Jure Besedić, sicer rojen v Ljubljani, se ima za Mariborčana. Tu je shodil, tu je dosegel prve točke, najprej v šoli košarke Marija Primorca, kasneje, ko je njegov oče Borut odprl svojo šolo, pa v KD Borut Besedić – Čiro.
30-letni Čiro kot sedaj kličejo tudi mlajšega Besedića, je treniral pri očetu vse do petnajstega leta, nato pa kot eden najboljših košarkarjev letnika 1992 prestopil v domžalski Helios, pod vodstvom takratnega trenerja Zmage Sagadina. Od takrat, do danes je Jure odigral štirinajst članskih sezon, zadnjo v dresu Hopsov iz Polzele, s katerimi je zelo hitro podaljšal sodelovanje tudi za naslednjo sezono.
»Hitro smo se dogovorili za sodelovanje, želja je bila obojestranska, tako da ni bilo nobenih problemov,« uvodoma pove 208 centimetrov visoki košarkar in doda: »Na Polzeli se počutim kot ‘’doma’’. Fantje s katerimi smo igrali skupaj so me dobro sprejeli, nekaj fantov poznam že od prej.«
Sezono si odprl zelo dobro, a kljub temu, se je trener Rizman odločil ti dati manj priložnosti, si izgubil mogoče takrat kaj samozavesti? »Ne, samozavesti sigurno nisem izgubil. Košarka je kolektivna igra in na terenu ne moreš preživeti vseh 40 minut.« Ti je trener kdaj obrazložil zakaj igraš manj? »Ne, to so odločitve trenerjev, v katere se ne želim vmeševati.«
Videlo se je, ko je vodstvo zamenjalo trenerja, da se ti je pri novem trenerju Ribežlu spremenila vloga. »Mislim, da sem se dobro znašel v obeh sistemih, tako kot pri trenerju Rizmanu, kot kasneje pri trenerju Ribežlu. Vsak trener ima svojo vizijo in igralce, ki jih ima na razpolago.”
Zagotovili obstanek v odsotnosti trenerja
Novi trener je imel smolo in zaradi zdravstvenih težav bil odsoten v zaključku sezone. Kako je to zgledalo, takrat ste se borili za obstanek v ligi? »Zagotovili smo obstanek, ampak to ni bilo brez trenerja. Z Robijem smo bili stalno v kontaktu, dajal nam je napotke in pripravil treninge. Prav tako smo imeli skauting, ki ga je odlično pripravil Urh Jelen.«
V enem trenutku sem te videl, da si bil tudi sam v vlogi trenerja, kot tvoj oče? »Tukaj je kot najbolj izkušen ekipo potegnil za sabo Miha Vašl. Pri tem sem mu pomagal kar je bilo v moji moči. Je pa res, da me delo trenerja veseli, sigurno je k temu pripomogel tudi moj oče.
Povej mi, kako to, da si se tako hitro odločil podpisati novo pogodbo.» Zadovoljili so me dobri pogoji za delo. Dvorana je na razpolago, karkoli sem potreboval so bili tudi ljudje, ki so mi priskočili na pomoč. Poleg tega je klub finančno stabilen.« Omenil si Vašla, kako je bilo igrati z njim? »Miha je super igralec. Poznava se že približno 15-16 let, igrala sva skupaj v reprezentanci. Med tem je igral on v tujini, osvajal prvenstva in si nabral ogromno izkušenj, kar nam je letos zelo pomagalo v ekipnem smislu.”
Prebral sem letos, da je eden od naših portalov ob podpisu tvoje pogodbe, zapisal, da si veteran, se počutiš tako?
»(smeh) Sebe sigurno ne tretiram veteranom, saj nameravam še dolgo igrati, dokler bom lahko. Upam, da brez poškodb še naprej.«
Res pa je, da je že dolgo od tvojega članskega debija. Več kot 10 let, kaj se je v tem času spremenilo, je bila liga takrat močnejša?
»Spremenilo se je dosti. Mislim, da je bila liga deset let nazaj močnejša. Je pa res, da je bilo takrat boljše stanje, klubi so imeli finančno podlago in so si lahko privoščili boljše igralce. Ampak je tudi v tem nekaj dobrega, saj so sedaj primorani razvijati mlade igralce.«
Jure Besedić v karieri meče veliko za tri točke
Najtežje proti Nikoli Pekoviću
Znan si po dobrem metu za tri, vendar te sezone sem te veliko krat opazil v raketi. Si se počutil dominantno? »Dalo se je izkoristiti, ker je veliko mladih igralcev, ki še nimajo toliko izkušenj. Seveda, pa so vplivali na to tudi napotki trenerjev.« Moram te pohvaliti letos za igro v obrambi. »Košarka se igra pet na pet. Ne bom rekel, da sem dober obrambni igralec, sem pa bolj izkušen od ostalih centrov v ligi. Seveda s par izjemami od katerih se da še veliko naučiti.«
Povej mi ob koncu pogovora, koga ti je bilo najtežje čuvati v tvoji karieri?
»Igral sem proti dosti dobrim igralcem, kot so Schortsanitis, Papaloukas, Peković, Raduljica. Njih je bilo najtežje čuvat, če se jih je sploh lahko čuvalo. Če moram koga izpostaviti, pa je to sigurno Nikola Peković.«
Živiš na relaciji Maribor – Polzela – Domžale?
»Polzela je nekje na sredini. Dolga leta sem živel v Domžalah kjer imam prijatelje, družino pa imam v Mariboru. Tako da ‘’potujem’’ sem in tja, več ali manj non-stop.«
