Gregor Balek, košarkarski trener, ki je v Maribor kot mlad košarkar prišel iz Pragerskega, vstopa v četrto leto svojega delovanja na Kitajskem. Pred tem je devet let uspešno delal v Zlatorogu iz Laškega (2010 – 2019), po tem, ko so se ga odpovedali v ‘domačem’ KK Maribor.

Pot iz Maribora do Kitajske je zelo zanimiva, skupni imenovalec na celotni tej poti, od neizkušenega do izkušenega, pa je priznanje vseh njegovih varovancev, da gre za izjemnega pedagoga, strokovnjaka, tisti, ki ga poznamo še z osebne plati, pa lahko dodamo, da tudi človeka.

Nekoliko pozabljen, tam nekje na ‘drugem koncu sveta’, počne ponovno izjemne reči v športnem smislu.  44-letnik gradi kariero na Kitajskem, ki je po njegovih besedah “ena izmed najlepših držav v katerih je bil.” Bil pa je, pred prihodom na Kitajsko v 57 različnih državah, v skoraj polovici od teh v Afriki, pa tudi v Ameriki, Oceaniji, Avstraliji, ni pa bil nikoli v Aziji. “Edino, ko sem letel iz Avstralije, pa sem na letališču v Singapurju čakal na naslednji let.”

osebni arhiv

Pogovor smo opravili v dveh delih, prvi preko ‘Whatsapp-a’, na katerega se je iz Kitajske potrebno povezovati na navidezno privatno omrežje (VPN), in drugega preko WeChata, ki pa je dostopen tudi na Kitajskem in preko katerega se redno sliši s svojimi bližnjimi. Slovenske produkcije ni mogoče predvajati izven Evropske unije, zato največkrat kakšen spletni prenos, največkrat tekme Prve košarkarske lige pogleda kar preko Facebooka.

Gregor pozdravljen, opišite nam začetek poti na Kitajsko.

“Mi smo se dogovorili v petih minutah. To je bilo julija 2018, Kitajci so prišli v Slovenijo, v hotel Habakuk. Odkrito povedano o denarju nismo veliko govorili, imel sem edino en pogoj. Želel sem iti delati na Kitajsko, ker uvodoma je bilo ponujeno manj treningov. Želel sem v prvi vrsti delati in ne zgolj služiti denarja, ki je sicer takrat bil večji kot v Laškem. Ampak konkretno kar se denarja tiče, pomembneje od samega zneska mi je bilo, da je reden denar, kar sem pa vedel, da bo, ker sem v bistvu (bil) na plačilni liste države.”

Ostali se kljub temu še leto dni v Zlatorogu, zakaj?

“Praktično nekaj dni po tem sestanku so mi sporočili iz kluba, da Zlatorogu ponujajo možnost sodelovanja s Chrisom Thomasom. In takrat sem se odločil, prav zaradi njega, da ostanem še eno leto. Gre za trenerja iz lige NBA, želel sem spoznati in videti ameriški sistem košarke. Druga stvar, ki je pomembna, pa je bilo govorjenje angleškega jezika. Bil sem povsod po svetu, ampak samozavesti z angleškim govorjenjem nisem imel. Želel sem se izpolniti v vseh pogledih in da pridem naslednjo leto pripravljen na Kitajsko.

“Vedno se učim iz življenjskih izkušenj, to tudi sedaj prenašam svojim igralcem, manjkala mi je samozavest, enako kot sedaj pri govorjenju kitajščine, ki je sicer že dobro zastopim. Veste pa, da ima kitajska govorica lahko več različnih evropskih besed. Na primer Ma ki pomeni mama, Maa ki pomeni Krava, má ki pomeni vrv, pa še četrta stvar. Potrebno je paziti, da ne rečete krava namesto mama.

Imate občutek, da ste nekoliko pozabljeni. Konkretno od Zveze, ali ZTKS-ja?

