Davčna politika v Sloveniji postaja vedno bolj nepravična do staršev, ki so samostojni podjetniki in želijo več časa preživeti z otroki. Namesto podpore se soočajo z dodatnimi finančnimi obremenitvami. Zakonodaja jih obravnava kot popoldanske podjetnike, kar vodi v dvakrat višjo obdavčitev.

Država kaznuje tiste, ki želijo več časa preživeti s svojimi otroki

V Sloveniji se številni starši, ki so polno zaposleni kot samostojni podjetniki in obenem normiranci, soočajo z nepričakovano krivico. Namesto, da bi država podprla njihova prizadevanja za boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, jih davčna zakonodaja obravnava kot popoldanske podjetnike. Ta nepravična obravnava vodi v bistveno višjo obdavčitev in finančne težave za družine, ki so že tako obremenjene.

Kljub temu, da so ti starši zavarovani za polni delovni čas in delajo po skrajšanem delovniku zaradi starševstva—celo če delajo le uro ali dve manj—jih sistem postavlja v enak položaj kot tiste, ki poleg redne zaposlitve opravljajo dodatno dejavnost kot popoldanski s.p. Z vsakim evrom, ki ga zaslužijo nad pragom 12.500 evrov, se njihova obdavčitev močno povečuje, obenem pa morajo od tega zneska še plačati akontacijo in prispevke. To ustvarja občutek, da država kaznuje tiste, ki želijo več časa preživeti s svojimi otroki.

Davčna diskriminacija normirancev staršev: Kruta realnost

Starši, ki so samostojni podjetniki in se odločijo za skrajšan delovni čas, da bi več časa preživeli s svojimi otroki, se soočajo z neverjetno strogimi davčnimi pravili. Medtem, ko zakonodaja omogoča staršem, da delajo manj kot osem ur na dan, so zaradi te odločitve takoj postavljeni v kategorijo popoldanskih podjetnikov. To pomeni, da so njihovi 80 % davčno priznani normirani stroški drastično znižani na zgolj 12.500 evrov, kar je skoraj nepredstavljivo nizko v primerjavi s prejšnjim pragom 50.000 evrov za normiranca, ki dela poln delovni čas.

Uro manj – dvakrat več davkov

Absurdnost situacije se pokaže v številkah. Normiranec, ki dela poln delovni čas, lahko uveljavlja 80 % normiranih stroškov do 50.000 evrov prihodkov. Vendar pa se položaj dramatično spremeni, ko isti starš zaradi starševstva delovno obremenitev zmanjša le za uro ali dve dnevno. Naenkrat so njihovi priznani odhodki omejeni na pavšalnih 12.500 evrov. Če starš preseže prihodke nad 12.500 evrov, se normirani stroški znižajo na 40 %. To pomeni, da se pri prihodkih v višini 30.000 evrov obdavčitev starša, ki dela uro manj na dan, poveča na 2.600 evrov dohodnine, medtem ko bi pri polnem delovniku plačal le 1.200 evrov.

Poleg tega mora ta znesek še zmanjšati za prispevke za socialno varnost, kar pomeni, da mu po vseh obveznostih ostane precej manj sredstev, kot bi si marsikdo predstavljal.

Davčna politika, ki kaznuje starševstvo

Namesto, da bi država podprla starše pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, jih s trenutnim sistemom kaznuje za vsak trenutek, ki ga želijo nameniti svoji družini. Zakonodaja, ki bi morala biti namenjena olajšanju življenja staršev, postavlja pred njih nepremostljive finančne ovire. Namesto da bi bili starši, ki so hkrati podjetniki, obravnavani kot enakovredni državljani, jih država obravnava kot privilegirane posameznike, ki morajo plačati ceno za to, da želijo več časa preživeti s svojimi otroki.

Odgovori FURS-a: Hladna racionalnost brez človeškega obraza

Kljub pritožbam staršev in strokovnjakov, FURS v svojih odgovorih vztraja pri stališču, da je trenutni sistem pravičen. Pojasnjujejo, da so normiranci, ki uveljavljajo skrajšani delovni čas zaradi starševstva, obravnavani enako kot popoldanski samostojni podjetniki, saj se jim predpostavlja nižji obseg dela in s tem tudi nižji potencial za zaslužek. FURS meni, da so vsi zavezanci, ki ne delajo polnega delovnega časa, v primerljivem položaju, zato je zanje primerna nižja meja priznanih odhodkov.

Vendar pa to stališče ne upošteva realnosti, s katero se soočajo starši, ki delajo skrajšan delovni čas zaradi skrbi za otroke. Ti starši še vedno nosijo visoke stroške, povezane z vzdrževanjem družine, in kljub skrajšanemu delovnemu času pogosto ne zmanjšajo svojega dela v enaki meri, saj si prizadevajo za ohranitev stabilnega dohodka.

