Maribor ne premore atletske dvorane. V Sloveniji je edina krožna atletska dvorana v Novem mestu, v nekaj mestih imajo pokrite steze in možnost treniranja skokov v daljino, višino in metov (Slovenska Bistrica, Ptuj, Celje, Ljubljana). V Mariboru so nekaj podobnega imeli v Dvorani Tabor, vendar pa so prostor že pred leti spremenili v kegljišče. Mariborski atleti morajo biti v iskanju primernih prostorov za trening iznajdljivi, dejstvo pa je, da pogojev za normalen trening nimajo.

Dokler ni minusa, trenirajo kar zunaj

V Mariboru imamo dva atletska kluba. Iz Atletskega društva Štajerska smo se o tem pogovarjali z Robertom Rudeličem, iz Atletskega kluba Poljane pa s Sebastijanom Jagarincem. Oba sta nam povedala, da skušajo tudi pozimi izkoristiti lepo vreme in primerne temperature za trening zunaj. Rudelič nam je pojasnil: »Dokler je lepo, s starejšimi treniramo zunaj. Trening imajo hitro po šoli, nekje med drugo in tretjo uro začnemo, da ujamemo sonce in svetlobo.« Jagarinec nam je razkril tudi, pri koliko stopinjah se še odločijo za trening zunaj: »Vsi vemo, da pozimi nimamo primernih in ustreznih površin za trening in vadbo. S starejšimi – to so pionirji kategorije do 16 let, mladinci in člani – treniramo zunaj na stadionu, dokler nam temperature to dopuščajo. Dokler je plus, smo še zunaj, kaki daljši tek naredimo tudi na minusu. Nekje 2-3 stopinje plusa je tista meja, ko gremo noter.«

AD Štajerska v Dvorani Tabor, Lukni in telovadnicah

Ko je mrzlo, atleti pobegnejo v dvorane, kjer pa pogoji niso dovolj dobri za kvaliteten trening. AD Štajerska koristi prostore v Dvorani Tabor in Lukna: »Tam je linolej, ki drsi, ovinki so pravokotni. Lahko se sicer ogreješ in delaš nekaj stvari, konkretnega treninga pa ne moremo narediti.« Pred nekaj leti so v AD Štajerska na galeriji v Dvorani Tabor položili tartan, vendar pa je 40 metrov proge vseeno mnogo premalo za resen trening. »Realno gledano pa nekih kvalitetnih članov trenutno nimamo. Edini, Mitja Kreus, trenira v Novem mestu,« nam je še povedal Rudelič.

Kot primer je navedel tudi dve uspešni mariborski atletinji –  Sabino Veit, ki pozimi večinoma sploh ni tekmovala, ker se je zavedala, da ni konkurenčna, ter Sonjo Roman, ki je zime preživljala na pripravah v toplih krajih.

Atleti mlajših kategorij pozimi trenirajo v telovadnicah, njihov trenažni proces pa ni oviran v tolikšni meri kot pri starejših. Kljub temu pa Rudelič opozarja, da so njihovi mlajši tekmovalci na nedavnih državnih prvenstvih sicer osvajali medalje, so bili pa njihovi časi slabši od tistih v poletni sezoni. Kot primer je navedel tudi dve uspešni mariborski atletinji –  Sabino Veit, ki pozimi večinoma sploh ni tekmovala, ker se je zavedala, da ni konkurenčna, ter Sonjo Roman, ki je zime preživljala na pripravah v toplih krajih.

AK Poljane v Slovenski Bistrici in v toplih krajih

Mlajši tekmovalci iz AK Poljan prav tako trenirajo v telovadnicah. Pionirji, mladinci in člani se dvakrat tedensko, včasih tudi več, vozijo v dvorano v Slovenski Bistrici, drugače uporabljajo fitnes in Dvorano Tabor. »Nekaj se trudimo po galeriji, vendar je mali krog, ovinki so preostri. To prinaša ustavljanje, pospeševanje, kar ni najbolj primerno in tudi zdravo ne. Ampak ko si prisiljen, uporabiš tudi to. Ni pa to to,« nam je povedal Jagarinec.

