Iz mariborskega Tabora na čelo WNBA-ekipe; Vanja Černivec odpira novo poglavje v rušenju spolnih stereotipov in podiranju mejnikov. S 15. septembrom je postala generalna menedžerka - 'športna direktorica' je menda najboljši prevod - novoustanovljene ekipe Portland Fire v ligi WNBA. In to, še preden je kakšna slovenska košarkarica uradno zaigrala v ligi - Nika Barić uradnega debija ni dočakala, Ajšo Sivko to predvidoma čaka naslednje leto. 

[[image_1_article_81176]]

Ameriške sanje je Vanja Černivec lovila že kot srednješolska košarkarica, ko je po šolanju na zdaj že ukinjeni OŠ Borisa Kidriča in treh letih II. gimnazije četrti letnik oddelala - in košarkarsko odigrala - v ameriški Oklahomi. "A tisto ni bila Amerika, kot sem si jo predstavlja," pove dekle, ki je - kot številni njeni najstniški vrstniki in vrstnice v 90-ih - otroško sobo polepila s plakati Michaela Jordana in Chicago Bullsov. Še sreča, da je ikonični košarkar (še drugič) prekinil pokoj in še za dve leti zaigral za Washington - da si je Vanja kot 15-letnica kupila karto za Toronto, kjer je Washington gostoval, in svojega vzornika videla v živo. Prvi del ameriških sanj odkljukan.

Kot vzornik Jordan, četudi ne igralsko

Že takrat si je bila povsem na jasnem: "Življenje bom posvetila košarki. A to so bili časi, ko se je zdelo, da so v košarki le tri poti: biti košarkar, trener ali sodnik." Prva opcija je v majhni Sloveniji ni zadovoljila, pa se je lotila druge, prek katere se je znašla v četrti - funkcionarskih vodah. S soorganizacijo kampov - tudi Dragićevega in Nachbarjevega - in trenerskim delom se je znašla v sistemih evrolige in NBA, nakar je prišla do položaja prve ženske skavtinje pri njej ljubih Bullsih. Drugi del ameriških sanj odkljukan. 

Sledil je korak naprej; medtem ko je liga NBA že desetletja uveljavljena blagovna znamka, se je pokazal potencial za rast in širitev ženske različice, lige WNBA. Lani se je ustanovila nova franšiza Golden State Valkyries - in Vanja je postala podpredsednica košarkarskih operacij v klubu. Letos je bil ustanovljen Portland Fire - in Vanja je postala kar generalna menedžerka oziroma športna direktorica. Položaj, ki ga v (W)NBA pogosto zasedajo največje košarkarske legende. Svojčas jo je tudi veliki Jordan. Biti v istem "košu" z njim; trilogija ameriških sanj bi morala biti s tem v celoti izpolnjena. 

Biti ženska - od ovire do prehitrih priložnosti

No, Vanja umirja žogico. Uspeh je osupljiv, a sama najbolje ve, da nikakor ni samoumeven ter koliko truda in vlaganja vase je bilo potrebnega do tega - cilja? "Sicer ne morem reči, da je bil to kadarkoli moj cilj. Nikdar ne razmišljam o tem, kje bi bila čez pet, kje čez deset let. Enostavno me vodi na nek način sebičen razlog - da najdem službo, v kateri uživam. In da vračam košarki. A skozi neka manj vidna dela v košarki so ljudje začeli opažati mojo strast do tega športa. Ko sem bila še mlada košarkarica v Mariboru, je to bilo nenavadno, ker košarka nikdar ni veljala kot tipični šport za ženske. To mesto je bolj pripadalo odbojki, košarka pa ni imela velike podpore. Šele kasneje v NBA-krogih sem prvič dobila potrditev, da strast do košarke za žensko ni nekaj čudnega," primerjavo med Slovenijo izpred 25 let in Ameriko zdaj potegne sogovornica.

Biti ženska v svetu športne industrije, torej tradicionalno moškem svetu, zanjo na začetku funkcionarske kariere ni bila nobena prednost, prej obratno. A skupaj z njeno kariero - morda kanček tudi zaradi nje - so se zadeve sčasoma spreminjale. Vanja priznava, da je danes situacija precej drugačna in v mnogočem prijaznejša do žensk, a opozarja, da ne nujno vedno boljša: "Danes je precej več zaposlovanja žensk na visokih položajih. A zdi se mi, da gre včasih le za neke vrste marketinško prijeme, da se odkljuka javnosti všečno potezo. In potem se lahko zgodi, da ta ženska položaju niso kos, čemur sledi reakcija oziroma kvazi ugotovitev v slogu 'evo, ženske niso primerne za ta položaj'. Prevladujeta dva ekstrema - ali si kot ženska prehitro pripeljan na visok položaj ali pa ne moreš dobiti službe oziroma dobiš vloge, ki so slabo plačane ali pa sploh ne. Tega si pa tudi ne more vsak privoščiti, da bi ostal v sistemu."

