V tokratnem športnem intervjuju vam predstavljamo enega najboljših boksarjev v super težki kategoriji, Mariborčana Djelona Januzaja.

Djelon Januzaj, dvakratni mladinski prvak v super težki kategoriji. Foto: Filip Džeba

18-letni Djelon Januzaj je dvakratni zaporedni mladinski državni prvak. Peti na zadnjem evropskem prvenstvu in deveti na svetu v supertežki mladinski konkurenci.

V letu 2023 je Januzaj prestopil v člansko konkurenco, a kot sam pravi, cilja visoko. “Olimpijske igre so sanje vsakega športnika,” je bil jasen dijak 4. letnika Tehniškega šolskega centra v Mariboru.

Boks trenira v Železničarskem boksarskem klubu Maribor, ki velja za najstarejši klub v Sloveniji, obenem pa še obiskuje fitnes v Sokolu, ki je v isti stavbi kot ŽBK Maribor in prav tako redno obiskuje fitnes Clever fit.

Djelon Januzaj je rojen v Mariboru, prihaja pa sicer s Kosova. Visok je 184 centimetrov, težek pa 110 kilogramov.

Kako in kdaj si začel boksati?

Treniram že osem let. Najprej sem treniral nogomet, nato me je starejši brat Besart prepričal, da pridem na boks. Začel sem kot rekreativec, v začetku se nisem imel namena tekmovalno ukvarjati z boksom.

Zakaj?

Prvo borbo sem izgubil in nato nisem želel nekaj let tekmovati.

Sedaj pa tekmujete kako dolgo?

V zadnjih dveh letih sem boksal več kot 15 borb.

Želje so visoke.

Čutim, da bi rad živel od tega. Jasno, najprej bi rad nekaj osvojil za sebe, svojo družino, za Slovenijo in tudi za moje ljudi s Kosova. Nato pa se bi rad usmeril v profesionalni boks.

Cilj so Olimpijske igre?

Tako. Olimpijske igre so sanje vsakega športnika. Vem, da me tja pelje samo velika količina dela.

Koliko trenirate?

V tednu naredim najmanj deset treningov, pred šolo pogosto vaje za moč, po šoli pa trening boksa. Veliko krat še dodatno naredim trening fitnesa ali grem teči.

Čemu dajete poudarek?

Dejstvo je, da tehniko lahko vedno nadgradiš. Prav tako kondicije ne moreš imeti nikdar preveč. V moji kategoriji, super težki, je moč izjemno pomembna. Tukaj en udarec lahko spremeni zgodbo in odloči zmagovalca.

Dejali ste deset treningov na teden, kaj pa šola?

Sem zadnji letnik na TŠC-ju. Mislim, da sem priden dijak, trudim se tudi v šoli. Je pa res, da imam status športnika, ko sem se pripravljal za svetovno prvenstvo v Španiji sem povedal v šoli in so imeli razumevanje. Sicer ne iščem izgovorov, trudim se, da korektno zaključim šolo in se potem maksimalno posvetim boksu.

Kako je bilo na svetovnem prvenstvu?

Udeležila sva se ga oba z Luko Rašićem. Realno sem naletel na najtežjo možno oviro, na trikratnega evropskega mladinskega prvaka iz Anglije, ki je na takratnem evropskem prvenstvu v Sofiji osvojil zlato s knock-outom v prvih minutah prve runde.

Tako močen udarec je imel?

Ja. Tu sem do sedaj začutil najmočnejši udarec. Ne da ne bi vedel kje sem, ampak veš in začutiš moč.

Ste se borili še s kom iz samega vrha v vaši starosti?

Vsi, ki smo predčasno izpadli na svetovnem prvenstvu smo takrat ostali in izkoristili pogoje za sparinge. Moram reči, da sem tam tudi videl in začutil, da lahko boksam s praktično vsemi.

Kakšni so cilji sedaj v članski konkurenci?

Ne glede na to, da sem prvo leto v članski konkurenci, imam cilje enake. Nekega dne želim postati evropski in svetovni prvak, seveda tudi državni prvak. Vem, da imajo mnogi več izkušenj, ampak samo delo lahko premaga talent.

Dejali ste, da bi radi živeli od boksa.

Ja, definitivno, ampak vemo, da velikokrat je profesionalni boks lažji kot olimpijski boks. Tam je to večji biznis. Rad bi se uvrstil na Olimpijske igre, takrat bom tudi lahko več zaslužil kot profesionalec.

Kakšne so pa realne možnosti za OI v Parizu 2024?

Možnosti so, potrebno bo nabirati točke. Vem, da me tja pelje samo trdo delo.

Letos se še niste mogli udeležiti WBT v Mariboru, kjer bi lahko nabrali prve točke?

Ne, omejen sem bil zaradi starosti, verjamem in upam, pa da bom lahko nastopal naslednje leto.

Kakšen je vaš trener Igor Rašić?

Igor Rašić je trener, ki si ga lahko vsak športnik samo želi. Trener, ki te skozi trening ves čas vzpodbuja in motivira. Zelo dobro predaja svoje znanje, lahko bi dejal, da sva z Igorjem povezana več kot samo varovanec – trener. Zaupam mu, zelo se dobro razumeva in lahko bi rekel, da mi je kot drugi oče.

Za konec ste dejali, da bi se radi zahvalili. Komu?

Ja, najprej bratu Besartu, brez katerega ne bi bil to, kar sem. Hvaležen sem mu za vse dni motivacije, kako pazi na mene, brez njega danes ne bi bilo tudi tega intervjuja. Moram se zahvaliti tudi svojemu klubu ŽBK Mariboru, še posebej zadnja leta hvala Mihi Vindišu za izjemne sparinge, ker pred njim ni bilo nobenega borca v moji kategoriji. Brez Luke (Rašića) tudi ne bi šlo. Z njim praktično delava vse skupaj. Na vsa tekmovanja hodiva skupaj, krijeva si hrbet, deliva težke, a obenem lepe trenutke.

Za konec pa hvala tudi Boksarski zvezi Slovenije, ker nam omogočajo, da se lahko udeležimo mednarodnih tekmovanj, da lahko gremo na svetovna in evropska prvenstva predstavljati Slovenijo. Biti slovenski reprezentant je za mene velika čast in upam, da bom Sloveniji v prihodnje prinesel tudi kakšno mednarodno veliko medaljo.