Zgodovina Evropskega parlamenta sega v leto 1958. Takrat je bila ustanovljena Evropska parlamentarna skupščina, s sedežem v Strasbourgu, ki ima simbolični pomen za nemško-francoski mir. Skupščina je štela 142 članov, ki so izhajali iz držav ustanoviteljic današnje Evropske unije. Poslancev pa niso izvolili državljani, temveč so jih imenovali nacionalni parlamenti. Člani Evropske parlamentarne skupščine se prvič sestanejo 19. marca 1958. Prvi evropski poslanci so opravljali dvojno funkcijo, saj so bili hkrati v poslanci svoji državi oziroma nacionalnem parlamentu in Evropski parlamentarni skupščini. Prvi je Skupščini predsedoval Robert Schuman, ki je sicer najbolj znan po tem, da je 9. maja 1950, kot francoski zunanji minister, predstavil idejo o povezovanju evropskih držav in narodov. Sicer je bil avtor omenjene ideje francoski intelektualec Jean Monnet.
 
Skupščina je imela sprva imela zelo omejena pooblastila, saj je bila njena vloga zgolj posvetovalna. Leta 1962 Evropska parlamentarna skupščina spremeni svoje ime v Evropski parlament, a nima nič več pooblastil. V 70. letih se želi Evropski parlament približati svojim državljanom in edini način za dosego tega cilja predstavljajo volitve oziroma možnost, da državljani sami izbirajo svoje predstavnike v Evropskem parlamentu. Tako je leta 1979 180 milijonov državljanov iz devetih držav članic povabljenih na volitve. Dejansko se volitev udeleži 60 % volilnih upravičencev, ki izvolijo 410 poslancev. Evropski parlament postane edina evropska institucija, katere člani so neposredno izvoljeni in zastopajo interese državljanov, kar mu daje večjo težo in legitimnost. Skozi leta njegove pristojnosti rastejo in pridobiva več vpliva na odločanje v EU.
 
Evropski parlament ime tri sedeže. Evropski poslanci preživijo večino časa v Bruslju, kjer potekajo posamezna zasedanja in seje odborov. Plenarna zasedanja potekajo enkrat mesečno v Strasbourgu, medtem ko se Generalni sekretariat EP nahaja v Luksemburgu. Prav mesečne selitve poslancev in osebja povzročajo nejevoljo pri tistih, ki menijo, da predstavljajo tovrstne selitve preveliko in nerazumno trošenje davkoplačevalskega denarja. Vsakršna sprememba trenutne ureditve sedeža oziroma sedežev Evropskega parlamenta pa je pogojena s spremembami pogodb EU, za kar pa je potrebno soglasje vseh držav članic.
 
Evropski parlament ima tri temeljne pristojnosti, in sicer zakonodajno, proračunsko in nadzorstveno. Pristojnost sprejemanja evropske zakonodaje si deli s Svetom EU v tako imenovanem postopku soodločanja. Evropski parlament ima med drugim močan vpliv na področjih enotnega trga EU, okolja, kmetijstva, azila in priseljevanja, medtem ko ima omejene pristojnosti na področjih obdavčitve, socialne varnosti, obrambe in zunanje politike. Velja izpostaviti, da Evropski parlament, za razliko od nacionalnih parlamentov, nima možnosti zakonodajne pobude. Zakonodajna pobuda je v izključni pristojnosti Evropske komisije. Tudi proračunsko pristojnost si Parlament deli s Svetom EU. Proračun lahko sprejme ali zavrne, kar pomeni, da ima dejanski vpliv na politike EU. V okviru nadzorstvene pristojnosti nadzira institucije EU. Predvsem velja izpostaviti nadzor nad Evropsko komisijo, saj lahko zasliši kandidate za evropske komisarje, prav tako pa lahko Evropski komisiji kot celoti izglasuje nezaupnico.
 
Evropski parlament je skozi čas pridobival vedno večje pristojnosti, saj danes sodeluje pri sprejemanju odločitev o večini evropskih politik. Še vedno pa se mu ni uspelo docela približati svojim državljanom, saj leta 2009 več kot 50 % volivcev ni odšlo na volitve.
 
Članek predstavlja del aktivnosti Informacijske točke Europe Direct Maribor pri informiranju prebivalstva v podravski regiji o prihajajočih volitvah v Evropski parlament. Volitve v EP bodo v osemindvajsetih državah članicah potekale med 22. in 25. majem (v Sloveniji 25. maja 2014). Vsebina članka ne izraža nujno mnenja Evropske unije.