»Čist konkretno lahko povem, po treh letih kaj sem na Kitajski, so me z Zveze klical le dvakrat. Povabili so me takrat na košarkarski Tabor, ni mi nikdar bil problem delati z najmlajšimi, ampak so določene stvari, ki ti dajo vedeti, da nimaš prave podpore. Konec koncev medtem, ko delava ta pogovor, imaš ti to KZS majico. Jaz vseeno predstavljam Slovenijo na Kitajskem, lahko bi Zveza dala mi vsaj kakšno majico. Lani smo naredili zgodovinski rezultat, greš na vse te sprejeme, sestanke in nimaš majice KZS – Slovenija. Srbi imajo teh majic milijon, pa sem bil v Sloveniji leta 2020, takrat na Taboru, pa so vedeli, da grem nazaj”

“Združenje košarkarskih trenerjev bi v teh letih lahko pod kakšno objavo, ker jih je nekaj tudi športnih, napisali vsaj ‘čestitke’. Ampak ok, imam kontakt z nekaj trenerji iz Prve lige, tako da ni ravno, da si pozabljen. Če gledamo s strani KZS-ja oziroma ZKTS-ja, pa neke (male) pozornosti res nisem bil deležen.

Pred prihodom Chrisa ste Vi bili članski trener Zlatoroga.

“Imel sem seveda možnost, oziroma bolje rečeno ena od opcij je bila, da ostanem članski trener. Nisem se odločil, ker biti članski trener v Laškem je izjemno težko, to je velik pritisk. Ko so odstavili Milovića, takrat po zmagi nad Den Boschom, sem v Rogaški vodil prvo člansko tekmo. Imel sem izkušnje pred tem, ampak takrat za trenutek nisem vedel, ki sem. Bistvo pa je, da sem razmišljal racionalno, bolj dolgoročno, ker članski trener ima morda nekoliko višjo plačo kot mladinski trener in pomočnik, ampak po dveh, treh porazih si lahko brez službe. Na koncu pa je Zlatorog zelo specifična sredina, ki je nekdaj imela milijonski proračun, potem pa so praktično z 200.000 evri želeli biti državni prvaki.“

Dejali ste, da ste zelo hvaležni Milošu Šporarju. Zakaj?

“Ne bom nikoli pozabil, ko me je klical Šporar, če pridem delati v Laško. Dejal je, v Laškem so sami dobri ljudje, sami pozitivni, če boš delal dobro, boš lahko doživljenjsko v Laškem. In moram priznati, da je temu res bilo tako. V teh devetih letih nisem imel niti ene slabe izkušnje z Zlatorogom. Resda, smo uvodoma omenili, da so bila določena zamujanja, in da sem pred prihodom na Kitajsko želel reden denar, ampak na koncu so mi, pošteno povedano, vse plačali.

Skupaj sva bila v Mariboru. Kako gledaš danes na odhod iz Maribora?

“Jaz sem se odgovornim za to kaj so takrat naredili, kasneje tudi ‘zahvalil’, ker danes ne bi bil tukaj, če ne bi bilo tega. Lahko bi dejal, da so me načrtno umaknili. Spomnim se, da sem v Velenju na regijskem selekcioniranju govoril z enim od sotrenerjev, ki mi je potrdil, da so oni takrat dobili denar. Sam se spomniš, da je takrat bilo veliko zamujanja in poslal sem mail takratnemu direktorju, da v kolikor ne dobim denarja v ponedeljek, da ne bom prišel več na trening.

V  ponedeljek, na poti na trening so mi napisali, da niso nakazali denarja in da imajo novega trenerja. Hvala bogu, da se je končalo kot se je, potem sem šel na oddih v Ameriko, med drugim pogledati NBA tekmo, kjer sva kasneje midva naredila takrat prvi najin intervju, NBA intervju. Mislil sem ostati sicer ostati dlje, ampak se je odprlo z Zlatorogom, kjer sem začel delati 1. avgusta leta 2010 in trajalo vse do leta 2019 ter odhoda na Kitajsko”

Če začneva o Kitajski, ne morem mimo korone.

