovostno neenoten slikarski opus. V različnih likovnih tehnikah je ustvarjal predvsem krajine in portrete in doživel številne razstave doma in v tujini.

[[image_2_article_68743]]

Njegova življenjska pot se je bistveno spremenila leta 1949, ko je na prigovarjanje režiserja Frana Žižka sprejel mesto scenografa v SNG Maribor. V mariborskem hramu boginje Talije je kot scenograf, scenografski slikar in ob koncu zaposlitve ravnatelj tehnične in scenografske delavnice deloval vse do leta 1962, ko se je uradno upokojil. V svojem gledališkem ustvarjanju, s katerim je nadaljeval tudi po upokojitvi, je ustvaril 65 baletnih, opernih in dramskih scen. Po ženini smrti leta 1968 pa se je povsem posvetil slikarstvu.

Bil je izredno družaben človek, z velikim smislom za humor. Po njem se danes imenuje Ulica Toša Primožiča v Mariboru. Leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov. Leta 2021 so mu v Mariboru ob športnem parku Ljudski vrt postavili spomenik (avtorja Vlasta Zorko in Marjan Drev), na osvojeni kolajni na olimpijskih igrah pa spominja tudi nagrobni spomenik na pobreškem pokopališču.

[[image_1_article_68743]]