Poraz na štajerskem derbiju je dal vijoličastim kaj za tuhtati med reprezentančnim premorom. Ob čakanju na novo kazen. Se bo letos, ko Maribor gosti le še Radomlje (2. november) in Nafto (7. december), še dalo v Ljudski vrt?
Kazalo je res dobro. 1:0. Tretja minuta, Luka Krajnc, po kotu, golman Matjaž Rozman je spet bil neroden proti Mariboru. In še tri, štiri res, res konkretne priložnosti. To je to. Maribor je bil spet Maribor. Celjani so bili stisnjeni kot pločevinka. Državni prvaki? Niti ne. Tip ob meni je v 20. minuti prijavil, da ga žeja, ko to gleda. Da je to res dobro. Ja, 6.000 gledalcev je verjelo. Saj prav.
Edino/najbolj pozitivno: lestvica
Ljudski vrt, kjer so v ligi slavili le Celjani pred letom dni, je (bil) trdnjava. Pa ne za dolgo, vsekakor ne do konca. Maribor je na koncu izgubil štajerski derbi. Trdo. In pozno. Spet. Znova. Čisto, čisto na koncu. Še drugi poraz za vijoličaste z grofi v 19. dneh. V Celju v 90. minuti, ko je zabil Svit Sešlar, doma v 92, ko se je šel slačiti Edmilson, pa čeprav je za zmago pospravil odbitek po še eni dobri obrambi Ažbeta Juga. Obakrat 1:2. Tokrat z enim manj, res je, ampak tako stisnjen, nebogljen, nemočen, da se je težko spomniti tekmeca, ki bi se tako branil v Ljudskem vrtu.
Edino, kar je bilo po tekmi (še) spodbudno, je bilo še stanje na lestvici. Vsekakor. Maribor (21 točk) po 11. krogih ne more biti v krizi, če pa je točko za prvo Olimpijo (22). In točko pred tretjim Koprom in četrtim Celjem (20), dve pred Bravom (19). Ker je se pol lige, dobesedno pol lige, bori za vrh. V treh točkah je pet klubov. To Mariboru gre na roko. Še. In ostalo? Bo šlo po receptu, da se bo prvenstvo dobivalo na »malih« tekmah? Ne, če je teh klubov, kaj, štiri.
Maribor ima težave proti »onim zgoraj«
Maribor ima letos težave v ligi proti tekmecem iz zgornjega dela. S Celjem je izgubil obe tekmi. Večni derbi v Ljudskem vrtu je bil enako buren, na koncu pa delitev točk z Olimpijo (1:1). Manj burno, a enako se je končal domači obračun z Bravom (1:1). Le Koper je doslej padel, a tudi ta doma (2:0). Zakaj »a«? Ker je Maribor imel vmes težave z gostovanji, mora zdaj še do zimskega premora dvakrat v Stožice – najprej k Bravu po premoru, nato še k Olimpiji v 15. krogu –, čakata ga tudi gostovanji v Murski Soboti in Kopru.
Ko so Anteja Šimundžo po prvi četrtini prvenstva vprašali, če je zadovoljen z bero točk, je rekel, da bi imel še eno, no, dve. Iz gostovanja pri Radomljah (1:1). Saj je tudi Celje visoko izgubilo doma s Primorjem (0:3) in po dolgem času pri Muri (1:0), Olimpija se je opekla pri zadnjih Domžalah (0:0). Nič še ni odločeno. Ni.
Sami odpeljali tekmo v smer Celja
Ponuja pa reprezentančni premor kar nekaj tuhtanja. Sploh po zadnji tekmi. Kaj je šlo tako narobe? Šimundža je bil tisti, ki je odgovarjal. Saj, kdo pa Tekmo je označil za specifično, začetek označil za odličen. Kdo ne bi.
Potem pa...? »Zaradi neizkoriščenih priložnosti nismo prišli do višjega vodstva. Nismo bili dobri, predvsem v načinu branjenja, nasprotniku smo puščali preveč posesti in bili premalo konkretni. Vmes smo trpeli, imeli pripravljene zamenjave, da dvignemo ritem in dodamo izkušnje, potem pa nespametna poteza v 60. minuti in tekma je šla v njihovo korist. Ko pogledamo celotno dogajanje, smo sami odpeljali tekmo v to smer.«
Razlaga Šimundže seveda stoji. Ampak ne more biti edina. Ni celostna. Maribor se preprosto ni znal prilagoditi. Riera je imel plan a, b, c. Iz ekipe, ki sprva ni znala čez polovico, se je še do polčasa – resda ob specifičnem kriteriju – Celje prilagodilo in slej ko prej zoperstavilo, potem pa zagnalo. Nekaj, kar denimo Mariboru v Celju v prvem polčasu vsekakor ni uspelo. Tam je Maribor imel soliden drugi polčas, tudi dober, ja, ni pa znal tega ponuditi prej. Ni se znal prilagoditi med igro. Potreboval je odmor.