“Kitajska je razen tiste prve tri mesece dobro prenesla korono. Imajo ničelno toleranco do korone, če je en okužen, dajo celo blokovsko naselje v 10-dnevno karanteno. Pa govorima o 3000 in več ljudi. V času teh karanten se testirajo prvi, tretji, sedmi in osmi dan, ko so vsi negativni v tem območju odprejo karanteno. Tu kjer jaz sedaj živim, Guangzhou je bila panika, ko so imeli 30 okuženih na 44 milijonov ljudi. So zaprli vse šole za deset dni. To je bilo aprila, ko smo brali, da se je celoten Shangai zaprt. Nepisano pravilo je, da se testi delajo najmanj enkrat tedensko, jaz, ki delam v šoli, pa se testiram pogosteje. Ko smo imeli ti. ‘rumeno cono’, območje višje ogroženosti, si moral test delati vsak dan.”

Predavanje o kondicijski pripravi kosarkarjev brez uporabe fitness naprav.

Kako, kaj in koliko časa je s tem PCR testi?

“Pravi so testi, ti PCR testi, ampak ne jemljejo iz riti, kot sem tudi prebral, in tudi ne iz nosa, ampak iz ust, potisnejo ti do grla. Brezplačno so testi, praktično vsaka ulica ima več teh postaj, vzorec vzameš v manj kot pol minute, rezultat, pa dobiš nekje do šest ur. Če si pozitiven, prejmeš ti. rumeno kodo, če ne upoštevaš navodil, pa te lahko odpeljejo tudi v te improvizirane karantene, gre v bistvu za hotele. Aprila, ko je bila ta omenjena panika, so naredili improvizirano bolnico, kot če bi to na primer v Mariboru storili v dvorani Tabor.”

Ampak skrajšano, na Kitajskem živimo normalno, nisem začutil nikdar nobene panike. Imeli so stroge pogoje pri prečkanju mej, zato tudi letos nisem uspel priti v Maribor.

Kje sedaj delate in kje ste začeli?

“Prvi dve leti sem delal v Rizhao, Shandonu, to je severno-vzhodno, blizu oceana, morja. To je bila univerzitetna košarka, sedaj pa delam južno, v Guangzhou in učim srednješolce, konkretno letnike 2004, 2005 in 2006. Naša šola velja sicer za eno najboljših šol v Guangzhou, če primerjam s Slovenijo za lažjo razlago, ker je tukaj veliko kombinacij kar se tiče šol, sem na eni od uspešnejših gimnazij v tem našem delu.

Prvi in zdajšnji kraj sta tudi precej oddaljena, okrog 2000 kilometrov. Ljudje so drugačni, tukaj kjer sem sedaj so fizično gledano šibkejše grajeni, ampak moramo odkrito reči, pametnejši. Dobro delo se na Kitajskem zelo ceni, tudi hitro širi in postopoma se je odvila nova zgodba. Plačuje me še naprej država, ker gre v bistvu za državni projekt, da se v kvalitetnih srednjih šolah, oziroma univerzah zgradijo dobri športni sistemi.”

“Vemo, da je Kitajska v tem športnem smislu specifična. Veliko dretja, teka, pa še enkrat teka, fizične moči. Delaj, treniraj, dokler ne boš bruhal, potem je v redu, bi rekli. Zato je delo na Kitajskem drugačno, dolgo sem potreboval, da najdem to samokontrolo, čeprav na trenutke se še vedno borim. Poskušam dati tudi drugačnejši pogled na situacijo. Govorila sva uvodoma, veliko učim iz svojih lastnih izkušenj, zahtevam, da delajo na samozavesti govorjenja, sedaj se vsi moji igralci brez težav pogovarjajo po angleško. Še popravijo me kdaj (smeh).”

Trening poteka v Angleščini?

“Jaz imam sicer prevajalca na treningu, ampak ga uporabljam zgolj za komunikacijo z učiteljem, pa še to na tekmah, na treningih jih po navadi ni. Dejal sem fantom, vi potrebujete šest let, da se naučite angleško, ne morete pričakovati od mene, da bom v enem letu znal Kitajsko. Ampak vztrajam, da delamo na samozavesti, komunikaciji, sploh zdaj ko so meje zaprte in redkeje potujejo.

