Kadarkoli že je bilo, je očitno zaleglo. Pa so ga redno tolkli po nogah. Ampak bolj so tolklki, bolj jih je driblal, motal, rolal. Šestkrat sta si nasproti stala Diego Armando Maradona in Srečko Katanec. Štirikrat prej in dvakrat kasneje. »Moj ‘ljubimec’ je bil vedno Dragan Stojković Piksi, ki je bil velik nogometaš,« se je leta kasneje za Blic spominjal Maradona. »Spomnim pa se še nekoga – Srečka Katanca! U, kako me je mlatil v četrtfinalu svetovnega prvenstva leta 1990, ko smo se Argentinci pomerili z Jugoslavijo.« No, Katanec na tisto zadnjo, usodno junijsko soboto leta 1990 Maradone zagotovo ni mlatil. Raje ne.

 Prosil je selektorja Ivico Osima, ki je Katanca izredno cenil, naj ga kljub odlični predstavi v nori tekmi osmine finala proti Španiji pusti na klopi. Le nekaj ur pred tekmo so Katančevi družini v Ljubljani grozili, da bo prišlo maščevanje, če si bo upal igrati proti Argentini. Maradona je dotlej sicer Katanca že enkrat izločil, ko je šlo zelo zares, v finalu pokala Uefa, ko je njegov Napoli leto prej premagal Katančev Stuttgart.

Strah sprehajanja po Ljubljani

»Strah ga je bilo sprehajanja po Ljubljani zaradi groženj. Lahko razumem, da to ni prijetna situacija. Kako naj bi igral?« se je kasneje v intervjuju za Sports Illustrated spominjal Osim. Katancu je prihranil neprespane noči. In jih nakopal sebi. Še leta kasneje je kljub uspešni karieri danes 79-letni Osim razlagal, da ponoči, kadar ne more zaspati, razmišlja o dvojem: »Da sem dvakrat zavrnil Real Madrid, zaradi česar me morda ljudje bolj poznajo. In o svetovnem prvenstvu 1990.«

Ko je Jugoslavija v osmini finala premagala Španijo po podaljških in je Osim postajal selektor, ki dejansko nekaj ve, čeprav se mu sprva ni zaupalo, je v prvi postavi zaigralo: pet Bošnjakov, dva Srba, Hrvat, Črnogorec, Slovenec in Makedonec.

Ko je Jugoslavija v osmini finala premagala Španijo po podaljških in je Osim postajal selektor, ki dejansko nekaj ve, čeprav se mu sprva ni zaupalo, je v prvi postavi zaigralo: pet Bošnjakov, dva Srba, Hrvat, Črnogorec, Slovenec in Makedonec. Poslednja uspešna federalna zasedba v Titovi ideja bratstva in enotnosti.

Pa vi sestavite enajsterico Velike Britanije in Irske

Osim je v tistem intervjuju razložil Angležem, kako je bilo sestavljati enajsterico Jugoslavije. »Moral si biti pozoren na ime, vero, pa klub, v katerih so igrali, regijo, iz katere so prihajali igralci. Računati si moral na vse.« Kot da bi na novo citiral Đorđeja Balaševića in Računajte na nas. Da bi Angleži bolje razumeli, je Osim ponudil primerjavo: »Naj angleški selektor poskuša sestaviti reprezentanco Velike Britanije. In Irske. Izbereš dva Škota, tri iz Anglije in nobenega Irca. Bili bi neredi!«

 Naj angleški selektor poskuša sestaviti reprezentanco Velike Britanije. In Irske. Izbereš dva Škota, tri iz Anglije in nobenega Irca. Bili bi neredi!

Da je bila reprezentanca v boljšem stanju kot država, kot se je spominjal Osim, je morda celo držalo. Bil je pa tudi čas, ko so prihajali nori uspehi. Ne samo nogometni. Od košarkarskih z Jugoplastiko in reprezentanco pa do glasbenih, ko je Riva leta 1989 zmagala na Pesmi Evrovizije z Rock Me Baby. »Nogomet je čudovita igra, ampak ni večja od življenja,« je bila Osimova ocena. Prepričan je bil vsaj v to, da če bi bili nogometaši vodili državo namesto politikov, bi se drugače razpletlo.

Z enim manj po pol ure – pa vseeno do penalov

Pa se ni. Niti na igrišču. Četrfinale z Argentino je bila prenaporna tekma. Zoran Vulić je zamenjal Katanca, Jugoslaviji sprva ni steklo, gotovo ne tako kot proti Španiji, ko je briljiral Dragan Piksi Stojković. Nato je Refik Šabanadžović, ki je zaigral komaj osmič in zadnjič za Jugoslavijo, prejel še drugi rumeni karton. V 31. minuti. Sedem minut potem, ko je prejel prvega zaradi bojda neprimernega obnašanja pri postavljanju živega zidu Jugoslavije. Drugega je prejel zaradi naloge, ki mu jo je tvegano zadal Osim. Zaradi, kakopak, prekrška nad Maradono. Pa so vseeno »plavi« pritiskali. Volej in srel z glavo Davorja Jozića, priložnosti Safeta Sušića in Roberta Prosinečkega. Kar tri za Dejana Savičevića. Prav zanj je rekel ravno Maradona, da spada med tri najbolj talentirane igralce tistega prvenstva.

