V združenju Srebrna nit ne pristajajo na namestitev starejših, okuženih ali obolelih s covidom-19, v šolske telovadnice, razstavišča, hale, zabojnike ali druge zasilne prostore. Predsednica združenja Biserka Marolt Meden zahteva, naj starejše namestijo v bolnišnice, zdravilišča in hotele.

Foto: Slika je simbolična.

“Starejši se ne strinjamo, da je najboljša rešitev za okužene in bolne v domovih starejših in sorodnih zavodih najbližja telovadnica. To je diskriminacija starejših v najhujši obliki, starizem, da ne rečemo tihi genocid,” je jasna Marolt Medenova.

Poudarila je, da je v hotelih in zdraviliščih na voljo dovolj prostora. Zdravilišča in hoteli pa imajo zaposlene tudi v podpornih dejavnostih, kot so kuhinja, čiščenje in pranje. Prav teh zaposlenih v domovih za starejše močno primanjkuje. Poudarila pa je tudi, da imajo nekatera zdravilišča na svojih negovalnih oddelkih na voljo tudi zdravnike in medicinske sestre ter drugo osebje za nego.

To je diskriminacija starejših v najhujši obliki, starizem, da ne rečemo tihi genocid.

Apelirajo tudi na ministra za gospodarstvo, da gre zdaj resnično za življenja ljudi. “Ker je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ustanovitelj domov starejših, naj na državni ravni pripravi takojšnji akcijski načrt – primernih prostorov po statističnih regijah oz. občinah, kamor bodo domovi starejših lahko umaknili ali zdrave ali pa bolne stanovalce, da bodo zajezili okužbe,” še dodajajo v peticiji za nameščanje starejših v primerne prostore. 

Prelaganje odgovornosti na direktorje domov je neodgovorno

Od ministrov, pristojnih za socialne zadeve, za zdravje ter za gospodarstvo, zahteva, da prevzamejo odgovornost.

“Ministrstvo za zdravje je objavilo javni razpis za zabojnike, ki nikakor ne morejo reševati trenutne situacije in smo se vsi, ki nam je mar za starejše, v en glas uprli proti zabojnikom, kot se danes proti telovadnicam, raznim razstaviščem in skladiščnim halam. Rezultat pa je preložena odgovornost na direktorje domov starejših,” še dodajajo v društvu.

Prelaganje odgovornosti na direktorje in direktorice domov za starejše je Marolt Medenova označila za neodgovorno in ga primerja z “gašenjem požara v zadnjem hipu, ko hiša že gori”.