Osem zmag, dva remija in en sam ligaški poraz. To je izplen Radovana Karanovića v jesenskem delu. Kaj menite vi: naj vodi vijoličaste tudi spomladi?

Žuti. Tako so se, s posebnim, ciničnim in ironičnim poudarkom, začenjali in zaključevali stavki v mestu, ko je prevzel moštvo. Člansko moštvo. Radovan Karanović – Žuti. Čudili so se tisti, ki so ga poznali. In enako oni, ki ga niso. Pa kako ravno – Žuti.

Bilo je v drugi polovici septembra. Simon Rožman je odšel, dokončno ga je odnesel poraz z Muro v Ljudskem vrtu (1:2). Eno je zdrs za naslov, kar že dovolj boli. Drugo pa je skakanje po nemočnem kadavru. Maribor ni in ne more biti truplo. Sploh pa ne v Ljudskem vrtu. In ko je Rožman odšel, je to storil… S prošnjo. Da tokrat pa izjemoma ne bi odgovarjal na vprašanja. In – zdravo, adijo.

Eno samo vprašanje: kdo

S takšnim, nekarizmatičnim odhodom, ko je, kakor so šušljali tudi tisti v klubu, bolj trepetal ob pogledu v novinarsko sobo kot na lestvico, je Rožman zreduciral vsa vprašanja na eno samo: kdo bo novi trener Maribora.

In na ta vprašanja je pogosto odgovarjal tudi tisti, ki naj bi bil tam le za pomoč. Komaj je prevzel funkcijo, le še ena menjava v strokovnem štabu. No, verjetno je nato Radovan Karanović vsaj tolikokrat odgovoril na vprašanje, kdo bo novi trener, kot tisti, ki je zato odgovoren – športni direktor Marko Šuler. Ta je nekje vmes – po ustaljeni klubski praksi – preko spletne strani dal vedeti, da bo Karanović – še sam sem ga o tem, kdo bo trener, vprašal vsaj parkrat – ostal do konca jeseni. Takrat je bilo ugibanj konec, Karanović je vodil moštvo tudi na derbiju, pa vse do konca. Jeseni. Naj vodi moštvo tudi spomladi?

Naj Radovan Karanović vodi NK Maribor tudi spomladi?

Rezultati

Loading ... Loading ...

“Sem vojak kluba”

“Poglejte, še dalje trdim, neodvisno od tega, kako se bo klub odločil, bom to odločitev spoštoval,” je po zmagi nad Domžalami povedal sam. “Kot sem rekel po prvi konferenci: počutim se kot vojak kluba, ker spoštujem to, kar je meni klub dal v letih delovanja. V tem klubu sem s srcem. Še bolj vesel pa bom, če bomo na koncu prvaki.” Pa meni, da si zasluži (p)ostati trener? “Mogoče na to vprašanje danes ne bi odgovoril.”

Karanović si je vodenje moštva do konca jeseni absolutno zaslužil. In bi si najbrž tudi spomladi, le da bi bilo zanj nekaj novega, če bi s Šulerjem stikal glave, koga naj pripeljejo. In kako se lotiti naskoka na vrh lige, ki se jim je izmuznila dve leti zapored z bolj izkušenim in predvsem dražjim kadrom.

Presenetil je marsikoga, najbrž ne vseh. Pogled na tribuno, ki ga je ujela kamera takoj potem, ko je sinoči Jan Repas zabil za kar nervozno zmago proti trdim Domžalam, je bil pogled k potrditvi. Ne vem, ali k najbližjim ali k odločevalcem. Ampak s tem poštenim pogledom marljivega delavca, ki dela vse tisto, za kar je odgovoren, in nič od tistega, za kar ni, je pokazal, da je zasluženo vodil Maribor vsaj enajst ligaških in eno pokalno tekmo.

Vedel je, kje je glavni problem: obramba

Nemudoma je namreč razumel, kje ima Maribor težave. Pa ne tako, da bi problem le priznal, potem pa se delal, da ga ni. Saj ne, da po Darku Milaniču tega niso razumeli Sergej Jakirović, Mauro Camoranesi in Simon Rožman. Ampak on ni bežal od problema. In glavni problem so bili: prejeti goli. Ko je prevzel, so vijoličasti na devetih tekmah prejeli kar petnajst golov.