Kar se strogih besed tiče oziroma žaljivk konkretno, pa že v Mariboru nisem dovolil igralcem grde besede. Je pa res, da potem tudi jaz ne preklinjam. Na Kitajskem sem skupno mogoče dvakrat povzdignil glas, vsi so bili takrat prestrašeni. To je bilo takrat v angleščini. Tak da iz tega vidika, kletvic in neprimernih besed ne uporabljam, edino pred finalno tekmo sem v angleškem žargonu rekel; ne bomo slekli hlač pa da nas,…”

Kako zgleda en šolski teden na vaši ‘Gimnaziji’ ?

“Na naši šoli je vse bolj pomembno kot šport, dejala sva že, da gre za eno najboljših šol in tukaj v osnovi se ne razvijajo bodoči športni košarkarji. Tukaj ni mogoče, da bi imeli tekmo do 18.45, če se ve, da je pouk ob 18.50.

Konkretno kako poteka en teden. Dajva začeti pri nedelji, pridejo ob šestih popoldan, točneje 18.20. Do devetih zvečer delajo vaje, recimo kot neko podaljšano bivanje pri nas, samo da govorimo o nedelji zvečer. V ponedeljek, ker spijo v šoli, je bujanje okrog 6.20, sledi zajtrk 6.40, od 7.00 do 8.00 je ena ura branja. Potem sledi pouk od 8.00 do 12.10, ena ura traja 40 minut, pavza pa 10 minut. Vmes imajo med 9.20 in 9.50 trideset minut vaje raztezanja, kolebnice, skokov, karkoli.

Sledi kosilo do 13.00, potem obvezen počitek do 14.00 kar pomeni na Kitajskem spanje. Od 14.00 do 16.30 imajo tri ure pouka in potem med 16.30 in 18.30 imajo čas za športne aktivnosti. Eni pridejo na košarko, drugi nogomet, atletiko, plesne vaje, karkoli. Če pa si ne zberejo nič, pa morajo iti še eni uri pouka.

Nato sledi večerja, sicer športniki so v enem skupnem razredu, oni morajo biti pri pouku ob 19.30 ostali celo uro prej in sledi večerni pouk do 21.30. Luči se ugasnejo ob 22.15. In tako vsaki dan, do sobote, ko lahko grejo domov tretji in četrti letniki oziroma prvi in drugi dan prej. Tako da so cel teden praktično brez komunikacije z zunanjim svetom, brez telefonov, starše vidijo en dan. Vendar vse kvalitetne šole imajo podobno prakso, kjer je poudarek na pouku. Starše vidijo samo 1 dan. Večinoma vse kvalitetne šole imajo podobno prakso, kot naša šola, ki imajo poudarek na pouku. Ostale šole nimajo tega režima.

Se strinjate s tem?

“Jaz se sicer s tem konkretno ne strinjam, z igralci zato veliko debatiramo, da jim dam drugi pogled na svet. V bistvu jih učijo na Kitajskem, da so sposobni delati samo eno stvar. Imel sem enega fanta, ki se je dva meseca pripravljal samo za zaključni izpit. Dejal sem takrat enemu od učiteljev, če mu vi sedaj že pravite, da ni sposoben delati dveh stvari, kako bo čez čas uspešen v službi in v družini.

O teh stvareh lahko sedaj precej bolj dolgo govoriva, ampak konkretno glede šole, če govoriva, pri nas ne smeš kaditi, piti alkohola, se pretepati. Telefona nimaš, punce ne smeš imeti, oziroma lahko, ampak kakršnikoli stik s punco v šoli je prepovedan. Ti moji fantje še niso imeli punce, pa so stari 17,18 let. Oni sicer tako ali tako ne smejo imeti otrok pred 23 letom, to je zakonsko določeno.

V košarki vam je pa uspel zgodovinski uspeh.

“Čeprav sem prvi dve leti delal na športni univerzi moram odkrito reči, da je nivo košarke tukaj sedaj večji. Začeli smo praktično iz nule, bila je nekakšna menjava generacije, pred dvema letoma niso vpisali niti ene zmage, v tem  šolskem tekmovanju, primerljivo recimo v Sloveniji s takratnim ŠKL-jem. Tukaj nastopa 110 srednjih šol. Lansko leto smo bili drugi, kar je največji košarkarski uspeh v zgodovini šole. Realno tega ni nihče pričakoval.

