Tyra Barada, aktualna evropska prvakinja v kickboxu in taekwondoju, je dekle z načrtom. Obožuje natrpan urnik in priznava, da vedno da vse od sebe, tako v športu kot v šoli, le takrat je zadovoljna. Je hči vrhunskih športnikov Biance in Tomaža Barade, česar pa ne čuti kot dodaten pritisk, priznava, da je to včasih tudi prednost.

Prepričale so je tekme

Kljub temu, da ji je bila ljubezen do športa položena tako rekoč v zibelko, se Tyra takoj v otroštvu ni odločila stopiti po poti svojih staršev. Bolj  kot borilne veščine ji je bila blizu gimnastika. S treningi je začela pri petih letih in jo trenirala do desetega leta: “Ugotovila sem, da morda le nisem taki talent za gimnastiko in sem nehala,” pove v smehu in nadaljuje: “Starša sta vztrajala, de se ukvarjam s kakim športom, zato sem se šla preizkusit na trening.” Še sreča, danes je namreč nosilka mnogih naslovov, prvega je osvojila kar na svoji prvi večji tekmi.

Vedno sem govorila, da taekwondoja ne bom trenirala, ker je to zelo moški šport, ko pa sem videla tekme, sem začela redno trenirati.

Treningi so ji bili sicer všeč, prava kemija pa se je zgodila, ko si je ogledala nekaj tekem. “Vedno sem govorila, da taekwondoja ne bom trenirala, ker je to zelo moški šport, ko pa sem videla tekme, sem začela redno trenirati. Na tekmah sem spoznala veliko super punc, videla sem, da so v športu super in to je bilo to.” Prvih tekmovanj se je udeležila že nekaj mesecev po prvem treningu.

Trening gimnastike se je izkazal za dobro naložbo, Tyra je namreč zelo gibčna in ima izvrstno ravnotežje, talent za borilne veščine pa je zagotovo podedovala po obeh starših. Če k temu dodamo še vztrajnost in perfekcionizem, je nekoliko bolj jasno, zakaj ta nasmejana najstnica na tatamiju pometa s konkurenco.

Borim se v obeh kategorijah kick boksa, treniram pa raje life kontakt, v point fightingu pa tudi tekmujem, ker je bližje taekwondoju.

Danes trenira taekwondo in kickbox, kjer tekmuje tako v light kontaktu kot v point fightingu. “Borim se v obeh kategorijah kick boksa, treniram pa raje light kontakt, v point fightingu pa tudi tekmujem, ker je bližje taekwondoju.”

Pri taekwondoju so ji všeč precej stroga pravila ter kimono, kajti deluje bolj  “uradno”. Na svetovnih in evropskih prvenstvih lahko začneš tekmovati šele s 14 leti in pod pogojem, da imaš črni pas.

V obojem ciljam na zlato, vedno ciljam na zlato, vedno je treba iti na zmago.

Po krajšem tekmovalnem premoru jo spomladi čakata dve večji tekmovanji. Aprila se najprej obeta evropsko prvenstvo v taekwondou v Puli, potem pa še evropski pokal v kickboxu. Kaj pričakuje: “V obojem ciljam na zlato, vedno ciljam na zlato, vedno je treba iti na zmago,” pojasni z nasmehom.

Rada ima natrpan urnik

Tyra je gimnazijka in obiskuje športni razred na III. gimnaziji, sicer se sploh ne bi mogla šolati, šport namreč terja tudi veliko odsotnosti. Njeni dnevi so načrtovani in natrpani, pa hitro pove, da ji je tako všeč, ker res ni oseba, ki bi poležavala: “Moj ponedeljek? Pa poglejva. Vstanem ob šestih, uro kasneje imam trening, ki traja uro do dve, potem se najem in grem v šolo. S šolo končam okrog dveh, se najem, učim in okrog štirih grem v športni center, vodim dve uri treninga otrok, potem kako uro treniram še sama, skočim domov, pojem večerjo in grem spat,” povzame tak tipičen ponedeljek in doda: “Rada imam natrpan urnik, to me ohranja živo in aktivno in organizirano in to potrebujem.”

Zdaj sem tretji letnik in do zdaj sem bila vsako leto odlična, no, dovolila sem si eno štirko. Tako pri ocenah kot pri tekmovanjih dam vse od sebe in hočem biti zadovoljna, ko dobim dobro oceno za svoj trud.

Učenje je na Tyrinem dnevnem meniju, kar se pozna tudi pri ocenah: “Zdaj sem tretji letnik in do zdaj sem bila vsako leto odlična, no, dovolila sem si eno štirko. Tako pri ocenah kot pri tekmovanjih dam vse od sebe in hočem biti zadovoljna, ko dobim dobro oceno za svoj trud.” V šoli je doslej naletela na veliko razumevanja: “Zelo sem hvaležna šoli, ker se mi res prilagajajo, včasih manjkam po več tednov in imam dodatne konzultacije in prilagajanja.”

Z otroki se hitro poveže

Popoldne Tyra najde čas za še eno strast, delo z otroki. Njen oče Tomaž Barada je že vrsto let tudi trener in ko se je odločil, da se bo iz trenerskega urnika postopoma umaknil, se je v pedagoškem delu preskusila tudi njegova hči.

“Vsak dan sem v telovadnici in je praktično moj dom, zato sem se z veseljem odločila delati z otroki. Najprej sem pomagala med počitnicami, zdaj pa sem vsak dan na klubu in pomagam voditi treninge mlajših otrok.”

