Dolg, daljši, hiteči intervju z Markom Šulerjem, športnim direktorjem NK Maribor. O tem, kako je v prestopnem roku delal salte, kako uporablja Transfermarkt in kako je ob večerih tuhtal, kaj so mu ponujali še zjutraj. O retoriki Zlatka Zahovića, prezeleni Olimpiji in tem, zakaj naj politiki ne hodijo v Ljudski vrt le ob uspehih.

Marko Šuler v bistvu niti ni imel časa. Za ta intervju. Vsekakor ne dovolj. Dal je že en intervju pred tem, ki se je seveda zavlekel. Priznal je, da mora biti čez dve uri na Bledu. In to še preden smo sploh postavili prvo vprašanje. Vmes je v pisarno pokukal Marcos Tavares. Češ, če je že čas za odhod? Ne. Ne še.

Po pol ure, ko je odgovoril na vse, kar smo vprašali, četudi bi seveda vprašali še marsikaj, je 38-letni Šuler nasmejano prijavil, da jih bo najbrž slišal, ko bo prišel na Bled. Ampak na uro je pogledal le enkrat.

Prišel januarja, februarja že prevzel

Pa saj. Do zdaj je že vajen, da se mu mudi. V torek opolnoči se je iztekel prestopni rok, v zadnjih urah je naposled pripeljal še desetega igralca. Končno napadalca. Ognjen Mudrinski je kot zadnji prišel, da bi Maribor imel več rešitev v napadu. Šuler, ki je uspešno kariero končal v Ljudskem vrtu pred komaj dvema letoma, je januarja prišel kot pomoč športnemu direktorju Oliverju Bogatinovu.

Nato ga je že konec februarja zamenjal. Najti je moral najprej novega trenerja, ko je odšel z Bogatinovim tudi Mauro Camoranesi. Da je izbral Simona Rožmana, je bila komaj prva naloga. Razočaran, ker ekipa ni osvojila naslova, se je lotil dela. Ker pravi, da je to edino, kar v Mariboru pač šteje. Delo, delo, delo. Moral je odsloviti trinajst igralcev. Našel je deset novih. Vmes je Maribor igral za konferenčno ligo in se relativno hitro poslovil ob zahtevnem žrebu. Zdaj deluje, kakor da se zares začenja nova pot. Da je moštvo, kolikor je pač bilo možno, sestavljeno. Maribor je po sedmih krogih pod vrhom, ima 13 točk kot Bravo in Olimpija, vodi Koper, ki ima 16 točk in tekmo manj. Cilj pa je jasen. Državni naslov. Najprej to.

Takega prestopnega roka še ni bilo

Gospod Šuler, kaj ste delali v torek opolnoči, ko se je končal prestopni rok?

»Tu sem bil, tako kot zadnje dni po trinajst, štirinajst ur. Tako bom rekel: ne vem, kaj vse nisem delal! Na telefonu, v eni pisarni, v drugi pisarni. Pestro je bilo, pestro.«

Poleti je odšlo kar trinajst igralcev, pripeljali ste jih deset. Ste imeli na eni točki na listu papirja ali v tabeli na računalniku seznam in samo še črtali »to imamo, tega nimamo«? Ker najbrž ni bilo vse zgolj v vaši glavi.

»Če bi tak seznam imel v glavi, bi bil prevelik (smeh). Toliko prihodov in odhodov so te pisarne sicer že dale skozi, res marsikaj, ampak takega prestopnega roka pa niti Ljudski vrt še ni bil vajen.«

Vi pa verjetno še manj?

»Ja, ker sem v čisto novi vlogi. Saj sem sem vajen pritiska in delavnosti, ampak na trenutke je bilo fejst pestro. So klubi, ki bi to, kar smo mi dali skozi, označili morda celo za kaotično. Toda to je Maribor. Vseeno smo naredili marsikaj, česar si nisem niti želel upati, da bomo.«

Zjutraj od 50 do 100 mailov

Marca ste postali športni direktor, potem ko ste januarja prišli kot vez med slačilnico in pisarnami vašemu predhodniku Oliverju Bogatinovu. O nogometu ste kakopak veliko vedeli, ampak najbrž vas je marsikaj presenetilo – pa ne le zaradi koronavirusa?