Nepravično izenačevanje z drugimi kategorijami zavezancev

V odgovorih FURS-a se pojavi stališče, da so starši normiranci, ki uveljavljajo skrajšan delovni čas, v primerljivem položaju s popoldanskimi podjetniki, saj se domneva, da ne posvečajo vsega svojega časa dejavnosti.

Vendar to stališče ne upošteva pomembnih razlik v zavarovalnih pogojih in obveznostih. Starši podjetniki, ki delajo skrajšan delovni čas, morajo še vedno plačevati polne prispevke za socialno varnost, kar predstavlja znatno finančno obremenitev. Nasprotno pa popoldanski podjetniki, ki svojo dejavnost opravljajo kot dopolnilo k redni zaposlitvi, plačujejo bistveno nižje prispevke.

Poleg tega popoldanski podjetniki že prispevke plačujejo iz naslova svoje redne zaposlitve za polni delovni čas, medtem ko starši podjetniki svoje prihodke ustvarjajo izključno iz svoje dejavnosti. Ta razlika v obveznostih jasno kaže, da izenačevanje teh dveh skupin zavezancev ni pravično, saj gre za povsem različne okoliščine in finančne izziv.

Brez olajšav in brez usmiljenja

Ena izmed najbolj problematičnih točk trenutne zakonodaje je tudi ta, da starši, ki delajo skrajšan delovni čas, ne morejo uveljavljati dodatnih davčnih olajšav ali prilagoditev, ki bi upoštevale njihove posebne okoliščine. FURS v svojih odgovorih poudarja, da je sistem normiranih stroškov prostovoljna izbira in, da imajo zavezanci vedno možnost prehoda na sistem dejanskih odhodkov.

Vendar pa to za mnoge ni izvedljiva rešitev, saj zahteva vodenje obsežnejše dokumentacije in predstavlja dodatno finančno in administrativno breme, ki ga starši z omejenim časom težko prevzamejo.

Učinkovitost, ki ni nagrajena, ampak kaznovana

Še posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da trenutni davčni sistem kaznuje starše, ki so pri svojem delu učinkoviti. Čeprav bi morali biti starši, ki uspešno usklajujejo delo in družinske obveznosti, nagrajeni, jih zakonodaja dejansko kaznuje.

Starši, ki delajo manj ur, a so kljub temu sposobni doseči primerljive prihodke, so zaradi svoje učinkovitosti še bolj obdavčeni. Namesto da bi zakonodaja prepoznala in podprla njihovo prizadevanje za optimalno izrabo časa, jih s strogimi pravili in nižjimi priznanimi normiranimi stroški postavlja v še slabši položaj.

Nova zakonodaja: Še večje omejitve za starše podjetnike

Zaradi predloga nove zakonodaje bodo starši, ki zaslužijo več kot 30.000 evrov, izgubili pravico do uveljavljanja normiranih stroškov. Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da je 30.000 evrov znaten znesek, je ključno upoštevati, da so ti prihodki še vedno podvrženi visokim prispevkom in akontaciji dohodnine, kar bistveno zmanjša dejanski razpoložljivi dohodek. Takšen sistem ne upošteva realnosti, s katero se soočajo starši, ki si prizadevajo uskladiti delo in družinske obveznosti. Namesto da bi bili ti starši nagrajeni za svojo učinkovitost in sposobnost, da kljub skrajšanemu delovnemu času ohranijo stabilne prihodke, so kaznovani z višjimi davki in dodatnimi finančnimi obremenitvami.

Predlogi nove zakonodaje, ki naj bi stopili v veljavo v začetku leta 2025, bodo še dodatno zaostrili pogoje za normirance, kar bo mnogim staršem, ki že zdaj težko usklajujejo delo in družinsko življenje, prineslo še večji stres in negotovost.

Sistem ne priznava dejstva, da številni starši kljub skrajšanemu delovniku ostajajo visoko produktivni in s tem prispevajo k gospodarski aktivnosti. Namesto da bi bila njihova prizadevanja prepoznana in nagrajena, jih trenutna zakonodaja kaznuje z večjo obdavčitvijo. Takšne spremembe ne vodijo k pravičnejšemu sistemu, ampak še bolj obremenjujejo tiste, ki se trudijo za boljše življenje za svoje družine, hkrati pa ohranjajo svojo ekonomsko aktivnost.

Starši proti sistemu: Boj za pravičnost

Starši, ki so prizadeti zaradi te zakonodaje, se zdaj povezujejo in organizirajo, da bi opozorili na nepravičnosti, ki jih doživljajo. S svojimi zgodbami želijo doseči spremembe, ki bi bolje upoštevale njihovo specifično situacijo. Argumentirajo, da trenutni sistem ne spodbuja starševstva, temveč ga kaznuje, in da so potrebne prilagoditve, ki bi omogočile pravično obravnavo vseh, ki so se odločili za skrajšan delovni čas zaradi starševskih obveznosti.