Miloš Vujinović je rojen Mariborčan iz Nove vasi, nekaj časa je živel na pobrežju, sedaj pa stanuje v centru mesta. Področje njegovega delovanja je kar široko, del predstavlja  fotografiranje športa, družabnih dogodkov pa tudi političnih.

Vujinović sodeluje s foto agencijo Bobo, Sportido, Mediaspeedom in uredništvom portala Mariborinfo. “Moje fotografije so bile objavljene v vseh večjih Slovenskih časopisih (Večer, Delo, Primorske novice, Družina, Reporter) in tudi nekaterih tujih (The Economist, Stern, View),” nam v uvodu pogovora odkrije nekdanji košarkar.

Ukvarja se tudi s korporativno fotografijo, slika tudi za podjetja, za njihove spletne strani in družbena omrežja, od poslovnih portretov, produktov in procesa dela. Že nakaj let sodeluje tudi s športno agencijo Proelium, v zadnjem času pa se ukvarja tudi z video produkcijo. Na tem področju sodeluje s televizijo PlanetTV in IdeaTV.

V tokratnem intervjuju smo z Miloš govorili predvsem v športni fotografiji, ki predstavlja od 20 do 30% vseh njegovih fotografiranj.

Povejte nam za začetek, kaj so Vaši začetki športne fotografije, se spomnite še prvih albumov?

“S športno fotografijo se je začelo pri košarki, kar je za nekdanjega košarkarja nekako logično. In sicer na tekmi kluba Maribor Messer, naslednika kluba ŽŽK, za katerega sem tudi igral. Kmalu zatem je sledilo fotografiranje ene od tekem Slovenske košarkarske reprezentance v Stožicah.

Potem sem na eni izmed Nikonovih delavnici fotografije spoznal fotografa Srdjana Živulovića, dolgoletnega sodelavca agencije Reuters. Srdjan je tudi eden od ustanoviteljev foto agencije Bobo. Zelo sem si želel, da bi z njim lahko sodeloval. Tako sem se enkrat opogumil in ga poklical, potem se ga še nekajkrat poklical in začelo se je sodelovanje, ki traja še danes. To mi je omogočilo dostop do velikih športnih dogodkov doma in v tujini in pa seveda njegovo mentorstvo, za kar sem
mu zelo hvaležen.”

S katerim fotoaparatom ste začeli slikat in kaj uporabljate danes?

“Še vedno uporabljam Nikonove fotoaparate. Moj čisto prvi fotoaparat je bil Panasonic, ampak ta je bil zgolj za ‘domačo uporabo’, potovanja, prosti čas. Sledil je Nikon D90, s katerim je fotografiranje postalo resen hobi in kasneje dodatna služba.

Koliko časa ste posvetili v začetku, da bi ujeli želeni kader?

“Ključna je priprava. Preden prvič fotografiraš nek šport se doma pripraviš. Pogledaš denimo, kako so se tega lotili drugi fotografi pred tabo. Posamezne fotografe poiščeš na spletu, preko družabnih omrežij lahko slediš uveljavljenim fotografom in spremljaš njihovo delo, ustvarjanje. Zgodi se tudi, da že imaš nekje v spominu zabeležene slike/posnetke, kadre, ki si jih nekoč, nekje že videl. Potem si lahko narediš načrt, iz katere pozicije boš fotografiral, s kakšno goriščno razdaljo, itd. Seveda je potem na terenu lahko marsikaj drugače, kot si si sprva zamislil, in se pač prilagodiš, se premakneš, menjaš objektiv, spremeniš načrt ali ga ‘posodobiš’. Ko greš potem naslednjič fotografirat ta isti šport, že imaš neko izkušnjo, pa tudi idejo, kako kaj izboljšati. Pri fotografiranju športa sta zelo pomembna dejavnika poznavanje športa in predvidevanje, kaj se bo zgodilo.”

Foto: Miloš Vujinović

Znani ste po izrednih kadrih v dvorani Tabor, med drugim ste pionir teh slik pod stropom?

“Teh fotografij, posnetih iz ptičje perspektive, denimo izpod stropa Dvorane Tabor, ki jih omenjate, se nisem prvi spomnil jaz. Pred mano je to namreč že počel Grega Wernig. Je pa res, da je Dvorana Tabor ena redkih dvoran, kjer je takšno fotografiranje možno. In to se vsekakor splača izkoristiti!

Vsi športi imajo neke ustaljene pozicije, od koder se fotografira, recimo pri nogometu je to prostor med zastavico od kota in golom, pri košarki pod košem… Iz teh pozicij so si fotografije bolj ali manj podobne. Seveda je dosti odvisno tudi od akcije, ki jo ujameš, ampak sami kadri pa ostanejo bolj ali manj podobni. Če dalaš vedno isto, so tudi rezultati isti.

Zato je smiselno/zaželeno in tudi nujno, da poleg ustaljenih in znanih kadrov poiščeš nekaj novega, inovativnega, drugačnega. Recimo, se premakneš in poskusiš akcijo ujeti iz druge perspektive, na primer izpod stropa. Ali pa se spustiš čisto na tla/ postaviš fotoaparat na tla in fotografiraš iz t.i. žabje perspektive, narediš fotografije s tribune.”

Kaj je bilo najtežje slikati in zakaj?

Tekme v Dvorani Tabor (smeh). V Dvorani Tabor je vse tako sivo in rumeno, slaba svetloba in barve… Upam, da bo po prenovi lepše in da bodo za fotografe boljši pogoji za delo.