»Pri ogromno prestopih se je vse spremenilo v roku par minut. Morda sem pričakoval, da se ti kaj takega zgodi pri enem, mogoče dveh prestopih, pri nas pa… Ogromno stvari je bilo že dogovorjenih in skoraj izpeljanih, dogovarjanja so trajala dalj časa, ampak to je pač ta prestopni rok. Eni mešajo štrene, drugi zapravljajo, tretji absolutno ne morejo, četrti imajo pogodbe, ki jih ne morejo izpeljati. Na trgu se je začutilo, da se je Maribor malo odprl za nekatere spremembe. Zato je bilo ponujenih toliko igralcev, da so bili dnevi, ko si razmišljal, čakaj, kaj sem že gledal dopoldan, koga, kje…? Ni bilo enostavno, veliko energije smo porabili za selekcijo in se nato zavestno odločili, komu zaupati in komu ne. Povrhu pa smo bili v obdobju, ko nisi mogel igralcev pogledati v živo, saj smo bili zaprti. Stadioni so samevali, igralo se sicer je, bili smo pa zelo omejeni in tako si je težko ustvariti idejo o igralcu. Sam namreč prisegam na to, da igralca vidim v živo. Gledati nekaj v živo in nekaj preko računalnika? Dva svetova.«

In kaj, kje je glavna razlika? Sploh pa, kot pravite, je bilo ponujenih zelo veliko igralcev: kako je zgledal vaš delovni dan? Elektronska pošta, klici, sestanki v živo?

»Ko prideš zjutraj v službo, te čaka od 50 do 100 mailov. In enako število sms sporočil. Bilo je… Uh. Pestro, pestro. In čudno. Saj zato si filter narediš prej, pripraviš se, pa se ti vseeno marsikaj izmuzne. Ampak drugače enostavno ne gre.«

Realizacija 80-odstotna

Koliko pa se vam je izmuznilo? Kolikšna je bila realizacija prestopnega roka?

»Mislim, da nam je 80 odstotkov tistega, kar smo si zadali, dejansko uspelo. Niti v sanjah nisem verjel, da nam bo uspelo toliko narediti. Poleti moraš namreč obenem paziti tudi ceno rezultata, ker nam ni pravočasno uspelo sestaviti konkurenčne ekipe za Evropo.«

Torej bi bil Maribor z Malikom Selloukijem in Ognjenom Mudrinskim konkurenčen Hammarbyju?

»Bilo bi lažje. Že zato, ker smo dlje časa skupaj. No, ampak že Urartu je bil nehvaležen žreb, Hammarby pa najtežji tekmec v tej fazi tekmovanja. Nerad sicer govorim, kaj bi bilo, če bi bilo. Delamo naprej, verjamem, da je ta ekipa konkurenčna za izpolnjevanje ciljev.«

Koliko je kader NK Maribor zdaj konkurenčen na trgu? Kaj bi vam povedalo, denimo, če bi še sploh dobili ponujenih milijon evrov za igralca?

»Dejstvo je, da je situacija drugačna. To, kar so klubi lahko plačevali pred tremi leti, sedaj ne morejo. Kar vidimo tudi pri svetovnih transferjih: zapravljalo lahko Angleži, ostali so postali racionalni. Na našem nivoju so pa stvari zelo drugačne. Cene so se zelo spremenile, saj to lahko vidite tudi na Transfermarktu.«

Vidimo, seveda. Ampak kako dojemate Transfermarkt kot športni direktor? Koliko ga uporabljate?

»Je pripomoček, zagotovo. Nekaj ti da, ampak da bi pokazal realno sliko, pa zagotovo ne. Je inštrument za uporabo, da bi se pa jaz naslanjal samo nanj? Absolutno ne. Še ogromno drugih karakteristik je, ki jih potrebuješ zraven za celotno in realno sliko. Dobiš pa veliko statističnih informacij. V pomoč je, ni pa edini.«

Posoje z odkupom niso krpanje

Na kateri točki ste sprejeli doslej ne tako pogosto prakso: posoja z možnostjo odkupa? Tako so prispeli Antoine Makoumbou, Robert Voloder, Marko Alvir in Ognjen Mudrinski. Si bo Maribor lahko privoščil odkupe teh igralcev, ko se bodo iztekle njihove posoje?

