Dalo bi se še. Ajde! In saj so še šli. Kak' te ne bi. Na derbiju? Itak. Pa je, tam nekje, v 95. minuti, uradni 95. minuti, če si pa vse skupaj seštel, pa je naneslo že za skoraj 130 minut, ura je bila že nekam čez osem, pa je na penale šla samo Olimpija, no, takrat je Josip Iličić dal obe roki na kolena. Fertig. Vdih-izdih. Saj bi še, pa ... Ne gre. 1:1 je bilo spodobno. Glede na vse? Bo šlo v zgodovino, da se več itak ni dalo. Moralo bi. In bo šlo v anale. Ampak ne tako, kot bi si najbrž želeli. 

Laufaj, špilaj!

Da derbija ni lahko »špilat« na avgustovsko nedeljo pri krepkih trideset plus, je nekako razumljivo. V ligi, kjer se od tv pravi vsekakor ne živi, se pa prži. Ob pol šestih. Ampak okej. Saj so profesionalci, dobro plačani profesionalci, ritem z Evropo gor ali dol. Laufaj. Špilaj. Trgaj in grizi. In derbi je pač vedno derbi. V soncu ali mrazu, ne? In je res. Morda z leti to spoznaš vedno bolj. Derbi je derbi. Ajde! No, zdaj vemo pa dokončno še dvoje. Še težje je derbi v takem očitno soditi in skoraj še (naj)težje gledati. V živo pa sploh. Tekma, ki je mejila na teater. Že na teater absurda. 

[[image_1_article_69310]]

Pa to, ljudje, je bila muka. Do polčasa, ki je nekako le prišel, tam nekje, skoraj ob sedmih, si bil v pečici pod Kalvarijo hin. Gotov. Kdor je bil v Ljudskem vrtu na to zadnjo avgustovsko nedeljo, bi se najbrž znal strinjati. Delovalo je, kot da smo vsi del kulise, statisti za tiste, ki so tole gledali nekje na vsaj malo bolj hladnem. Voajerji. Če bo dober fuzbal, super, če ne bo pa vsaj šov. In, ja, šov je bil. Kdor gre v taki hici ob pol šestih na tekmo, si je pač sam kriv. Ni čudno, da je potem ... No, to. Nekaj med deja vujem in fatamorgano. In občutkom, da ... Saj nima smisla. 

Stavili na kote

Če hodiš na tekmo kot novinar z akreditacijo, je kar dolgočasno. Na take tekme pa sploh. Novinarji večinoma dandanes tipkamo, nekaj pripomnimo, med sabo si bolj kimamo, nekaj nas je še, ki se kaj pomenimo, spremljamo drug drugega najbrž bolj malo, sploh pa so zdaj novinarski časi itak drugačni. Kar pa je za kdadj drugič. 

Če greš med folk, ko kupiš karto ter zicneš nekam, kjer se čim bolje vidi in naletiš na sezonce ter padalce? Je pa vse bolj doživetje. Tudi na zahodni tribuni, ja. Tam je sploh ena taka mišunga. Desno od mene gospod, ki je šele ob polčasu opazil, da so mu končno ono tablico premestili iz vzhodne na zahodno tribuno. Pa lahko bi šel s klubom na evropsko gostovanje, izžreban da je bil, tako je rekel, ampak je bil na dopustu »in mi je žal, da v Craivo nisn mogo, ker bi rad spoznal te karakterje«. 

Za mano so sedeli, sodeč po naglasu, neki mlajši Dolenjci, ki so vsi po vrsti nekaj stavili, en celo na število kotov in je navijal pač za to. Levo je bila ena taka srednja garda, ki nekaj o fuzbalu ve. Ampak potem spet ugotoviš, da ne veš. Ker ne moreš vedet. Vse to je derbi. In še marsikaj. 

Obletnici! 

Ampak o tem se potem ne piše, ne doživi, ne pride v naslove. O tem, kako se je folk pržil na vzhodni tribuni. O deseti obletnici druge lige prvakov, ko se je zbral večji del tiste ekipe. O transparentu, ki je spomnil na še eno drugo obletnico, 25 let od prve lige prvakov. Pa koreografija viol, ki so avgusta vstopile v 35-letnico delovanja. In še kaj bi se našlo. Saj se bo, danes se vse najde.

[[image_3_article_69310]]

Samo kaj, ko to ne pride naprej. Še fuzbal skoraj nima šans. Tekma, kjer bo že v torek najbrž marsikdo pozabil ali pa ne bo vedel, da sta gola zabila Žiga Repas in Lasickas. Morda bo v četrtek kdo že pozabil, da je bilo 1:1. Tekma, bolj narejena za še en krog debatnih oddaj, zgražanj, komentarjev, predlogov, sodb, žaljenj, pohval... Vsega. Vsega, kar pač fuzbal spravi skupaj. Ta naš pa sploh. Ko se spet lahko počutiš, kaj pa vem, kot neki butl. Ko se zapravlja stotine evrov in se je vozilo v Nemčijo, je to bila pravljica, zgodba, senzacija. Ko greš na tak derbi, pa tvegaš oceno, da še vedno nisi čist diht. Pa razumem, sam nisem tak, nič ne trofi tak kot domače. Ni šans. Če bi bilo drugače, ne bi bilo niti tega medija. 

