Čeprav si Slovenija in Hrvaška delita električno energijo iz jedrske elektrarne Krško, v Sloveniji za elektriko plačujemo več kot naši južni sosedi. Cenejšo elektriko imajo tudi na sosednjem Madžarskem. Zakaj prihaja do teh razlik, zakaj so cene elektrike v Sloveniji v drugi polovici leta 2024 ostale na podobni ravni kot leto prej, ali imamo pri nas ustrezen način regulacije cen električne energije, koliko je cene elektrika odvisna od deleža obnovljivih virov energije, je samo nekaj vprašanj, ki smo jih zastavili doc. dr. Klemnu Sredenšku s Fakultete za energetiko Univerze v Mariboru. 

Po podatkih Eurostata so se cene elektrike v EU znižale, v Sloveniji pa ostale na isti ravni. Kakšni so razlogi za to?

Po podatkih Eurostata za drugo polovico leta 2024 so se cene električne energije za gospodinjstva v večini držav članic EU znižale, v Sloveniji pa so ostale na podobni ravni kot leto prej. Ključni razlog za to ni v odsotnosti ukrepov, temveč v strukturi in trajanju vladne regulacije. V Sloveniji so bile cene električne energije za gospodinjske odjemalce regulirane neprekinjeno od 1. septembra 2022 do 28. februarja 2025, kar pomeni več kot dve leti in pol regulacije, ki je gospodinjstvom omogočila zaščito pred visokimi tržnimi cenami že v obdobju energetske krize.

V tem obdobju so bile najvišje dovoljene maloprodajne cene energije (brez DDV in prispevkov) določene z uredbami. Od septembra 2022 do oktobra 2024 je znašala cena visoke tarife 0,11800 €/kWh, nižje tarife 0,08200 €/kWh, enotne tarife pa 0,09800 €/kWh. V zimski sezoni 2024/2025 (november 2024 do februar 2025) so bile te cene še dodatno znižane na 0,08400 €/kWh (VT), 0,07000 €/kWh (NT) in 0,07700 €/kWh (ET). Vendar te regulirane vrednosti predstavljajo zgolj energijo brez dodatnih stroškov in zato niso neposredno primerljive s statistično poročanimi končnimi cenami.

Po uradnih podatkih Eurostata je bila v drugi polovici leta 2024 povprečna končna cena električne energije za gospodinjstva v Sloveniji 0,2006 €/kWh, medtem ko je bila povprečna končna cena v EU 0,2872 €/kWh. V Sloveniji je bila povprečna cena energije brez dajatev 0,162 €/kWh, v EU pa 0,2151 €/kWh.

Nižji absolutni znesek v Sloveniji je odraz že vnaprej sprejetih ukrepov, ki so zamejili cene že v preteklih letih, zato v letu 2024 v statistiki ni zaznan enako izrazit padec kot v nekaterih drugih državah, kjer so bili ukrepi uvedeni pozneje.

Poleg zamejitve cene energije je vlada dodatno znižala ali začasno ukinila posamezne prispevke, kot je prispevek za obnovljive vire energije, ter zmanjšala omrežnino v določenih obdobjih. Ti ukrepi so dodatno prispevali k ohranjanju stabilne končne cene električne energije. Kljub tem ukrepom pa je bila končna cena električne energije za gospodinjstva v Sloveniji višja kot na Hrvaškem ali Madžarskem, kjer so cene dodatno znižali z neposrednimi državnimi subvencijami, ki jih pogosto ni bilo mogoče razbrati iz položnic uporabnikov. Po izteku regulacije 1. marca 2025 so cene električne energije ponovno prešle na tržno oblikovanje. Prvi objavljeni ceniki nakazujejo postopno zvišanje cen energije v primerjavi z reguliranimi vrednostmi.

Po drugi strani pa so bile cene električne energije za industrijske odjemalce v Sloveniji v letu 2024 med najnižjimi v EU. Povprečna cena energije za industrijo je v drugi polovici leta znašala 0,1661 €/kWh, kar je primerljivo z evropskim povprečjem (0,1597 €/kWh). Kljub temu pa je bila končna cena za industrijo, ki vključuje tudi prispevke in davke, v Sloveniji nižja (0,2199 €/kWh) kot v EU (0,2282 €/kWh). To kaže na jasno usmerjenost državnih ukrepov ne le v zaščito gospodinjstev, temveč tudi v ohranjanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, zlasti za elektrointenzivne industrije (Viri: 1, 2, 3).

Kar v dveh naših sosednjih državah, na Hrvaškem in Madžarskem, plačujejo gospodinjstva za elektriko manj kot pri nas. Kaj v teh državah delajo drugače kot pri nas? Zakaj je cena elektrike v Sloveniji višja od cene na Hrvaškem, glede na to, da si delimo vir iz NEK Krško?