A če v ZDA ženske vsaj dobivajo priložnosti, to ne velja za Evropo. Kot opaža sogovornica, je v ženskih ekipah oziroma klubih še vedno premalo žensk, sploh na funkcionarskih položajih in trenerskih štabih. "Še najpogosteje so ženske maserke," opozarja sogovornica v upanju, da bi tudi na Stari celini prišlo do premikov v tipično moških strukturah.

V (W)NBA ne greš zaradi blišča

Da je ženska, Vanji že dolgo ne oporeka nihče več. S 15-letnim delom, marsikdaj prostovoljnim, v svetu NBA- in evroligaške košarke si je Vanja Černivec v ZDA izborila položaj, kakršnega pogosto zasedajo košarkarske legende. In tudi sama priznava, da se čez lužo počuti izjemno cenjeno: "Uspela sem si zgraditi neko ime, pa ne le v ženski, tudi v moški košarki. Vseeno pa ne letim med oblaki, zavedam se, da danes si tu, jutri te ni. Gre za posel. In dokler sem tu, si želim ustvariti čim boljše pogoje za igralke."

Četudi je v ZDA visoko cenjena, pa z nekaj grenkobe priznava, da ima s slovensko košarko (pre)malo stika. Ironično; še največ z ljudmi, ki so igrali in delali v NBA - z Boštjanom Nachbarjem, Markom Milićem, Benom Udrihom ...  Očitno se NBA-umi najbolje razumejo med seboj. "Še največkrat se pogovarjam z ljudmi iz NBA-krogov; poklepetamo, si izmenjamo mnenja itd. Če je to ironija ali ne - ne vem. So pa vsi v košarki gotovo spoznali, da sem prišla v NBA zavoljo dela v košarki, ne da bi se družila z zvezdniki ali se fotografirala z njimi. Vedno sem bila raje v ozadju, me je pa očitno dobro delo porinilo naprej. In ja; če pomislim, sem ponosna, da sem lahko ena od le 15 športnih direktoric WNBA-klubov." 

[[image_2_article_81176]]

Njen klub oziroma franšiza se bo v tekmovanje vključila naslednje poletje - trenutno namreč poteka zaključek letošnje sezone. Naloga Vanje Černivec bo zdaj izbrati najtesnejše sodelavce, strokovni štab in ekipo. Nekaj podobnega je lani počela v takrat še enem novoustanovljenem klubu Golden State Vaklyries. "Kot podpredsednica košarkarskih operacij sem bila lani asistentka športni direktorici, zdaj v Portlandu sem pa športna direktorica. Te dni opravljam intervjuje s potencialnimi sodelavci, čaka me tudi izbor igralk. Denimo lani je vsaka ekipa lahko zaščitila šest svojih igralk, med ostalimi pa smo kot nov klub lahko izbirali. Kako bo letos, ne vem, ker bo po sezoni najbrž 'lockout' oziroma prekinitev vseh aktivnosti, dokler se ne dogovorimo za novo kolektivno pogodbo."

Evropa, imamo problem: s poročanjem in košarko

Z novo kolektivno pogodbo se klubom v WNBA obeta dva- do trikrat višji "salary cap", kot Američani imenujejo omejitev plač za igralke. Z drugimi besedami; končno bodo tudi košarkarice, ki so doslej večji del denarja zaslužile med zimsko sezono v Evropi, v WNBA pospravile zajetnejši kos pogače v žep. WNBA namreč - morda predvsem s superzvezdnico Caitlin Clark - postaja vedno bolj tržno zanimiva. "Še več; WNBA je bila lani najbolj rastoča blagovna znamka na svetu!", nas opozori Vanja Černivec: "Naša ekipa, Golden State Valkyries, je imela razprodane vse tekme - 18.000 gledalcev na vsaki tekmi!"

Tudi zaradi hitrega razvoja WNBA-lige sogovornica priznava, da jo včasih kar zmoti, ko spremlja evropsko poročanje o tem tekmovanju. "O košarkarskem  razcvetu lige se ne piše, ko pa gledalci mečejo neprimerne predmete na igrišče, pa to pride na naslovnice," se je obregnila ob nedavno poročanje o aferi, ko so gledalci na več tekmah na parket metali spolne igrače, kar je privedlo tudi do aretacij.

In medtem ko se Evropa nasmiha ameriškim težavam, zanemarja lastne. Sogovornica z zaskrbljenostjo spremlja, kaj se dogaja v evropski košarki - eksodus mladih talentov čez lužo. "Kot ste opazili, vsi mladi talenti odhajajo - pa ne kot nekoč, v Olimpijo ali denimo v evropske klube, ampak v ameriško študentsko ligo NCAA. Kdo bo čez tri leta sploh še ostal v Evropi? A o tem se nihče ne pogovarja, niti Fiba. Malo me skrbi, kaj bo z evropsko košarko."