Sodelovati smo sedaj začeli s klubom iz CBA, tukajšnje glavne košarkarske lige. Smo doselekcionirali ekipo, tako da računam, da bomo naslednjo leto postali prvaki.

Se spogledujete za delom v CBA, mogoče prav ekipi iz Guangzhoua?

“Veseli me, kot sem že omenil, da Kitajci cenijo dobro delo, hitro se razvejo uspehi. Imel sem priložnosti gledati njihove treninge, govoriti z njimi. Seveda, to so ekipe, ki imajo proračun večji kot praktično vsi klubi v Evropi. Tudi do 50 milijonov evrov, en dober ameriški košarkar tu prejme 5-6 milijonov evrov. Tako, da priti v en tako velik sistem, bi seveda bilo veliko priznanje in čast, ampak sedaj sem fokusiran na delo, ki ga imam in se še naprej učiti iz dneva v dan.

Kakšna je Kitajska?

“Zelo lepa. Nenormalno lepa. Vsakič, ko berem negativne novice o Kitajski postanem jezen. Zadnja tri leta odkar sem tukaj, ni bilo ene lepe novice o Kitajski. Ne govoriva o politiki, politika je pač politika in bedarije delajo vsi po svetu. Kitajska kot dežela je izjemno lepa ni tako, kot imamo mi predsodke, konkretno, da je umazana. Je v bistvu zelo čista. Bil sem na morju ‘Sanja’, to je recimo slovenski Portorož ali kitajski Hawai. Zelo lepo, pa smešno poceni. Plačal sem hotel s petimi zvezdicami, jakuzijem na balkonu, zajtrkom okrog 50 evrov.

Kitajska ni najlepša država kar sem bil, ker sem bil v ogromno državah, je pa ena izmed najlepših držav. Ogromno znamenitosti, zelenja, prijazni ljudje, jaz nisem imel nobenih problemov do zdaj v treh letih. Je pa res, da imam srečo, da sem bil v toliko državah, da sem vse te izkušnje izkoristil na Kitajskem, drugače bi se lahko s prvim avionom vrnil domov.“

Zakaj?

“Na začetku, pričakovano, sem imel težave. Vsaki kulturi se je potrebno prilagoditi, ker če ti poskušaš uveljavljati svoje, te bodo uničili. Sprejet moraš dejstvo, da je posebna država, da te bodo nadzirali, da boš moral pokazati zelene kode, pa teste. To je meni sedaj že vsakodnevno, zjutraj preden grem prvič v šolo opravim test, pokazati potrdilo, vem, da me bodo pregledali, da dam torbo skozi rentgen, da bo na podzemnih železnicah gužva.

Tota postaja kjer jaz živim sekata dve liniji 3 in 6. Linija 3 je najbolj zasedena linija na svetu. Vsaki dan se je pred korono peljalo 2,5 milijona ljudi, sedaj mogoče malo manj. Ampak čakati moreš 20 minut, da prideš na vlak, ljudje so tega tukaj to vajeni. Ni prerivanja, prerekanja, ni nervoze. Potrdilo pokažeš, maske sicer niso obvezne, le v podzemnih železnicah in javnih ustanovah, ampak policij te tukaj ustavi in prijazno prosi, če si daš masko gor. Če se držiš nekega reda, ne izzivaš, nimaš težav.

Dejali ste, da Kitajska ni samo lepa, ampak tudi zelo varna država

“Kitajska je po mojem mnenju najbolj varna država na svetu. Nič se ti ne more zgoditi. Če bi se te kdo dotaknil, greš na policijsko postajo, poveš v kateri minuti in kaj se ti je zgodilo, pa storilca najdejo v štirih minutah. Oni nadzirajo vse, tudi to kar se midva sedaj pogovarjava. Ta del preko Whatsappa morda ne, ampak WeChat, pa vem, da moraš paziti kaj pošiljaš. Gre sicer za računalniški avtomatizem. Na Kitajskem imajo toliko kamer, da vidijo in vejo vse kaj se zgodi. Sredi noči lahko hodim pa vem, da mi noben ne bo nič naredil.”