V prvi vrsti je treba poudariti, da nizke cene električne energije za gospodinjstva na Hrvaškem in Madžarskem niso posledica nižjih stroškov proizvodnje, temveč odraz močne državne regulacije cen in neposrednih subvencij, ki pomembno zmanjšajo znesek, ki ga uporabniki dejansko plačajo. Na Hrvaškem vlada že od leta 2022 z uredbo določa najvišje cene električne energije za gospodinjstva, ki so bistveno nižje od tržnih. Podobno Madžarska že več let izvaja sistem “rezsicsökkentés”, s katerim država neposredno subvencionira gospodinjske cene energentov. Takšni ukrepi pomenijo, da končni znesek na položnici ne odraža realne cene proizvodnje, prenosa in distribucije, temveč močno vlogo državnih proračunskih sredstev.

Slovenija je prav tako uvedla regulacijo cen, vendar na bolj uravnotežen in začasen način. Cena električne energije za gospodinjske odjemalce je bila regulirana neprekinjeno od 1. septembra 2022 do 28. februarja 2025, kar pomeni več kot dve leti in pol regulacije, vendar na ravneh, ki niso bile tako radikalno znižane kot v sosednjih državah. V večjem delu tega obdobja je bila najvišja dovoljena cena za visoko tarifo 0,118 €/kWh, v zimski sezoni 2024/2025 pa še dodatno znižana na 0,084 €/kWh.

V nasprotju z Madžarsko in Hrvaško pa v Sloveniji regulacija ni temeljila na neposrednih subvencijah iz proračuna, temveč na omejevanju višine tržne cene.

Po podatkih Eurostata za drugo polovico leta 2024 je bila povprečna cena električne energije za gospodinjstva v Sloveniji 0,162 €/kWh, na Hrvaškem 0,1181 €/kWh, na Madžarskem pa le 0,0812 €/kWh. Slovenska gospodinjstva so tako plačevala za električno energijo približno 37 % več kot hrvaška in skoraj dvakrat več kot madžarska.

Pomembno je tudi vprašanje delitve električne energije iz NEK Krško. Slovenija in Hrvaška si proizvodnjo delita v razmerju 50:50, vendar to še ne pomeni enakih cen za končne odjemalce. Hrvaška svoj delež iz NEK vključuje v proizvodni portfelj Hrvatske elektroprivrede d.d. (HEP), ki je edini regulirani dobavitelj električne energije za gospodinjstva. Čeprav ni javno znanih podatkov o neposredni povezavi med virom in odjemom, je glede na strukturo cene in vlogo HEP verjetno, da del te električne energije prispeva k ohranjanju nizkih cen za končne uporabnike. Ta centralizirana ureditev se odraža tudi v zelo visoki tržni koncentraciji. Po podatkih ACER dosega Herfindahl-Hirschmanov indeks (HHI) za hrvaški gospodinjski trg skoraj 10.000, kar ustreza pogojem popolne koncentracije. To kaže na prevladujoč položaj enega samega dobavitelja v segmentu oskrbe gospodinjstev.

Nasprotno pa ima Slovenija razmeroma konkurenčen trg z več aktivnimi dobavitelji. HHI za slovenski gospodinjski trg je bistveno nižji (okoli 2.500 ali manj), kar pomeni večjo izbiro za odjemalce, boljšo dinamiko ponudbe in dolgoročno spodbudo za inovacije. Gospodinjstva v Sloveniji lahko prosto izbirajo med paketi in pogoji, kar ustvarja bolj tržno naravnano okolje – čeprav to pomeni, da cene bolj odražajo tržne razmere in niso neposredno nadzorovane kot v Hrvaški ali na Madžarskem. Poleg tega ima Slovenija višjo obremenitev električne energije z dajatvami in davki. DDV na električno energijo znaša 22 %, kar je nad povprečjem EU, hkrati pa so prispevki za OVE in SPTE razmeroma visoki. Vse to dodatno vpliva na višjo končno ceno za gospodinjske uporabnike.

Na kratko, nižja cena na Hrvaškem in Madžarskem ni posledica cenejših virov ali večje učinkovitosti, temveč močnejšega in trajnejšega posega države v oblikovanje cen, pogosto z neposrednim financiranjem iz javnih sredstev. Slovenija je ubrala bolj uravnotežen pristop, ki pa je v mednarodnih primerjavah manj opazen, čeprav so cene še vedno pod povprečjem EU (0,2151 €/kWh).