Tretja tekma finala DP v odbojki 2020/21 in začetek velikega preobrata po 0-2 v zmagah. Foto: Miloš Vujinović

Kako je nastala fotografija z Rokom Možičem z mariborsko zastavo?

“Govorila sva o Dvorani Tabor in ta fotografija je iz te dvorane. Ko sem naredil nekaj fotografij iz ustaljene pozicije, pri odbojki je to v Dvorani Tabor iz stopnic, ki vodijo pod strop dvorane, sem naredil en krog po tribunah dvorane, da bi našel še kak drug kot in kader. Povzpel sem se na vrh tribun in poskusil narediti kakšno fotko odbojkarjev z Mariborsko zastavo. Potem sem želel ujeti še Roka Možiča v akciji z zastavo in je uspelo. Ne gre za klasično fotografijo iz odbojke, kjer je v ospredju akcija, ampak ima fotografija veliko simbolno vrednost. Zadnja sezona Roka Možiča v Mariboru in tudi osvojitev državnega prvenstva za Maribor, za katerega je ima največ zaslug prav Rok.”

Se da živeti samo od športne fotografij v Sloveniji?

“Ja, da se živeti od česarkoli, če si dober in predan. Poznam tudi fotografe, ki se ukvarjajo samo s športno fotografijo. Pri meni pa predstavlja športna fotografija od 20 do 30% vseh fotografiranj.”

Kako gledate na trend, da klubi iščejo alternativo s slikami z mobitelom.

“Ta trend ni prisoten samo v klubih, žal je vse bolj opazen tudi pri uredniški fotografiji. Res je, da v določenih pogojih mobiteli omogočajo vrhunske fotografije in s tem ni nič narobe. Vendar pa ni prav, pravzaprav je zelo narobe, da ni več važno/pomembno, ali je fotografija vsebinsko dobra in kakovostna. Fotografije ne naredita dober mobitel ali kamera, ampak tisti, ki na sprožilec pritisne.“

Foto: Miloš Vujinović

Kaj bi danes svetovali začetnikom in imate občutek, da jih je manj kot nekdaj?

“Mislim, da je teh začetnikov generalno gledano zelo veliko. Je pa res, da je mogoče manj tistih, ki se ukvarjajo zgolj s športno fotografijo. Moj nasvet je, da naj gredo ven, na teren in fotografirajo. Naj fotografirajo, lokalno okolje, lokalni klub, prijatelja ali sorodnika, otroka ali nečaka med treningom in tekmo. Osnove v športu so podobne na vseh nivojih. In če bodo naredili dobre fotografije na šolskem prvenstvu, jih bodo tudi na tekmi državnega nivoja!

V Sloveniji imamo resnično veliko srečo, da lahko spremljamo ogromno število športnih dogodkov na najvišjem nivoju.”

Je šport kot branža nezanimiv za nove fotografe, ki raje slikajo hrano, potovanja, ženske?

“Radi ponavljamo, da smo Slovenci športni narod, kar je res. Posledično je tudi šport za javnost zelo zanimiv, predvsem reprezentančni. Težava je pri vlaganju v šport, predvsem pri klubih. Pri športni fotografiji so vložki v opremo razmeroma visoki.

Na drugi strani pa ljudje raje sledijo nekim sodobnim aktualnim trendom, seveda tudi tako imenovanim influencerjem, ki jih veliko ljudi spremlja preko družbenih omrežij, tam sledijo nekim ‘lifestylom’, všečnim fotografijam ljudi obeh spolov, potovanj, hrane, avtomobilov…”

Foto: Miloš Vujinović

Kako po vašem mnenju priti do prvega denarja s športno fotografijo.Je to dobra spletna stran, zaščita slik, facebook stran?

“Verjetno je več poti. Gotovo pa je, da je treba iti na teren in fotografirati. Potem je tu izobraževanje, šola za fotografijo. Veliko je fotografskih delavnic, tudi prek spleta je ogromno možnosti… Najboljše pa je znanje, ki ga pridobiš iz prve roke, če imaš možnost, da sodeluješ s kakšnim fotografom. Kot sodelujem tudi sam, s fotoreporterjem Srdjanom Živulovićem, kar sme omenil že v začetku tega intervjuja. Če začneš kot asistent fotografa, je to najboljša možna priložnost in tudi popotnica za kasnejše samostojno delo.

Nujno si je treba ustvariti portfolio, svojo spletno stran, profil na družbenem omrežju. Bolj kot internetne strani so danes obiskani profili na družabnih omrežjih, priporočam redne objave, da ljudje vidijo, s čim se ukvarjaš. Vseeno pa priporočam tudi internetno stran, kjer pa naj bodo predstavljene res najboljše fotografije.”

Za konec še, je med vami fotografi na športnih dogodkih čutiti solidarnost ali ste bolj tekmovalne narave?

“Rekel bi zdrava tekmovalnost in solidarnost, vsaj moje izkušnje so take. Ne želim imeti čisto enakih fotografij kot ostali.“

Foto: Miloš Vujinović

Si fotografi tudi kdaj odstopite kakšno fotografijo?

“Če se komu primeri, da kaj zamudi/zamudi kakšen ključen trenutek in rabi določeno fotografijo, mu jo brez težav odstopim. Tudi sam se kdaj znajdem v takšnem
položaju, tako da velja tudi obratno, da sam pridobim kakšno fotografijo. Tako si medsebojno pomagamo.“