»Čisto vsaka posoja je bila izpeljana z namenom, da smo zmožni pogodbo odkupiti. Za vsakega igralca so tudi zelo realne možnosti za odkup. Ne gre le za začasno krpanje, temveč za vizijo dolgoročnosti. Je pa res, da so tukaj tudi drugi klubi. Zakaj je toliko teh posoj, ne vem, ugibam da zato, ker se je finančni tok ustavil. Nismo edini, ki se rešujemo s posojami. Stvari razporediš na daljši rok, ne greš v ogromne rizike. Nekaj že tvegaš, ne bom in ne želim pa prihodnosti kluba postavljati na kocko. Drugače je na trgu, Maribor ni nobena izjema. Iščemo rešitve, ki prinesejo stabilnost in predvsem rezultate.«

Simon Rožman je rekel, da ste delali salte, sami ste ob začetku priprav dejali, da se vam že meša ob vseh ponudbah. Ampak po drugi strani vas najkasneje naslednje poletje spet čaka nov paket: pogodbe se iztečejo Martinu Milcu, Nemanji Mitroviću, Blažu Vrhovcu, Aleksu Pihlerju, Rudiju Požegu Vancašu, Roku Kronavetru…

»Zato pa nekatere stvari že urejamo, sicer pa igralci vplivajo sami, ker so na igrišču svoji menedžerji. Moja pisarna jim je vedno odprta. Kar se tiče prihodov in odhodov, je zame prestopni rok končan. Začenjamo reševati stvari za naprej in bomo videli. Merilo pa je in bo igrišče.«

Je odhod Aljoša Matka v Hammarby primer, kako bo Maribor prodajal igralce v prihodnje? Po drugi strani je bilo precej zanimanja za Jana Repasa, tudi iz ugledne lige, pa potem ni odšel. Najbrž zavoljo slabše forme ali bolj zato, da ne bi posegali v jedro ekipe?

»Za Jana in tudi Vida Kodermana je bilo veliko zanimanja in gotovo še bo. Ampak bilo je (pre)malo časa za številke, ki so jih ti klubi ponujali, da bi se povsem prepričali. V kratkem času smo tudi mi izbrali novo pot, verjetno bodo naše igralce spremljali še naprej. Pri Matku je bila pa malo bolj specifična situacija: zgodilo se mu je, kar se je (prometna nesreča, op. a.), tudi mi smo mu stali ob strani, sprememba pa je bila zanj skoraj nujna. Tudi njegove zadnje predstave kažejo, da je rabil nov izziv. Šli smo v kompromis, ki ni bil idealen, bil pa je sprejemljiv tako za klub kot igralca. Atipičen prestop, naslednje bomo najbrž izpeljali malenkost drugače. Moraš biti pa v nogometu na vse pripravljen.«

Nihče ni ušel, Maribor še ima primat

Pravite, da je igrišče merilo. Zato bom navedel dva primera: Nino Žugelj kot posojen igralec lani pri Bravu ni veliko igral, v Mariboru pa dobiva precej minut in se dokazuje na sredini, po drugi strani ste Danijela Šturma našli v drugi ligi pri Bilju. Kaj njuni izkušnji povesta o 2. SNL, o prvi ligi, o Mariboru?

»Doslej so bili v Mariboru takšni rezultati, da je bilo težko skomponirati takšno ekipo, kjer bi dali priložnost mlajšim igralcem. Enostavno je bil nivo tako visok, da to ni bilo možno. Po treh letih nisem videl drugega kot spremeniti vizijo in izbrati drugo pot.«

Četudi morate pogledati celo v 2. SNL?

»Saj se pri Šturmu vidi, da se da. Prevelik poudarek zagotovo ne, Maribor je vseeno Maribor, ampak izjeme obstajajo. Saj vidimo, kaj v Kopru dela en Kaheem Parris (poleti je prestopil iz Krke, op.a.).«

Vam je ušel?

»Imeli smo resne pogovore. Ali nam je ušel, bomo pa še videli.«

Kje je zmanjkalo? Koliko ste (bili) konkurenčni?

»Trenutno je pri vsakem prestopu, četudi so igralci izbrali druge klube, imel Maribor vseeno še vedno prvo mesto. Vendarle še imamo primat, tako hitro ga ne izgubiš, res pa je, da ti zdaj tudi Celje lahko finančno sledi. Zaenkrat se to, da imamo primat, še ni spremenilo, kvečjemu smo pa igralcem lastne šole dali vedeti, da imajo mladi igralci vizijo in smo posledično naredili velike probleme ostalim klubom, ker vidijo, da Maribor ne bo posegal zgolj po tujcih in starejših igralcih, ampak da imajo tudi mladi vizijo. Otežili smo delo tekmecem, primat pa, kolikor vidimo, še imamo. Vsi, ki so šli v nove klube, so bili v kontaktu tudi z nami.«

Kako pa razumete, da je Tjaš Begić iz Gorice odšel v Celje, Mitja Lotrič je iz tretje nemške lige izbral Muro, Parris je šel v Koper?