»V primerjavi s preostalimi slovenskimi klubi smo nekoliko podhranjeni, ker vsakič, ko kak kraj dobi pokrito dvorano, kar naenkrat odskoči v zimskem delu. Mi pozimi ne moremo narediti večjega napredka. Če je vreme OK, lahko treniramo zunaj, še vedno pa to ni 15 stopinj, ko bi lahko trenirali normalno. Težko je držati korak z ostalimi. Ampak se nekako znajdemo, improviziramo in ne obupujemo,« je kljub vsemu optimističen Jagarinec.

Se pa zdaj že tradicionalno vsak december umaknejo v tople kraje – zadnji dve leti so bili na Portugalskem, kjer vsaj malo podaljšajo obdobje dobrega in kvalitetnega treninga njihovim boljšim tekmovalcem. »V primerjavi s preostalimi slovenskimi klubi smo nekoliko podhranjeni, ker vsakič, ko kak kraj dobi pokrito dvorano, kar naenkrat odskoči v zimskem delu. Mi pozimi ne moremo narediti večjega napredka. Če je vreme OK, lahko treniramo zunaj, še vedno pa to ni 15 stopinj, ko bi lahko trenirali normalno. Težko je držati korak z ostalimi. Ampak se nekako znajdemo, improviziramo in ne obupujemo,« je kljub vsemu optimističen Jagarinec.

OFEM rešitev za atlete?

V mariborski atletiki se zavedajo, da se pogoji ne bodo izboljšali brez njihovih pobud. Oba sogovornika veliko priložnost vidita v OFEM-u, ki ga bo Maribor organiziral v letu 2023. Organizacija velikega tekmovanja namreč odpira možnost za črpanje državnih in evropskih sredstev za obnovo športnih objektov. Veliko tekmovanje potrebuje dodatne površine za ogrevanje pred tekmo, ki jih Maribor trenutno še nima. »To pomeni, da bodo nekaj morali postaviti. Bojim pa se, da se bo nekdo odločil, da bo tekmovanje v atletiki prestavil v Slovensko Bistrico, kar bi bilo za mariborsko atletiko najslabša stvar, res pa je, da je najbolj poceni,« je svoje razmišljanje predstavil Rudelič, podobno meni tudi Jagarinec: »Tukaj vidimo priložnost, da bi atletika dobila streho nad glavo, saj se na stadionu, kot ga imamo sedaj, na taki veliki tekmi ne more tekmovati.«

Naj kraljica športov to tudi postane

»Skrbi me, da smo se v atletiki očitno sprijaznili s takimi pogoji. Ne naredimo nič pametnega, da bi se usedli skupaj in da bi skupaj našli neko rešitev,« razlaga Rudelič, hkrati pa meni tudi, da bi pokrita atletska dvorana doprinesla mnogo mariborskim športnikom, ne le atletom:

»Bojim se, da se v Mariboru nihče ne bo zavzel za atletiko. Tudi večino ostalih športov pa atletiko rabi. Ves čas se pogovarjamo, da rabimo atletsko dvorano. Če bi se začeli pogovarjati, da rabimo kondicijsko dvorano, ki jo uporabljajo nogometaši, košarkarji, rokometaši, odbojkarji, pa bi bila zgodba druga. Šport kot tak bi moral stopiti skupaj. Zaenkrat je situacija žal taka, upam pa, da se bo to v kratkem spremenilo.«

»Bojim se, da se v Mariboru nihče ne bo zavzel za atletiko. Tudi večino ostalih športov pa atletiko rabi. Ves čas se pogovarjamo, da rabimo atletsko dvorano. Če bi se začeli pogovarjati, da rabimo kondicijsko dvorano, ki jo uporabljajo nogometaši, košarkarji, rokometaši, odbojkarji, pa bi bila zgodba druga. Šport kot tak bi moral stopiti skupaj. Zaenkrat je situacija žal taka, upam pa, da se bo to v kratkem spremenilo.« Jagarinec je zaključil: »Jaz si res želim, da bi kraljica športa v Mariboru res postala kraljica in da bi končno dobila ustrezne pogoje čez vso leto ter da bi s tem dobila priložnost, da jo premaknemo na višji nivo.«