Kmalu je razgrnil svojo filozofijo, kar je bil redek tak trenutek. Da se zanj vse začne – zadaj. Začenši z negotovim Ažbetom Jugom, ki je vmes spoznaval spet daljšo minutažo postal najbrž najboljši golman v ligi. Še je bil kak kiks, tudi, ampak Jug je reševal v ključnih trenutkih, ko se je zdelo, da bo Maribor spet pogrnil.

Karanović, ki se ni šel eksperimentov s tremi ali petimi zadaj, se je obenem odločil za svoja štoperja, stavil na mladega, ampak marljivega Roberta Voloderja, ki deluje velikokrat celo bolj zrelo od mnogo bolj izkušenega Nemanje Mitrovića, ki pa je večinoma vse bolj podoben branilcu pred težko poškodbo. Da je Maribor klub drugih priložnosti, hkrati pa tudi ne, se je pokazalo pri Iliji Martinoviću, ki je bil umaknjen s kandidatov za nastop, ter Luki Uskokoviću, ki se je po zavrnitvi nižje ponudbe poslovil, se ponižno vrnil s Poljske in zdaj čaka, če bo dobil kakšno minuto. Prav Uskoković je najbrž lahko uvidel, koliko in kaj se je spremenilo v pičle pol leta. Ne, ne dobi priložnosti vsak kar tako.

Milec ne gleda več v telefon

Pri bočnih branilcih se mariborska potentnost že dolgo ponavadi začne, lahko pa se tudi konča. Eksperimenta na levi z Vidom Kodermanom, ki je resda pod Rožmanom pokazal nekaj suverenih predstav, je bilo na srečo konec. Da Marko Vida na ogled postavi, če si sposodim Prešerna, je bilo vidno iz aviona. Kot tudi to, da nihče ni bolj “resnice ljubil kakor hvale”. Gregor Sikošek ima pač več zlasti napadalnih kvalitet, izkušenj, občutka in predvsem stabilnosti, te redke dobrine ne le v mariborskem, ampak nasploh slovenskem nogometu.

Martin Milec je na desni vmes že tudi po tekmah raje gledal v svoj telefon in o svojih predstavah skoraj besno odgovarjal, da so pač takšne, “kot ste napisali”. Ko si je priznal svoje omejitve, je večkrat stavil na tisto, v čemer je dober. Obenem pa je postal kapetan, kar bo po Marcosu Tavaresu tako ali tako zgodba zase. Mirko Mutavčić je res izpadel zaradi poškodbe in bo še naprej konkurenca, ki je na bočnih položajih v Mariboru že dolgo dokaj kočljiva, toda do dobre tekme je potreboval vsaj dve resno slabi.

Le Mura in Domžale, enigma Makoumbou

Karanovićeva obramba je na enajstih ligaških tekmah prejela le šest golov. Rožmanova pa na devetih petnajst. In še teh šest… Le na dveh tekmah. Tri v Domžalah (3:3) in tri od Mure na Fazaneriji (3:1). Kar osemkrat Ažbe Jug ni pobiral žoge iz mreže. Vmes tudi šestkrat zapored. Pod Rožmanom se je to zgodilo enkrat samkrat (Tabor 2:0). Da ni potrebna ponavadi spolzka menjava golmana, je ugotovil, ko je v pokalu dal v gol Mennoja Bergsna, ki seveda ni bil kriv za trpek četrtfinalni izpad proti Domžalam (1:2). Sta bila pa to edina gola, ki sta padla v mrežo Maribora v Ljudskem vrtu.

