Ko je novinar Šport TV iskal besede, da je ponudil selektorju Matjažu Keku izhodišče za komentar po nujni, ampak tudi težki zmagi Slovenije nad Malto, se mu je malo zataknilo. Kek je to radoživo opazil. In se zasmejal. Iskreno. »Še vi ste komaj našli besede, potem si lahko mislite, kako je bilo šele meni!« je Kek našel razlog za smeh. Veliko ga sicer nima, ampak saj sam predobro ve. Nujne so bile samo tri točke. Vse drugo je za pozabo.

Ostajajo v igri, ampak…

Slovenija je zmagala in ostala v igri v kvalifikacijski skupini, kjer se bo najbrž počasi izrisalo, kako in kaj. Rusija je suverena, Hrvaška je v Bratislavi sinoči naposle zmagala s krasnim golom Marcela Brozovića in ujela Ruse, Slovaki niso kvalitetni kot prej, čeprav so že premagali Ruse, povrhu pa bi kaj lahko tudi zmagali v Stožicah. Kako je Slovenija izgubila marca na Cipru, ki je ta teden gladko izgubil proti Malti, ki ni našla prave ideje proti Sloveniji, je pa tako enigma skupine H.

Skupina H

1. Rusija 10 točk
2. Hrvaška 10 točk
3. Slovenija 7 točk
4. Slovaška 6 točk
5. Malta 4 točke
6. Ciper 4 točke

Selektor Kek je našel odgovor. In ni skrival kritike, kaj šele, da bi bežal pred očitnim. »Vidi se na sto kilometrov, da nekateri igralci niso na fizično primernem nivoju. Smo mlada ekipa, a pot dalje bo težka. Če bi bil najbolj pošten: piše se zmaga, vse ostalo pa se pozabi. Najbolj pomembna je zmaga, verjamem, da boste analizirali, nisem pa nor, da ne bi videl, da to danes ni bilo dobro.«

Rotacije so nujne

Priznanje je bilo iskreno in nujno vsaj toliko kot zmaga. Kek je bil trezno samokritičen. Ni metal igralcev pod avtobus. Ve, koga ima na voljo. In vse bolj tudi kdaj in koliko fantje zmorejo. Ali, bolje, ne. Ker zaenkrat so še vedno večinoma le fantje, ne fuzbalski možje. »Manjka nam malo fizike in ritma, pademo v drugem polčasu in je težko. Igralci niso vajeni igrati na tri dni, ritem se pozna.«

Zato Kek rotira. Proti Slovaški je bil brez Jasmina Kurtića, proti Malti brez Josipa Iličića. Prvi je zabral 70 nastop, drugi jih ima 74. Naslednji po številu nastopov v tej postavi? Miha Mevlja. Štirideset. Enega manj ima Oblak. »Morda menjam in rotiram preveč za to tekmovanje, ampak prisiljen sem iskati rešitve. Zavrtelo se je ogromno igralcev, ampak nekje se mora začeti in moramo delati. Traja pa to že nekaj časa, ekipa je pa izredno mlada. Morda se kdo tudi ne bo strinjal.«

Mladi, mladi, mladi

Ni se težko strinjati s Kekovo analizo. Ve, da so preskoki pač občasno preveliki. Čeprav igralci redno igrajo, kaj igrajo. Benjamin Šeško navdušuje v Salzburgu, ki ga je spravil v ligo prvakov. Miha Zajc se znajde v Fenerbahčeju v ugledni ekipi z Mesutom Özilom, Jaka Bijol je konstanten v CSKA-ju. In še. Ampak ko se bo štelo nastope v ligi prvakov, celo ligi Evropa, se bo štelo počasi.

Jan Oblak in Josip Iličić sta premalo. Šeško je premlad. Tudi Bijol, ki ga je Kek izrazito pohvalil, zdaj ko ga je postavil tja, kjer redno igra tudi v Moskvi. Na štoperja. Dobra, vestna tekma. Enako je bilo z Adamom Gnezdo Čerinom. Da je bil neopazen, je bilo nemara celo odlično.