Igralec več/manj danes ni več faktor
»Ni le načrt, lahko imaš veliko idej, na koncu pa so najpomembnejši igralci, oni jih morajo izpolniti,« je bistvo povedal Albert Riera. Mirno je deloval tokrat. Še ob razburjenju se je pomiril, ko je imel debato s sodnikom Radetom Obrenovičem po odločitvi VAR-a, ko jo je Žiga Repas ob štartu na Tamarja Svetlina za las odnesel le z rumenim kartonom.
Morda je šel Riera sicer daleč v oceni, da so ekipa, ki želi nasprotnika narediti majhnega. No, poskušajo že. In Maribor je bil majhen, ko se je po 1:1 nato stiščal na svojo polovico, ampak bolj zato, ker se je zato odločil sam. Še pred izključitvijo Jana Repasa je Celje vse bolj vedelo, kaj dela. Po izključitvi pa .. Še Riera je poudaril, da niso dobili tekme, ker imajo igralca več. Danes, že lep čas, igralec manj ni takšen hendikep. Ni. Saj to ve tudi Šimundža. »Igralec manj ne bi bi smel pomeniti takšnega primanjkljaja, moraš pa biti v takšni situaciji bolj drzen. Predvsem v zadrževanju žoge in z idejami, ki smo jih potrebovali v igri.«
[[image_1_article_70668]]
»Spet nam ovi sodi«
Analiza je eno, vprašanja pa drugo. Kje je Maribor zapravil točke? Kdaj in kje se je obrnilo? Najbrž ni bil načrt 3:0 do 15. minute. »Če si prišel do tolikšnega števila odvzetih žog, potem pa individualno spremeniš način napadanja, se znajdeš v težavah.« Vsak zakaj ima svoj zato. Še rumeni kartoni. Maribor in sodniki. Dolga, zapletena, neprijetna, težka zgodba. Ni in ni je konec. Prideš na tekmo in že pred stadionom slišiš, čuj, danes pa »nam spet ovi sodi«. Med ovi in sodi je še kaka mastna beseda.
Šimundža je tokrat opomnil, da ne smejo sodnikom niti omogočiti, da bi jim pokazal karton. Pa je. In to vedoč, da je Rade Obrenovič ... No, sodnik z določenim renomejem. Drugi rumeni karton Jana Repasa ni bil sporen, prvi bolj, saj je bil hiter, na jezik, zato toliko bolj nespameten. »Jan je postal igralec meseca, dobil vpoklic v reprezentanco in si ob vseh izkušnjah ne bi smel dovoliti, da je izključen na tak način. On se tega zaveda, kar je pozitivno.«
Je pa res, da je Maribor vse bolj zamujal na sredini, po uri igre pa menjav še vedno ni bilo. Šimundža ni ukrepal. Vsaj ne pravočasno. Okleval je, tipal, več kot očitno verjel, da mu vse to zadošča. Čeprav sta imela Martin Milec in Pijus Širvys vse več in več težav na bokih, Repasa sta nabirala kartone, Iličić se je upehal, Komaromi je bil odrezan, Grlić odsekan, Mbina pa osamelec.
[[image_2_article_70668]]
Za službo se ne boji
Če je Maribor v Celju še izgubil z razlago, ker je na koncu Svit Sešlar pač naredil, kar zna in zmore, je tokrat prav kombinacija, skoraj kompilacija težav otežila analizo. Šimundža je namreč vztrajal. Dolgo. Predolgo. Zdelo se je, da »iz inata«. Na novinarski konferenci je tako med drugim odgovoril, da se za svojo službo ne boji.
Prav lestvica in nenazadnje dejstvo, da je v letu dni izgubil v slovenskem prvenstvu šele četrto tekmo na igrišču (in peto za zeleno mizo proti Muri), mu to tudi omogočata. In še marsikaj, začenši z renomejem, ki pa ob takih situacijah spominja tudi na to, kako je odšel iz Maribora kot trener. S porazom proti Olimpiji z 0:3. Ko je vztrajal in vztrajal. Pa ni več šlo.
[[image_3_article_70668]]
Ojo? Zakaj ni vstopil prej?
