Mariborski trener boksa v Železničarskem boksarskem klubu, Igor Rašić je na sceni že več kot 20 let. V intervjuju razkril veliko zanimivih informacij o preteklosti, njegovi družini, trenerski karieri in o tem da obožuje svoje delo. Jasno in glasno je povedal, da je v boksu potrebna disciplina, ter da so pod njegovim okriljem dobrodošli vsi, ki želijo spremeniti življenjski slog.
Kako ste sami prišli v stik z boksom in kako se spominjate vaših začetkov?
Pričelo se je tako. V avgustu leta 1992, na mariborskem otoku. Ne čutim tega časa, toda malo se pa le pozna. Ne po počutju. Pozna se po neštetokrat razbitem nosu, arkadah, zlomljenih kosteh…, ampak se je splačalo. Splačalo se je, saj sem se tu naučil postati človek.
Prijatelj Elver je že lep čas boksal. Neštetokrat me je povabil, naj se mu pridružim. Pridružim zato, da se držim stran od ulice, slabih prijateljev, nespametnih pretepov, pohajkovanja…naj bom hraber tam, kjer ta beseda nekaj pomeni, naj bom hraber v ringu.
Trenirate od mladih, starih, od profesionalcev do amaterjev. Kako poteka vaš dan, saj je k vsaki od naštetih skupin, verjetno treba drugače pristopiti? Treniranje katerih skupin vam je najbolj blizu?
Moj dan je kar natrpan in z podporo moje družine mi ne bi uspevalo pol toliko kot mi, seveda je s tem pogojen tudi moj uspeh. Tako je. Treniram amaterje, profesionalce, rekreativce, dekleta, otroke pa tudi veterane. Nekatere treniram individualno, nekatere v skupinah. Vsi so mi izziv in najbolj pomembno mi je, da so vsi zadovoljni in da so vidni uspehi. Je pa res, da mi je najbolj pomembno pripraviti tekmovalce do dobrih boksarjev, šampionov in v klubu imam dva absolutno nepremagljiva tekmovalca v svojih kategorijah in starostnih skupinah: Edija Sejdinovića in Adrijana Pregla. Ta ekipa s katero sem pred dvema letoma začel je čisto novo generacijo boksarjev za katero verjamem, da bo čez nekaj let šampionska, nepremagljiva.
Vsakodnevno dogajanje tudi sproti beležite na družabnih omrežjih. Je zato mogoče več novih interesentov za vaše delo in s tem koga spodbudite k boksu?
Predstavljati vsakodnevna dogajanja je predvsem v moje veselje, za mojo dušo, ko gledam kako boksarji tekmovalci, individualne stranke, skupine napredujej. Seveda vse to vidijo tudi drugi ljudje potencialni kandidati, katerim se je potem lažje odločiti za svojega trenerja, klub in vse ostalo.
Ravno tako lahko zasledimo veliko posnetkov vaših varovancev, doživljate vsak njihov prvi nastop, prvo zmago itd. kot svoj uspeh na vaši poti?
Tu pa sem prava »baba«. Boksarji so v očeh ljudi grobijani, a povem vam, da je ta stereotip daleč od resnice. Boksarji so zelo čutni ljudje. Skorajda vsi so takšni. Vsako zmago, poraz mojega borca doživljam precej bolj intenzivno, kot sem svoje zmage in poraze. Pred kratkim je v ring prvič stopil moj sin. Kakšni občutki so to, sem tudi bolj obširno zapisal na svojem profilu na socialnih omrežjih.
Kakšno je vaše sporočilo za mlade, ki jih vleče v to smer, pa ne vedo kako bi začeli s treningi? Kako bi jih sami povabili pod vaše mentorstvo?
Vse je odvisno od staršev. Povedal bom iz svojega primera. Naša družina šteje šest članov. Moji otroci resda gledajo risanke in včasih se poigrajo z kakšno računalniško igrico, toda vse je v mejah normale. Večino časa pa preživimo skupaj zunaj, v telovadnici. Res pa je, da boks tudi ni za vsakega. Potrebna je disciplina, red, spoštovanje… Tu sem pravi diktator. Pri meni v večini uspejo zelo dobri dijaki in študentje. Pri nas ni prostora za »uličarje«, razen za tiste, ki želijo spremeniti svoje življenje iz ničnega v človeka spodobno življenje. Tisti, ki si želi trenirat pride in tudi uspe, če je le želja dovolj velika.
Pripravila: Živa Krušič Gorišek