Morala bo v pozabo

Tekma z Malto ne samo, da bo šla v pozabo, ampak bo morala v pozabo. Režiser je iskal Josipa Iličića in ga večkrat našel. Približno tolikokrat, kot je Slovenija pomerila v okvir gola. Trikrat. Od tega dvakrat – iz penala. Pa še to je po suverenem strelu Sandija Lovrića ob koncu mučnega prvega polčasa nato Andraž Šporar svojo prelahko, premedlo zapravil tik pred koncem tekme.

In je Malta dobila možnost za še en veliki zamah, za mogoče še eno presenečenje, saj so remizirali že uvodoma na Slovaškem. Tu se jim je ustavilo, ker ima Slovenija vsaj koliko toliko solidno obrambo. Proti Slovaški in Malti. Ja. Ker ne gre na veliko narobe, vsaj ne usodno, kot na Cipru. Jan Oblak je proti Malti žogo, ki mu je ušla, še ujel. Tik pred črto. “Kardiologa bi na tekmi potreboval še nekajkrat, ne samo takrat,” je izjavil po tekmi selektor. “To so težke tekme, ampak okej. Ko se konča dobro, se človek lahko nasmeji, je pa težko spremljati, ko se mučiš.”

Tretja tekma v nizu bo spet ključna

Ampak ključen bo torek. Saj kot da smo vedeli, da bo. Ne bo odločilen, bo pa med ključnimi trenutki. Dvoboji Slovenije in Hrvaška nikdar niso bili lepi. Hrvati so končno padli ob začetku kvalifikacij. A v praznih Stožicah. Kek je večkrat povedal, da ve, kaj jih bo čakalo na vročem Poljudu. Sploh, ko se igra na tri dni, kar ni ušlo niti Oblaku. Skrbi ga. Da igralci ne bodo zmogli takega ritma. Ni bolel poraz v Sočiju, ko je Rusija stisnila marca.

Skelel je tisti tretji v nabitem urniku na Cipru. »Skozi moramo biti obremenjeni z igro in zmago, imeti vsaki v glavi, da gremo na tri točke. Hrvaška je svetovni podprvak, imajo odlično ekipo, ampak moramo verjeti vase in da je mogoče. Če ne boš verjel, bolje, da nehaš. Ni problem v tej ekipi ‘želeti si’,« je Oblakova popotnica.

Dva načina, kako na Poljud

Kekova je po svoje še lažja ali pa vsaj bolj sproščena. Ker pravi, da sta dve plati, kako greš na tako tekmo. Lahko je najtežja, ker je pač Hrvate težko premagati. Lahko pa je najlažja, če tako vzameš, ker da nimaš česa izgubiti. Slovenija ne deluje kot reprezentanca, ki bi ji čisto malo manjkalo do mundiala, do najboljših.

Če se tako izgublja v drugih polčasih (Slovenija je vse štiri gole zabila v prvih polčasih), kjer ni pomagalo doslej nič, niti številne Kekove menjave, s katerimi so, kot je priznal, vedno ritem le še izgubili, potem zna biti odločeno že ob pol desetih v torek. Ob polčasu. Ker Keka najbolj skrbi, da so, kakor je rekel, nekateri igralci rdeči v obraz že po desetih, petnajstih minutah. Poljud pa bo, kot pravi, tekma za srčne, hrabre, pogumne. »Če se ustrašiš na Poljudu, lahko grdo nastradaš.«

Se je pa težko znebiti občutka, da je tokrat Slovenijo spremljalo tudi nekaj sreče. In da ta še zdaleč ni večna. Ali nekaj, na kar bi se lahko zanašal. Še več, delovalo je, kot da je Slovenija svoje bonuse tokrat že pokurila.