Pogoji v NCAA celo boljši kot v evroligi

Enako se dogaja slovenski košarki. Samo letos so v NCAA šle Lea Bartelme, Tanja Valančič in Nika Hribar, sledila bo Maja Uranker ... Fantov je še več. Nič čudnega, ob košarkarskem razvoju ameriški kolidži nudijo izobrazbo in, nenazadnje, piljenje angleškega jezika. Pa smo pri sogovornici morali preveriti mit, da nekateri vrhunski študentski športniki učilnic sploh ne vidijo. V smehu prizna: "Kolidžev je ogromno in vsak ima svoja pravila. Definitivno pa je na nekaterih res poudarek na košarki." Sicer pa je že igranje v NCAA podobno ligi NBA: "Tam se obrne toliko denarja. Ti študenti športniki ... Ni da ni, česar ne bi imeli - čarterski leti, oprema, prehrana ... Vse je urejeno. Še v evroligi nekateri nimajo takšnega tretmaja kot v NCAA." 

No, še stopničko višje pa sta profesionalni ligi NBA oziroma WNBA, kjer bo imela Slovenija naslednje leto predvidoma prvo predstavnico, potem ko je Chicago Sky kot deseto na letošnjem NBA-naboru izbrala Ajšo Sivko. "Ja, tako in drugače, Slovenci prihajamo zraven," je za rojakinjo vesela sogovornica: "Tudi če pogledamo rezultate mlajših reprezentanc, smo v zadnjih letih vedno na vrhu, blizu zlata. Je pa vprašanje, kam naj gredo 18-, 20-letni košarkarji in košarkarice naprej. V Sloveniji ni dovolj močne lige, da bi jih zadržali. In predvsem pri dekletih se zgodi, da končajo s športom, ker v njem ne vidijo prihodnosti. Tako da sem zelo vesela, da je Ajša dokazala, da se da prebiti v WNBA prek nabora. Komaj čakam, da vidim, kako se bo odločila naslednjo sezono." 

Povsod zna biti lepo, a doma je najlepše

In ker v novinarstvu velja, da ni neumnih vprašanj, kdaj postavimo kakšno, na prvi pogled nesmiselno. Ali je mogoče, da bi se Mariborčanka, ki je v WNBA dosegla tak položaj, kdaj spet vrnila v slovensko košarko? "Jaz bi z veseljem delala v Sloveniji in vračala v slovensko košarko. A na žalost še nobena ponudba ni prišla do mene," dobimo še bolj nenavaden odgovor. Malo v smehu, a gotovo tudi malo zares sledi nadaljevanje: "Zdi se mi, da si, ko si v mojem položaju, daleč od oči, daleč od srca. Posledično pa morda malo manj cenjen. Ali pa si ne upajo poklicati. Ne vem. Ampak res - nobene ponudbe še nisem dobila, niti svetovalne al kakšne druge. Sem pa vedno odprta predloge. Nenazadnje je moj dolgoročni načrt vrniti se v Slovenijo in ne živeti v ZDA dalj časa."

Kako, prosim? Kljub izpolnitvi kariernih ciljev? Malodane ameriških sanj? Ja, vendarle ni vse zlato, kar se sveti, priznava tudi sogovornica: "Edino, kar me tu osrečuje, je res, da lahko delam, kar rada delam. Da lahko kreiram in sem ustvarjalna v košarkarskem svetu." Nato pa sledi 'ampak' ... "Vse ostalo na čelu s predsednikom ... Ob njegovih govorih me je strah, kaj se zna zgoditi v tej državi. Ker živim v ZDA, se mi zdi, da s tem podpiram tukajšnji sistem, ob čemer pa se ne počutim ravno najbolje ..." spet malo v smehu, a očitno iskreno, govori iz Vanje: "Tudi sicer pa je v ZDA življenje bolj naporno. Ni spontanosti, kot jo poznamo v Sloveniji, ko dvigneš telefon in pokličeš nekoga na kavo. Vse je logistično zahtevno, tempirano. Ni življenja na ulici, vse je v avtih, v plastiki, vse je 'to go', vse 'ready to eat', vse 'instant'."

Posledica tega je, da niti ni časa živeti izven službe. "Vanjo smo vpeti 24 ur na dan, vsak dan. Imam pa srečo, da je moj hobi služba in služba moj hobi. To je res privilegij. Tako tvoji sodelavci postanejo tvoj krog. Tudi zato je pomembno, da jih dobro izbereš, da odloča karakter in da se z njimi dobro razumeš."  Kot dodaja Vanja, se domov v Slovenijo, kjer ima družino in fanta, skuša vrniti dvakrat na leto, "kar mi je definitivno premalo. In niti ni časa, da se vsem oglasiš. Doma si vzamem dopust, raje sem 'incognito'."