Karanovićeva sredina za razliko od obrambe še ni povsem dorečena. Da, večinoma za to ni kriv ali odgovoren sam, saj so igralci sami odpadali. Ko ga ni bilo proti Muri, so ugotovili, kako zelo so odvisni od Blaža Vrhovca. Ironično bi bilo reči, da je boljši takrat, kadar ga ni. Vsekakor pa manjka, kar se pozna že odkar ni Aleksa Pihlerja, ki se je zgodaj poškodoval na tekmi s Koprom. Ob izostankih Vrhovca in Pihlerja se je ponudila priložnost in res so jo, kot napovedano, dobili vsi. Celo Gal Gorenak, ki pa je prav tako lahko na tisti eni tekmi pod Karanovićem proti Bravu spoznal, da so se časi in standardi precej spremenili. Zanj ne na boljše.

Enigma ostaja Antoine Makoumbou, ki je manjkal zaradi kartonov le proti Aluminiju. Pozicioniranje je zagotovo njegova ključna prednost, saj ponuja specifično težišče moštvu. S kako podajo nakaže, da skuša najti pot tudi po zgoščeni sredini. Manjka mu kakšen strel in bolj trdna obramba, a prava ocena bo najbrž prišla po spomladanskem delu, ko bo tudi znano, če bo ostal v Ljudskem vrtu. Vse bolj in bolj je formo dvigoval Jan Repas, ki se je pod Rožmanom kljub šušljanjem o bogatem prestopu povsem izgubil, nato pa sčasoma postajal igralec, ki zabija tudi ključne gole. Zdaj je vprašanje, očitno, če bo v klubu sploh ostal.

Rezerve? Spredaj, kje pa

Ko je Karanović po zmagi nad Domžalami govoril, da ima sicer verjetno najboljše moštvo, ampak da ima to moštvo rezerve, bi pa bila dobrodošla okrepitev na poziciji ali dveh, ni povedal, kje točno. Ker ni bilo potrebe. Vse jasno. Maribor je najbolj tanek spredaj. Začenši na krilnih pozicijah, kjer nihče ne nudi stabilnosti, suverenosti ali dodatne kvalitete. Vsaj ne tako, da bi se nanjo lahko kdorkoli zanašal. Nino Žugelj gara in skuša, začel je silovito, vendar mu je ponavadi nekaj zmanjkalo. Predvsem še kak strel v okvir in ne čez gol.

Malik Sellouki ostaja še večja enigma, tisti pokalni evrogol je bil preblisk, njegove predstave so medle in nekonkretne, še vedno ni jasno, ali res lahko ponudi nekaj, kar bi odtehtalo njegovo renome, nastal z igranjem v Franciji. Danijel Šturm je morda edini, ki igra do konca svojih zmožnosti in te so solidne, saj prodira in prihaja do priložnosti, toda zaključki so preslabi, če že, lahko nekaj ponudi v podajah. Ampak ne na vsaki tekmi in gotovo ne proti konkurentom za naslov.

Kronaveter in Požeg Vancaš zdaj razumeta

Tako ostanejo še trije, na katere se je skušal zanašati že Rožman, pa je najbolj zaupal Marku Alvirju. Pod Karanovićem je bilo podobno, le da mu je raje naložil nekoliko manj vlog in nalog ter iz njega izvlekel več z manj opaznosti. Da ima občutek, kako z igralci, pa je Karanović absolutno pokazal v primeru Roka Kronavetra in Rudija Požega Vancaša. Nobenega od njiju ni imel težav ne postaviti v prvo postavo kakor posaditi na klop.

Kar pove ogromno kot tudi njun pristop, ko prideta s klopi, ko se zdi, da bi še vedno rada pokazala, kaj zmoreta. Ne zato, ker sta že nekaj dosegla, temveč ker je to pač tisto, kar v življenju počneta in bi še rada počela. Da, Karanović je igralcem prepustil, da si tako kot on na igrišču zaslužijo pogodbe. In to na tekmah, ne na dalj časa opevanih treningih. Tudi tega je bilo konec, nihče več ni govoril o izjemnih treningih, ki da se ne prelevijo na tekme.