»Za Begića je bilo malenkost drugače. Ni imel odškodnine, ki si je Maribor ne bi mogel privoščiti. Morda nam je malo ušel, ker je bilo drugje izpeljano hitreje in malo drugače. Mi na tej poziciji takrat še nismo iskali, prioritete smo imeli drugje. Smo pa kljub temu pripeljali Šturma, ki ni veliko drugačen od Begića. In za ostale velja enako. Mislim, da smo bili in bomo uspešni.«

Več pričakuje od izkušenih

Nenazadnje Ljudski vrt zaenkrat večinoma nudi toplo podporo mlademu kadru in mlademu trenerju.

»Ker se dokazujejo. Meni Robert Voloder kljub mladosti dokazuje, da je dodana vrednost. Enako velja za Žuglja in Šturma. Kar me bega, so starejši igralci. Od Milca, Mitrovića, predvsem Vancaša, na koncu tudi Kronavetra pričakujem absolutno več. Predvsem na tekmah, ker ne morem reči, da se ne angažirajo na treningih. Treniramo zato, da to pokažemo na tekmi, ki je na koncu edino merilo«

Dobijo starejši dovolj priložnosti? Kot liderji? Prejšnji teden je Rožman na vprašanje, če ima liderja na igrišču, odgovoril, da so igralci sami trenerji na igrišču. Rok Kronaveter malo igra, Marcos Tavares ima povsem mentorsko vlogo.

»Da niso dobili priložnosti, se ne bi strinjal, ker so v prejšnji sezoni vsi igrali. Kakšen je bil njihov izkoristek, je drugo. S Tavaresom se je dogovarjalo kar nekaj časa. Prejšnje sezone, ko Maribor ni osvojil prvenstva, glede na odhodke nikakor nisem razumel, zakaj nis(m)o prvaki. In morali smo ubrati drugačno pot. Proračun smo zelo spremenili, prejemki so precej drugačni, fantje so mlajši. Od Žuglja, Šturma, Vipotnika so pričakovanja drugačna, razumem, zakaj moram včasih potrpeti – kljub visokim ciljem. Prej pa nisem razumel, zakaj se je dvakrat zapored izmuznil naslov prvaka. Želeli smo pripeljati zelo lačne igralce. Poznala se je zasičenost, morali smo v riziko. Ali bo pot pravilna ali ne, bo pokazal čas. Vem pa, da bi tudi ljudje, ki so bili tukaj pred mano, ubrali drugačno pot.«

Ne samo naslov prvaka, tudi pokal se Mariboru izmika. Kaj bo torej letos uspeh ali neuspeh?

»Če si v Mariboru naslova prvaka ne zastaviš kot cilj, je vizija napačna. Bo pa pot drugačna. Osvajanje prvenstva s petnajstimi točkami prednosti? Na to lahko kar pozabimo.«

En napadalec lahko okrepi tudi obrambo

Kaj pa število prejetih golov? Kot bivšemu branilcu vam najbrž ni lahko, ko vidite te številke. Lani na 36. tekmah v ligi kar 41 prejetih golov. Letos na sedmih že deset.

»O, to se pa strinjam. Podatek, ki mu moramo posvetiti pozornost. Ekipe prvenstva osvajajo z obrambami. Ta ti prinese naslov, napad je dodana vrednost. Moramo pa tudi malo secirati. Letos smo dobivali gole iz neigralnih pozicij. En napadalec ti lahko okrepi obrambo.«

Je Ognjen Mudrinski tak?

»Mislim, da ja. Ima višino, moč. En napadalec ima ob kotu v obrambi povsem drugačno funkcijo.«

Glede nato, da se je ves čas ponavljalo, kako Maribor potrebuje napadalca, je bil on prva izbira?

»Smo iskali profil takega igralca, da. Bilo je kar precej že napeljanih stikov, ponujen in opažen je bil, na voljo pa čisto v zadnjih dneh. Je bila kar velika misija, da smo ga pripeljali.«

Bi lahko vnaprej rekli, koliko zadetkov bo zabil v tej sezoni? 5, 10, 15?

»Statistika govori svoje: kamorkoli je prišel, je zabijal. V različnih, težkih prvenstvih. Verjamem, da bo tako tudi tukaj. Tudi karakterno je drugačen, iskali smo nekoga, ki je bolj ‘namazan’ in bo slačilnici prinesel dodano vrednost. Napovedati, koliko golov bo kdo dal… Pa… Uh!«

Maribor je zelo kritično mesto

Na čigavo mnenje daste veliko, koga je v Mariboru kot mestu smiselno poslušati, spremljati, brati?