Jugoslavija je tako prišla do enajstmetrovk. V Firencah. Kjer se je še navijalo za Maradono in Argentino (v polfinalu, ko je padla Italija, se kakopak ni, kar se je Maradoni grdo maščevalo, še zlasti, ko je ravno v svojem Neaplju, kjer je bilo polfinale z Italijo, pozval domačine, naj raje navijajo za Argentino kot domovino). Pa je Piksi Stojković nabil v prečko.

Jugoslavija je tako prišla do enajstmetrovk. V Firencah. Kjer se je še navijalo za Maradono in Argentino (v polfinalu, ko je padla Italija, se kakopak ni, kar se je Maradoni grdo maščevalo, še zlasti, ko je ravno v svojem Neaplju, kjer je bilo polfinale z Italijo, pozval domačine, naj raje navijajo za Argentino kot domovino). Pa je Piksi Stojković nabil v prečko. Lepo jo je dvignil, Sergio Goykochea je odletel v levo, ampak – ping. Prečka. Nato sta Robert Prosinečki in Dejan Savičević, oba na poti do slave in evropskih klubskih naslov, suvereno zabila. Tako kot oba Argentinca, Serrizuela in Burruchaga. In potem je žogo vzel Diego Armando Maradona.

Sto dolarjev prvič, kaj pa drugič?

Sto dolarjev. Ko je Tomislav Ivković ubranil prvo enajstmetrovko Maradoni, je dobil sto dolarjev. Stavila sta pred povratno tekmo Sportinga, kjer je branil Ivković, in Napolija, ki je s kapetanom Maradono branil naslov v pokalu Uefa. Sto dolarjev. Ko mu je naslednje poletje v Firencah ubranil drugi penal, je dobil le spomin. »Vsi se spomnijo moje ubranjene enajstmetrovke Maradoni, ampak verjemite, vse bi dal, da ga ne bi ubranil in bi šli v polfinale.«

Zadnji je žogo vzel Faruk Hadžibegić. Nastavljal jo je na belo točko. Omahljivo. Dvakrat. S hrbtom obrnjen od žoge šel jemati zalet. Strel ni bil slab, ampak Goykochea je šel v pravo smer. V svojo levo. Ubranil je. In konec.

Ni pomagalo niti, da je Troglio nabil svoj penal v vratnico. Dragoljub Brnović je pomeril premedlo in Goykochea je strel ubranil. Mu je Gustavo Dezotti pokazal, kako se strelja. Zadnji je žogo vzel Faruk Hadžibegić. Nastavljal jo je na belo točko. Omahljivo. Dvakrat. S hrbtom obrnjen od žoge šel jemati zalet. Strel ni bil slab, ampak Goykochea je šel v pravo smer. V svojo levo. Ubranil je. In konec.

»Mogoče bo izpadlo smešno, ampak vedno sem vedel, kam bo Maradona streljal,« je obujal spomine vratar Ivković. »Nikoli se kasneje nisva srečala, da bi pokramljala o teh enajstmetrovkah, se je pa enega spomnil v svoji avtobiografiji. Bi pa rad za konec dodal, da se od teh ubranjenih penalov ne živi.« Jugoslavija gotovo ni preživela. Niti do evropskega prvenstva 1992, kamor je nato naknadno šla Danska. In postala evropski prvak. Crvena zvezda je poletje po svetovnem prvensvu še spisala pravljico, ko je postala evropski prvak.

Osim: Nogometaši bi državo bolje vodili od politikov

Maradona in Katanec sta se po prvenstvu srečala le še dvakrat. Katanec je bil na poti do neverjetnega naslova s Sampdorio v takrat z naskokom najmočnejši ligi: Milan je bil dvakrat evropski prvak leta 1989 in 1990, z izjemo finala Crvene zvezde in Marseille pa so imeli Italijani vselej finalista v ligi prvakov do leta 1998. Maradona je po padcu na doping testu leta 1991 zapustil Napoli.

Mogoče sem optimist, ampak v mojih privatnih iluzijah se sprašujem, kaj bi bilo, če bi igrala Jugosalvija v polfinalu ali finalu. Kaj bi se zgodilo z državo? Mogoče ne bi bilo vojne, če bi postali svetovni prvaki. Saj ne mislim, da bi se stvari dejansko spremenile na tak način, ampak včasih sanjaš, kaj bi lahko bilo.

»Mogoče sem optimist, ampak v mojih privatnih iluzijah se sprašujem, kaj bi bilo, če bi igrala Jugosalvija v polfinalu ali finalu. Kaj bi se zgodilo z državo? Mogoče ne bi bilo vojne, če bi postali svetovni prvaki. Saj ne mislim, da bi se stvari dejansko spremenile na tak način, ampak včasih sanjaš, kaj bi lahko bilo.«

 In skoraj enako, kot je Osim sanjal o usodi Jugoslavije, pa ne le tiste nogometne, bi utegnilo veljati za Diega Armanda Maradono. Saj je tudi sam to povedal. Kje in kaj vse bi lahko še bil. Če. Ampak kadar je igral, pogojnikov ni bilo. Vsak »če« je zamenjal s »ko«. Naj bo nori lob na Marakani, vsa preigravanja, gol z roko, gol stoletja, murali v Neaplju… Ko je igral Maradona, je bil nogomet to. Igra. Najlepša na svetu.