Hitro ji je postalo jasno, da bi to lahko počela, ko še malo odraste. “Pedagoško delo mi je zelo všeč in zadnje čase razmišljam, da bi to postal moj poklic, ker se z otroki hitro povežem, zelo rada grem tja in zelo uživam v tem delu,” pove.

Epidemija je postala priložnost

Vsako odličje ji veliko pomeni, vendar kot iz topa izstreli, katero izmed doslej osvojenih ji je najljubše. Najbolj vesela je zmage na Evropskem prvenstvu v taekwondoju v Mariboru leta 2018. “Šlo je za mojo prvo tekmo, na kateri sem lahko tekmovala, tekma je bila v domačem Mariboru tik po tem, ko sem dobila črni pas. Noben me še ni poznal in nič kaj pričakoval od mene, ob meni pa so bili vsi domači, tako da je bilo res posebno.”

Da sta starša prepoznavna, je sicer ne obremenjuje, pravi, da je to velikokrat celo prednost. “Tudi na prvi tekmi so po priimku vedeli, kdo sem, ni pa nihče vedel, kaj naj pričakuje, niti ni nihče poznal taktike.”

Starša nanjo ne pritiskata, sama pa prizna, da kdaj pomisli, da ne more ravno pokazati najslabše predstave. No, pa to ni nujno povezano s prepoznavnostjo staršev, temveč z njenim karakterjem, vedno se namreč potrudi po najboljših močeh.

Šlo je za mojo prvo tekmo, na kateri sem lahko tekmovala, tekma je bila v domačem Mariboru tik po tem, ko sem dobila črni pas. Noben me še ni poznal in nič kaj pričakoval od mene, ob meni pa so bili vsi domači, tako da je bilo res posebno.

V času lockdowna je izkoristila možnost za trening v “domači” telovadnici. “Z atijem sva sama trenirala vsak dan, tako da se moja rutina ni bistveno spremenila. Trening zjutraj, šola preko zooma in popoldne spet trening. To je bila velika prednost, ostali so bili namreč zaprti in so predvsem počivali.” Ves trud se je poznal takoj, ko so se tekmovanja uvrstila nazaj na urnik, na tekmah je namreč z lahkoto pometla s konkurenco.

Tega je bila še toliko bolj vesela, ker je pred tekmovanji staknila poškodbo in sploh ni bila prepričana, ali bo lahko tekmovala.

S prijatelji na bowling

Večino časa je razpeta med treningi in šolo, zato morda ni nenavadno, da je v klubu spoznala najboljše prijatelje: “Zelo sem srečna, da imam prijatelje z istimi dejavnostmi in cilji, kot so moji. V Športnem centru smo super ekipa, Vsi imamo enake treninge, vsi hodimo v šolo in vsi imamo prosti čas. Družimo se tudi v prostem času. Recimo prejšnji vikend smo šli bowlat, radi gremo skupaj na morje.”

Kadar le utegne, jo z družino radi mahnejo tudi na potovanja: “Obožujem tudi potovanja. Nazadnje, ko ni bilo tekmovanj, smo šli z družino v Dubaj in potovanja me res veselijo.” 

Tyrina starša sta se spoznala v tekmovalnih vodah in kot kaže, gre po njunih stopinjah tudi prvorojenka, zaljubila se je namreč kar v domačem klubu.

“Nisem človek, ki poležava”

Ob koncu tedna, ko je dela s šolo malo manj, se rada vrti po kuhinji. Hrana in prehrana ji veliko pomenita in morda bo nekoč to del njene poslovne poti. “Ne morem biti pri miru, ves čas moram biti v pogonu, zato čez vikend res rada kuham. Nisem človek ki poležava, saj rada pogledam tudi serije, ampak najbolj uživam, ko vedno nekaj delam,” pove.

V našem športu je ogromno hujšanja in prehrana je izrednega pomena.

Vedno pazi, kaj da vase, kar je davek vrhunskega športa: “V našem športu je ogromno hujšanja in prehrana je izrednega pomena. To velja za naš šport in tudi vse ostale. Nutricionistika me veseli zato, da bi zase vedela več o tem, potem pa pomagala še komu.” pojasni.

Zase rada pripravi palačinke z ovsenimi kosmiči, bananami in jajci. Pravi, da je priprava zelo preprosta, jed pa slastna, saj jo pripravi v desetih minutah, čez pa prelije še grški jogurt in vroče maline.

Že zdaj zbira recepte in menda je med njimi najti take prilagojene za športnike in tudi take manj zdrave, da se vsake toliko malo razvaja. “Verjamem, da se je treba kdaj pa kdaj pregrešiti, drugače bi preveč trpeli,” pove in pojasni, da ob rojstnih dnevih vedno poskrbi za torte za svoje najdražje. Najbolj jih očara malinov cheesecake, ki menda odlično paše h kavici. Te sicer ne pije, jo pa v športnem centru odlično pripravi. “Uh, že brez kave imam energije za izvoz,” se zasmeji.

Športni center z vitrino za sladice

Športnemu centru Barada Tyra pravi skoraj dom in iskreno pove, da se v njem vidi tudi še čez deset let: “Čez deset let bom stara 27 in sebe vidim v športnem centru. Želim si, da bi imela ta naš športni center, v njem bi imela ogromno otrok, pa tudi ljudi, ki bi se tam rekreirali, sprostili telo in duha.”

Želim si, da bi imela ta naš športni center, v njim bi imela ogromno otrok, pa tudi ljudi, ki bi se tam rekreirali, sprostili telo in duha.

Ob tem že snuje načrte o povezavi športa in prehrane. Če k temu prištejemo še spretne kuharske in slaščičarske prste, bo čez deset let morda mogoče obiskati Tyrin športni center borilnih veščin z vitrino za domače sladice.