Slovenski vzgojno-izobraževalni zavodi vsak delovni dan skrbijo za prehrano skoraj četrt milijona otrok, pri čemer na letni ravni pripravijo več kot sto milijonov zajtrkov, malic in kosil. Vse to pa žal prinaša tudi izjemno drag, a pogosto spregledan stranski učinek, ogromne količine zavržene hrane, ki iz šolskih kuhinj romajo naravnost v smeti.

Deset milijonov evrov konča v smeteh

Čeprav javnost najpogosteje spremlja le stroške nabave živil, je finančni zalogaj zavržene hrane precej širši in globlji. Samo za storitve odvoza biorazgradljive odpadne hrane slovenski vrtci in šole, po podatkih Računskega sodišča, letno porabijo med tri in štiri milijone evrov.

Ko k tej vsoti prištejemo še vse skrite stroške, kot so nakup živil, porabljena energija, voda, priprava in strežba, se celotni stroški nepojedene hrane na letni ravni povzpnejo na osupljivih deset in več milijonov evrov. To pomeni, da je zavržena hrana velik finančni problem, ki močno obremenjuje javna sredstva.

Primeri šol, ki letno zavržejo tone hrane

Da ne gre zgolj za abstraktne številke, potrjujejo tudi podatki Računskega sodišča, o konkretnih količinah kuhinjskih odpadkov, ki so jih zbrale nekatere osnovne šole.

Osnovna šola Milojke Štrukelj iz Nove Gorice je v letu 2017 zbrala neverjetnih 22.341 kilogramov biorazgradljivih kuhinjskih odpadkov, za kar je bil strošek odvoza več kot 4.200 evrov. Podobno visoke številke beležijo tudi drugje; na primer, Osnovna šola Antona Tomaža Linharta iz Radovljice je v istem obdobju zbrala 14.905 kilogramov tovrstnih odpadkov, kar je povzročilo 2.030 evrov stroškov odvoza.

Kaj lahko storijo z odpadno hrano?

Kljub želji po zmanjšanju odpadkov in možnosti doniranja, kar predvideva tudi zakonodaja, se šole znajdejo v logistični in pravni dilemi. Zakonodaja je sicer postala bolj prijazna pri doniranju pakirane hrane, saj po novem omogoča, da se humanitarnim organizacijam preda živila s pretečenim minimalnim rokom uporabe, ki so še vedno užitna in neoporečna.

Bistveno večji izziv pa predstavlja ravnanje z nepakirano hrano, torej s toplo malico ali kosilom, pripravljenim v šolski kuhinji. Za doniranje teh presežkov je namreč nujno, da se izpolnijo visoke higienske in zdravstvene zahteve, ki jih zakonodaja na tem področju še ni podrobno opredelila. Posledično ta pravna nedorečenost ustvarja neformalno oviro, zaradi katere je za šole pogosto lažje in manj tvegano tople obroke oddati v predelavo ali sežig, namesto da bi jih poslale v pomoč socialno ogroženim. 

Zavrženo hrano bi lahko prevzele kmetije

Da pa ne gre le za tehnične ovire, je pokazal tudi odprti dialog o trajnostni prehrani, ki smo se ga udeležili v MKC Maribor. Mladi, ki so neposredni "potrošniki" šolske prehrane, so s strokovnjaki razpravljali o tem, kako aktivno sooblikovati prehransko prihodnost. Izpostavili so, da kljub dobrim idejam manjkajo sistemske rešitve, ki bi zmanjšale količine zavržene hrane.

Dijaki in študenti so denimo opozorili na enega najbolj nesmiselnih predpisov - prepoved uporabe ostankov hrane za krmljenje živali na kmetijah. Kot je bilo slišati, bi dovoljenje za prenos ostankov, ki so primerni za živalsko krmo, bistveno zmanjšalo količino odpadkov v šolah in hkrati koristilo lokalnim kmetijam.

Mladi so zato predlagali aplikacijo za prednaročanje menijev, ki bi zmanjšala tri dnevne izbire, ki pogosto končajo v smeteh, in omogočila kuhinjam bolj natančno načrtovanje potreb.