Varna, lepa, je res tudi draga ?

“Mene osebno več stane najemnima, ker sem želel biti v centru mesta, z več tujci v bloku. Elektrika, voda in plin so ceneje kot pri nas. Ampak v bloku, kjer jaz živim je v pritličju na primer fitnes, bazen, namizni tenis, bilijard. Hrana je izredno poceni, nasploh življenje na Kitajskem je poceni. Čeprav sem prebral v Sloveniji tudi, da je  Guanzghou 9. najdražje mesto na svetu (slika), ne vem sicer kaj so gledali in kje pobirali podatke, ampak za hrano ne porabim več kot 300 evrov na mesec. Pa jem najmanj en obrok dnevno zunaj. Če greš v trgovino je 20, 30% ceneje kot v Sloveniji. V gostilni pa odvisno kaj ješ. Lahko greš na steak pa plačaš tudi do 20 evrov, imaš italijansko restavracijo, kjer sem danes jedel, dobiš neomejeno coca-cole in kave, juho, glavni obrok, danes konkretno gratinirane špagete sem plačal 4,5 evrov. Lahko ješ na primer tudi kitajske Dumple, Nudle (po naše recimo tortelini) za 1,5 evrov.”

Za ekipo, za primerjavo, ko smo šli na skupno večerjo, okrog 20 nas je bilo, je račun stal 100 evrov.“

Kaj pa resnica o kitajski hrani?

“Kitajska hrana v Sloveniji in hrana na Kitajskem se ne da primerjati. Niti ene jedi, ki je na jedilnem listu v Sloveniji ne moreš dobiti na Kitajskem. Edino stvar, ki jo dobiš je pekinška raca, ampak samo po imenu, ker je tudi to drugače. V Sloveniji piše Kitajska restavracija, ampak v bistvu je to azijska hrana. Dumplinski niso kitajski, ampak japonski, ker so pečeni. Kitajci imajo kuhano hrano, večinoma kuhajo v juhi. Tu dobiš kuro, ki je kuhana in potem mogoče prepražena. Pri nas se v Kitajski restavraciji vse peče na olju, to je lahko potem Vietnamska, Japonska, Mongolska hrana, ne pa Kitajska. Chop Shui je najbolj znana kitajska jed v Sloveniji, zelenjava s piščancem in arašidi, to so v bistvu izumili ameriški Kitajci v Ameriki, to na kitajskem sploh ne dobiš.“

“Vprašal si me, katera hrana je boljša. Ne jem 90% kitajske hrane, tako da je odgovor jasen. Seveda se kdaj prilagodiš, poskusiš, ampak vedo, da ne jem kitajske hrane. Kakšno je meso včasih niti ne želim vedeti, ampak če gre za kak poseben dogodek, se mi zdi prav, da se do neke mere prilagodiš. Definitivno, hrana ni boljša kot doma in tudi težko je primerjati s hrano, ki jo dobite v Sloveniji v kitajski restavraciji. McDonalds je pa recimo isto okus, kot pri nas, zato si večkrat naročim tam kavo. Cenovno pa bistveno ceneje, na primer Big Mac meni pa 5 nuggetsov pride 3,10€. 

Za konec, kdaj se boste vrnili nazaj domov?

“K svoji partnerki in Urbanu čim prej, ko bo to možno. Vem kam ciljaš. Iskreno, mogoče nikoli, jasno v trenerskem smislu. Kitajska ponuja toliko več možnosti, življenje je prijetno. Trenutno sem več kot zadovoljen, imamo podporo najbližjih in vidim se tudi v prihodnosti na Kitajskem. Čeprav nikoli ne reči nikoli, srce je vedno bilo in ostalo mariborsko. Vedno sem bil in bom pripravljen pomagati, Branik je konec koncev moj klub, tja sem prišel kot mlad fant iz Pragerskega. Želim jim vso srečo, in da se seveda, že letos s člansko ekipo vrnejo v drugo ligo, to si mesto Maribor in klub vsekakor zaslužijo.”