Odvisen od ognjenega Ognjena

Še najbolj tvegana poteza pri Karanoviću pa je tista, ki morda niti ni bila določena kot taka. Ognjen Mudrinski. Če se je pod Rožmanom na debiju v Kidričevem proti visokoletečem Aluminiju (3:0) mučil z zicerjema, je že proti Celju na prvi Karanovićevi tekmi pokazal, da gre za vztrajnega, borbenega in izkušenega napadalca. Dovolj je dal skozi, da prepozna, kje so njegove prednosti. In te je našel. Sedemkrat. Na dvanajstih tekmah. VAR ga je proti Domžalam oddaljil od osmega gola. Mudrinski je igralec, ki je Karanoviću vzel tisto skrb, s katero je Rožman mislil, da bo premagal probleme obrambe. Ampak Maribor nima dovolj kvalitete v napadu, da bi igral na dali-bomo-enega-več. Niti prvaki to ne postanejo prvaki z rezultati 3:2, 3:3, 4:3 in podobno. Ne.

Ker nima dovolj opcij v napadu, kjer je celo Rok Sirk za dve tekmi tvoril uspešen tandem z Mudrinskim, kar samo kaže na vpliv slednjega in še vedno številne zadržke in rezerve Sirka. Žan Vipotnik je vmes zataval v povprečje, Maribor pa ob mentorju Marcosu Tavaresu več napadalcev nima. In bo kakšnega gotovo potreboval.

Delo, potem pa govorjenje

Radovan Karanović je od 23. septembra do 11. decembra pokazal, še bolj pa spomnil, kaj je tisto, kar v Mariboru šteje. Delo, potem pa govorjenje. Najprej rezultat, brez tega ni nič. Tako se je tudi spremenila negativna energija. V športu jo v pozitivno obrne pač le rezultat in Karanović je temu podredil vse. Prav vse. Z 2,36 točke na ligaško tekmo. Osem zmag, dva remija, en poraz. Prišel je nazaj k vrhu, Kopru diha za ovratnik, Muro spominja, kje jim manjka, Olimpijo spravlja v ihto, Bravu je pokazal, kje mu je mesto. Kot tudi vsem drugim iz druge polovice.

Ažbe Jug je postal morda najbolj suveren golman, Ognjen Mudrinski lovi Maksa Barišiča (Koper) za prvega strelca. Blaža Vrhovca je Matjaž Kek vrnil v reprezentanco in mu dal tudi minute, Karanović je ponudil tudi Gregorja Sikoška.

Kritika: odločilne tekme

Seveda pa ni bil vse uspeh. Najbolj je moral boleti trd poraz z Muro na Fazaneriji (3:1), ko se je znova pokazalo, da Ante Šimundža v zadnjih dveh letih ve še največ o moštvu. Ne samo Mure, ampak tudi Maribora. Tam so vijoličasti spoznali in naleteli na deja vu, kot da bi videli, kakšen je še nedolgo nazaj bil Maribor. Ko ni nujno, da gre vse, kot mora, ampak je osnova tako močna, da zmage »kar pridejo«. Kot se sicer dogaja pod Karanovićem, ki je v pokalu spoznal, da nima tako široke ekipe, kot je nemara mislil. Le da za razliko od Rožmana nikogar ni metal pod avtobus in kazal s prstom na krivce. Kar ne pomeni, da je bil občasno na robu. Ko je že želel kaj dodati. Pa ni, se je raje zadržal, ker ve, kam te to pripelje. Je videl iz prve roke, ko je zamenjal Aleša Kačičnika kot Rožmanovega pomočnika.

Karanović je pokazal po dveh porazih (pokalnem z Domžalami, ko je nato padel Koper; ligaški z Muro, ko sta sledili še dve zmagi), da se zna pobrati. Hitreje kot drugi. Ne zapade v krizo. Kar mu manjka, so tekme, kakršna je bila tista s Koprom. Ali zadnja z Domžalami. Predvsem take zmage. Nad Muro in Olimpijo. Kaj šele v Evropi. Prav to bo najbrž ključno. Ker ne pozabimo, Mauro Camoranesi je doživljal podobne opise, ko je lani postal jesenski prvak. Že marca ga več ni bilo na klopi. Maribor pa ne več na vrhu.