Vidno je bilo, da se je Šimundža skozi letošnjo sezono še bolj začel oklepati lastnega načrta. Za vsako ceno. Vedno bolj, ko so turški vlagatelji skozi poletje začeli razgaljati plane in voziti igralce. Kot da bi se vrnil v tisto svojo robustno taktiko. Sistem. Za razliko od Riere. Vsaj na tej tekmi.
[[image_4_article_70668]]
Kar je delovalo na začetku, kasneje ni. Niko Grlić je zelo dobro začel, imel kvalitetne pol ure, a ga je posrkalo. Josipu Iličiću so pojenjale moči, vse več preglavic in dela sta imela brata Repas. In potem je tu Martin Milec. Kapetan. Začel na levem bočnem, kjer se trudi, želi, pa ne gre. Po izključitvi je pa spet šel v sredino in Maribor je spet deloval kot ekipa, ki bi še kar potrebovala okrepitve. Ja, v sredini bi jih, toda to ne more biti opravičilo za to, kako Šimundža uporablja okrepitve. György Komaromi je dobro začel. Ja, imel je tudi tihe faze. Ampak je igralec s poteze. Bil taktično menjan. Bradley M'Bondo? Vstopil namesto Iličića v 75. minuti. In Olawuseyi Ojo? Obsedel, ker bi bilo preambiciozno za ekipo, ki se je le še branila.
[[image_5_article_70668]]
Proti Celju trije porazi na petih tekmah
Dogodki ob porazu so bili večplastni. Še vdor viol na koncu. Rdeči karton. Sojenje. Vse to je vplivalo. Je. Ni pa najbrž vplivno odločilo. Šimundža ima več adutov v svojih rokah. Maribor je pri vrhu. Je. Odigral je osem evropskih tekem. Je. Vse je tu tu. Blizu. Ni pa tam, kjer je bil. Ni na vrhu. Počasi se štejejo tudi ključne tekme. Tam, kjer bi se doseglo vrh. Maribor ni tam, da bi imel težavo ostati na vrhu, kar je najtežje.
Izpad iz pokala je bil lani skoraj spregledan. Proti Radomljam. Doma. V osmini finala. Proti Celju je Šimundža od petih tekem dobil eno v zaradi kazni praznem Ljudskem vrtu (3:1), ko se je grofom, svežim novim prvakom, postavilo špalir, izgubil dve tekmi v Ljudskem vrtu (0:1 v 16. krogu lani, 1:2 zdaj v 11.), v Celju pa je v 25. krogu lani remiziral (1:1) in v preloženi tekmi 2. kroga nedavno izgubil (1:2). Obe tekmi z Albertom Riero, ki sta bili doslej edini med trenerjema.
Maribor vse boljši v premagovanju samega sebe
Šimundža bi imel in ima za vse te odločitve svoj odgovor. V tem gre razumeti tisto, da so »premagali sami sebe«. So. Ker je resno vprašanje, če je to bil res najmočnejši, najboljši Maribor. V tem oziru je Maribor proti Celju zagotovo premagal sebe. Še več. Hudo je in bo, ker v tem postaja vse boljši. Ampak bolj malo bodo pomagale razlage, da »smo vsaj sami sebe premagali, niso nas tekmeci«.
Ker ne držijo. Ne zares. Ne na dolgi rok. Malo verjetno je, da bo Šimundžo odnesla ena tekma, čeprav na koncu je vedno tako. Serija pa ... Ne pride. Pa še dobro, ker navijači še pridejo. Ko lahko. Proti Celju je bilo videti gimnazijske profesorje, pa znane baletnike, pa upokojence, pa znane face, pa Sergeja Jakirovića, pa ... Maribor ima tako ali tako do zimskega premora le še dve tekmi doma. Proti Radomljam (14. krog, okvirno 2. novembra) in proti Nafti (18. krog, okvirno 7. decembra). In zdaj spet čaka, kakšna bo kazen. In če bodo gledalci lahko znova prišli v Ljudski vrt. In kdaj.
[[image_6_article_70668]]
Pričakovanja, vsaj to je jasno, so in bodo še vedno visoka. Po takem poletju, po napovedih Acuna Ilicalija, pa sploh. Ampak tako kot vlagatelji še vedno delujejo bolj ob strani in na daljavo, tudi Šimundža in ustroj deluje, kakor je doslej. To je za zdaj dovolj za bitko za vrh. Ne pa za sam vrh. Očitno je, da se bo nekaj »moralo« spremeniti.