Ni tak, da v ligi ni podaljškov?

Nekaj je jasno. Na derbiju v 6. krogu ravno dosti fuzbala nismo videli. Ne samo dobrega fuzbala, tega sploh ne, fuzbala nasploh skoraj ni bilo. Pa ne, ker bi igralce prekurilo. Ne, Maribor je krenil, Olimpiji je teklo, bilo je, kazalo je, da bo fajn tekma.

Pa ne. Ker nismo šli gledat ene tekme in enega derbija. Ne. Gledamo serijo. Ne veš niti dobro, kaj je to bilo. Morda nam je skupinsko hica pokurila možgane. Ne vem. V ligi, kjer je derbi v vročem avgustu seveda delegiran ob 17.30 v nedeljo. Pri krepkih 30 stopinjah. To je bila tekma, ko bi te, če smo malo fejst nazadnjaški, ko prideš domov, draga vprašala, ki si te tak dugo hodo: »Sn mislila, da v ligi ni podaljškov.« Ne, res je, ni jih, lahko pa fuzbal tekma v ligi pri nas traja tudi 132 minut z 20-minutno prekinitvijo vred. Ker se folku že fercera. Ker nekako vedno kulminira. In potem se zgodi. Ne, ne zgodi. Ponovi. Spet to. Formula. Maribor. Sodniki. Navijači. In dobiš zdaj že res nanizanko. Tako. Predvidljivo. In bedno. 

Dva sta sodila finale lige prvakov 

Sam sem se, priznam, na tej tekmi večkrat spozabil. Pa sem se počutil spet nekaj med spozabljenim in ogoljufanim. Kot da padeš vedno na isto finto. Pa ni finta, ker to ni smešno. Ne, ni. To, kar gledamo pri nas. 

Nerazumno se ti zdi, kako je možno, da sta v zadnjih, kaj, petih letih, dva slovenska sodnika sodila finale lige prvakov. Dva. V slovenski prvi ligi je pet tekem na krog. Ja, samo pet. Pa sta prišla do tja. Damir Skomina in Slavko Vinčić. Prvi se je nasodil derbijev, a se zdi, da bi jih lahko še več. Drugi jih pa ne more, ker je iz Maribora. In da ne bi bilo pošteno, če bi sodil Mariboru. Kar bi bilo razumljivo in sprejeto, če ... Saj vemo. So Ljubljančani, ki so sodili Olimpiji.

Morda je kriv Skomina? Ker je bil predober? In so vsi želeli biti – kot on? Morda Vlado Šajn, ki je daleč prilezel v Uefi in zalagal dobro besedo, ki so jo sodniki večinoma res udejanjili? To je bil derbi, ki ga je pač odločil sodnik. Preden se je zgodil penal, je bila tekma napeta, a ne živčna. Potem pa pač. Ne bom na dolgo in široko. Ampak ključna težava je, da ja, je težava. In da se vsi delajo, da je ni. D.Š., sodnik te tekme, nima dobrega renomeja. Zakaj? Zaradi svojega stila sojenja, ki je iz obetavnega sodnika eskaliralo v nastopaštvo. Zakaj? Dolga zgodba. Kot je dolga zgodba o tem, zakaj potem v Mariboru tako burne reakcije in zakaj imamo najboljše naciljevalce daleč naokoli, ki trofijo ravno tja, kjer marsikdo od nas ne bi v sto poskusih.

Kazen ne more biti le enostranska

Nemogoče je pisati o nogometu in kaj nam predstavlja, skozi prizmo te tekme. Ne z razumom niti s čustvi. Če razumno naštevamo, kaj vse se pri nas sodi, ti rečejo, slej ko prej, da si čustven in subjektiven. Če si čustven in to priznaš, si pa itak v štartu nerazumen. Kaj se sploh sekiraš, sploh pa, če veš, da so sodniki, ki te bodo naživcirali.

[[image_2_article_69310]]

Ampak za to gre. Dovolj je. Hrvati so vmes raje dali soditi večje tekme tujcem. Hrvati, ki so nam poleti speljali Skomino, kjer se z njim zdaj pošalijo, ko komentira sodniške odločitve, medtem ko se je pri nas zdelo, kot da se ga že voditelja bojita, da ja ne bo rekel česa takega, kar bi razjezilo ali užalilo »strukture«. Ker pri nas potem res fuzbal, derbi, vse to, deluje tako ... Kot da smo malo mahnjeni. Pa nismo. Samo kaj, ko nas ne slišijo. Lahko pišemo in ponavljamo, pa ... Morda bo pomagalo. Vsekakor pa ne pomaga trenutni status, ker se nič ni spremenilo od Fazanerije. Nič. Ne pri enih ne pri drugih. Ne pri navijačih ne pri sodnikih. In to je tisto, kar je najbolj narobe. 

Da se nič ne spremeni. Da se ponavlja. Vkopani, eni in drugi. Prišla bo kazen, z razdalje in brez razmisleka. In prišel bo očitno spet predmet in spet kazen in spet ... Tako ne gre več. Ne more pa biti kazen vedno le enostranska. Ne gre. Ker ne zaleže in ne pomaga in ne reši. Žal.