»Maribor je zelo kritično mesto. Pri čemer je kritika velikokrat tudi na mestu. Publika niti ne žvižga niti ne ploska zastonj. Če si realen in samokritičen, vidiš, da mesto prepozna delo. V Mariboru moraš pomanjkanje financ nadomestiti s trdim, študioznim, pragmatičnim delom. Drugim segmentom moraš vlagati veliko več pozornosti. Veliko moraš nadomestiti, čeprav marsičesa ne moreš. Vemo, kaj mi dobivamo v Sloveniji in kaj dobivajo v tujini. V Mariboru je samo delo, delo, delo. Strokovni štab dela maksimalno, potrebuje tudi pomoč, rabiš pa še kanček sreče, da se ti nekaj poklopi.«

Vsake toliko se oglasi Zlatko Zahović. Je on najboljši, najhujši, najbolj (ne)primeren kritik?

»Z Zlatkom imam zelo korekten odnos, tudi slišiva se. Morda kdaj retorično pove v svojih besedah in zna tudi zbosti, ampak vse z namenom, da bi bilo bolje, ker je velik navijač Maribora. Zadnje, kar bi Zlatko želel, je slabo Mariboru. Ima pa svoje načine, metode, narediti svoje. Zato pa je poseben.«

Mimogrede, kako blizu je bil Andrej Kotnik prestopu v Olimpijo?

»Baje zelo blizu, ampak na žalost so prezeleni, da bi to izpeljali (smeh). Malo preveč smo dali v pisarnah skozi, da bi padli na banalne stvari, pač malo so se zakalkulirali.«

In kaj vam povejo novi klubi oziroma statusi zdaj že bivših igralcev Maribora?

»Da so bili zelo neralni in da niso razumeli situacije, ki se dogaja. Večinoma so še brez klubov, kar je žalostno, saj so pri nas igrali. Z razlogom niso več tukaj in z razlogom tudi nekateri ne dobijo novih sredin. Zunaj ni lahka situacija, finance so res drugačne.«

Nogomet se je postavil na glavo

Priznali ste med drugim tudi to, da ste morali pozabiti na vse, kar ste vedeli o nogometu. Željko Filipović, recimo, je pri 32. letih že končal kariero, ker je imel dovolj voženj in menjavanja klubov. V vašem času, niti ne tako dolgo nazaj, je bilo res vse drugače?

»Ja, nogomet se je postavil na glavo. Mi iz francoske prve lige po nobeni logiki ne bi mogli pripeljati igralca. Pa smo ga. Bili smo zelo blizu dogovora z napadalcem iz Bayerna, ki je zdaj v Anderlechtu. V normalnih pogojih je kaj takega nemogoče.«

Pa se bo še naprej dogajalo, da bodo v Ljudski vrt prišli igralci iz Nice in Kölna?

»Če kdo to ve… (smeh). Noben ne ve niti tega, ali bodo tribune spet samevale. Ljudje želijo, rabijo nogomet, ampak z vsemi temi pogoji… Tudi sam bi dvakrat razmislil, ali bom šel v kino ali ne, pa rad gledam filme. Razumem ljudi in vse to vpliva na gledanost in posledično na denar. Manjka nam normalen način življenja, da pogledaš tekmo brez takih procedur.«

Politiki vabljeni, a ne le ob uspehih

Še to… Če bi Maribor, ki ste ga zdaj sestavili, igral z Mariborom, s katerim ste leta 2017 igrali v ligi prvakov, mu najbrž ne bi bilo lahko, ne?

»O, zagotovo ne. Saj se je že kvaliteta lige v tem času spremenila, ampak saj je drugače v vsem. Situacija je taka, kar govorim že nekaj časa, da je pomoč države in zveze premajhna. Na šport je država pozabila, znajti se moramo sami. Po drugi strani bi pa vsi radi bili na tribunah in dvigovali zastave ter spremljali uspehe, kot znamo zdaj ob Janji Ganbret in Primožu Rogliču. Ko pa mi potrebujemo, pomoči veliko ni. Želel bi si več pomoči, ko jo potrebujemo, ne pa zgolj kazanje ob uspehih.«

Torej politikov ne bi radi videli na tekmah?

»Ne ne, rad jih vidim na tekmah, ampak rad bi jih videl tudi takrat, ko bi jih jaz potreboval. Pridite, hvala bogu, zato je šport, še vedno smo športniki največji ambasador Slovenije. Naj pridejo tudi, ko jih potrebujemo vsi v športu. Ker dejstvo je, da je šport malenkost zanemarjen in se vlaga premalo«

Zato pa morate delati salte, kot je rekel Rožman. Za katerega igralca ste morali narediti največjo salto?

»Za skoraj vsakega! In upam, da bo vredno in uspešno.«