Novi tarifni sistem obračunavanja omrežnine za elektriko, ki smo ga v Sloveniji uvedli v začetku oktobra, še vedno buri duhove. Sodeč po novembrski anketi časnika Delo, večina vprašanih (55,5 odstotka) meni, da je sistem nepravičen. Skoraj dvema tretjinama vprašanih (64,1 odstotka) se zdi sistem zapleten. Skoraj polovica oziroma 49,6 odstotka anketirancev pa letos pričakuje višje stroške ogrevanja v primerjavi z lani.

Da bi novi sistem čim bolje razumeli, pripravljamo niz člankov, v katerih bomo podrobneje osvetlili vse nejasnosti.

V nadaljevanju bo doc. dr. Klemen Sredenšek s Fakultete za energetiko Univerze v Mariboru pojasnil, zakaj smo sploh uvedli nov obračun omrežnine, kaj ta pomeni za elektrodistribucijsko omrežje in kakšne omrežninske modele uporabljajo v tujini. 

[[image_1_article_72778]]

Zakaj smo se v Sloveniji odločili, da odslej omrežnino plačujemo glede na konično moč in ne več na količino porabljene energije? Je bila to prava odločitev?

Slovenija je prešla na plačevanje omrežnine po konični moči, ker stroški omrežja predvsem izhajajo iz zagotavljanja zmogljivosti za pokrivanje najvišjih obremenitev, ne pa iz skupne porabe energije. Ta sprememba spodbuja uporabnike k bolj uravnoteženi porabi in zmanjšanju konic, kar dolgoročno omogoča stabilnejše in cenejše delovanje omrežja.

Na primer, gospodinjstvo, ki uporablja električne naprave hkrati (recimo pralni stroj, pečico in električni grelnik vode-bojler), močno obremeni omrežje v tistem trenutku. Po novem modelu plačila bo to gospodinjstvo spodbujeno, da porabo razporedi skozi dan, kar zmanjša konično moč, optimizira rabo energije in posledično zniža stroške omrežnine.

Ali je bila to pravilna odločitev ne vem, lahko pa rečem, da je iz inženirskega vidika bolj pomembno opazovati trenutno moč kot energijo.

Kako je potrebno modernizirati in nadgraditi elektrodistribucijsko omrežje, da bo sposobno parirati spremenjenim razmeram (priključevanje OVE, osebne polnilnice za vozila, toplotne črpalke ...)

Za prilagoditev elektrodistribucijskega omrežja novim razmeram, kot so množično priključevanje obnovljivih virov energije, osebnih e-polnilnic za električna vozila in toplotnih črpalk, je potrebna celovita modernizacija in nadgradnja. Ključni ukrepi vključujejo povečanje zmogljivosti omrežja z nadgradnjo transformatorjev, kablovodov in drugih komponent ter digitalizacijo z uvedbo naprednih merilnih sistemov in naprav za spremljanje ter upravljanje omrežja v realnem času (pametni sistemi upravljanja).

Implementacija pametnih omrežij omogoča dvosmerni tok električne energije, učinkovito vključevanje decentraliziranih virov ter optimizacijo obremenitev in porabe. Razpršeni sistemi za shranjevanje energije omogočajo shranjevanje presežkov iz obnovljivih virov in njihovo uporabo v času višjih obremenitev, kar povečuje stabilnost sistema. Poleg tega je potrebno uvajati upravljanje omrežja, ki s pomočjo naprednih algoritmov prilagaja distribucijo električne energije glede na trenutne potrebe, s čimer se izkoristi obstoječa infrastruktura in zmanjša potreba po dragih nadgradnjah.

Prilagoditev tarifnega sistema omrežnine, ki spodbuja prilagodljivo porabo električne energije, na primer polnjenje e-vozil ali uporabo toplotnih črpalk v času nizkih obremenitev, bo dodatno prispevala k optimizaciji omrežja. Ti ukrepi so ključni za zanesljivo delovanje elektroenergetskega sistema in omogočajo trajnostno integracijo novih tehnologij ter virov energije, kar podpira prehod v bolj zeleni in vzdržni energetski sistem. 

Kakšne omrežninske modele uporabljajo v tujini? Na čem temeljijo njihovi izračuni omrežnine?

Države v Evropi uporabljajo različne modele obračunavanja omrežnine za prenos električne energije, ki jih lahko posplošimo v tri glavne pristope:

• Tarifni sistem omrežnine zasnovan bolj po energiji: V nekaterih državah, kot so Bolgarija, Danska in Romunija, omrežnina temelji izključno na porabljeni energiji (kWh). Ta pristop je enostaven, vendar manj odraža stroške, povezane s koničnimi obremenitvami.

• Tarifni sistem omrežnine zasnovan bolj po moči (zmogljivost): Države, kot sta Norveška in Portugalska, večji del stroškov obračunajo glede na pogodbeno ali dejansko konično moč (kW). To bolje odraža obremenitve omrežja in spodbudi uporabnike k zmanjševanju konic.

• Kombinacija energije in moči: Večina držav, vključno z Nemčijo, Francijo in Italijo, uporablja kombinacijo obeh pristopov. Približno 60–80 odstotkov stroškov temelji na zmogljivosti, preostanek pa na porabljeni energiji. Nekatere države vključujejo časovne ali lokacijske signale za dodatno optimizacijo rabe omrežja.

Takšna prilagodljivost tarif omogoča bolj pravično in stroškovno učinkovito distribucijo stroškov, hkrati pa spodbuja zmanjšanje obremenitev v času konic ter boljšo integracijo obnovljivih virov energije.

Kateri tuji model se vam zdi najbolj primeren in najbolj učinkovit?

Najbolj primeren in učinkovit model je kombinacija energije in moči, ki jo uporablja večina držav v Evropi. Ta pristop združuje prednosti obeh metod:

• Komponenta moči (kW) zagotavlja, da uporabniki plačajo za svoje največje obremenitve, kar odraža dejanske stroške vzdrževanja in razvoja omrežja ter spodbuja zmanjševanje konic.

• Komponenta energije (kWh) ohranja povezavo s količino porabljene energije in prispeva k enostavnosti ter preglednosti obračuna.

Tak model omogoča pravično porazdelitev stroškov med uporabniki, spodbudo za bolj uravnoteženo porabo energije in zmanjšanje obremenitev omrežja v času konic. Tovrsten sistem torej zagotavlja učinkovito, stabilno in ekonomsko vzdržno delovanje omrežja ter omogoča lažjo vključitev novih tehnologij, kot so obnovljivi viri energije, električna vozila in toplotne črpalke.