Vendar pa je slika precej drugačna, ko pogledamo cene električne energije za industrijske odjemalce, kjer se Slovenija uvršča med konkurenčnejše države v EU. Po podatkih Eurostata za drugo polovico leta 2024 je bila:

• povprečna industrijska cena energije v Sloveniji 0,1661 €/kWh, kar je primerljivo z EU povprečjem (0,1597 €/kWh),

• končna cena za industrijo v Sloveniji pa 0,2199 €/kWh, medtem ko je bila na Hrvaškem 0,2600 €/kWh, na Madžarskem pa 0,2881 €/kWh.

To pomeni, da so industrijski odjemalci v Sloveniji električno energijo plačevali približno 16 % ceneje kot na Hrvaškem, 24 % ceneje kot na Madžarskem, in tudi nekaj odstotkov pod povprečjem EU (0,2282 €/kWh). To kaže na strateško usmerjenost Slovenije, da poleg zaščite gospodinjstev ohranja tudi konkurenčne pogoje za industrijo, kar je ključno za stabilno delovanje energetsko intenzivnih panog in dolgoročno gospodarsko vzdržnost. (Viri: 1,2)

Imamo v Sloveniji ustrezen način regulacije cen električne energije?

Da, lahko rečemo, da ima Slovenija razmeroma ustrezen način regulacije cen električne energije. Med energetsko krizo so bili sprejeti časovno omejeni ukrepi, ki so zamejili rast cen za gospodinjstva, obenem pa omogočili, da je trg ostal odprt in konkurenčen. V primerjavi z nekaterimi državami, kjer prevladuje en sam dobavitelj, ima Slovenija več aktivnih ponudnikov, kar omogoča večjo izbiro in spodbuja dolgoročno učinkovitost.

Kako se razdeli končna cena elektrike v Sloveniji med osnovne stroške (proizvodnja, prenos, distribucija) in dajatve (trošarine, omrežnine, DDV, prispevki)?

Končna cena električne energije za gospodinjstva v Sloveniji se razdeli na več delov, pri čemer največji delež predstavljata strošek energije in omrežnine.

Po podatkih iz uradne statistike za leto 2024 (skupina D – povprečni gospodinjski odjemalec), ki jih objavlja Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, se energija v posameznih četrtletjih giblje med 47 % in 54 % celotne cene, omrežnina med 27 % in 34 %, trošarina in dajatve skupaj do približno 1,3 %, DDV pa predstavlja okoli 18 % končne cene.

Omrežnina predstavlja plačilo za uporabo elektroenergetskega sistema in se razdeli med prenosni in distribucijski sistem. Agencija za energijo določa tarifne postavke omrežnine, ki so namenjene pokrivanju stroškov vzdrževanja, delovanja in razvoja sistema .

Cena energije vključuje strošek dejanske dobave električne energije, ki jo za končnega odjemalca na trgu nabavi dobavitelj. Dobavitelj električno energijo kupi na organiziranem borznem trgu (npr. BSP Southpool, EPEX) ali z dolgoročnimi pogodbami z domačimi in tujimi proizvajalci.

Od proizvajalca gre električna energija najprej v prenosno omrežje, nato v distribucijsko omrežje, in končno do uporabnika. Vsak člen v tej verigi ima svojo vlogo in svoj strošek, ki je vključen v ceno, ki jo gospodinjstvo plača na mesečni položnici.

Ti deleži se lahko nekoliko razlikujejo glede na tarifni paket, količino porabe in aktualne regulativne ukrepe (npr. začasna oprostitev plačila prispevkov ali spremembe omrežnine v času energetske krize). DDV, ki ima zakonsko stopnjo 22 %, v strukturi cene predstavlja okoli 18 %, saj se obračuna na celoten znesek, vključno z energijo, omrežnino in vsemi prispevki. (Viri: 1)

Kako se bo po vašem mnenju spremenila struktura cene elektrike v Sloveniji, če se bo povečal delež obnovljivih virov, predvsem sončne in vetrne energije?

Povečanje deleža OVE, predvsem sončne in vetrne energije, bo pomembno vplivalo na strukturo končne cene električne energije v Sloveniji. Čeprav imata sončna in vetrna energija zelo nizke obratovalne stroške, njuna proizvodnja ni konstantna in vodi do večje cenovne volatilnosti na trgu. Po podatkih ACER so se negativne cene električne energije v Evropi v letu 2024 povečale za več kot 50 %, kar kaže na učinke presežne proizvodnje električne energije v obdobjih intenzivnega obratovanja OVE. V Sloveniji bo ta pojav pomenil, da se bodo lahko povprečni stroški električne energije znižali, vendar bodo odjemalci izpostavljeni večjim nihanjem cen. Obenem bo večji delež OVE zahteval obsežne nadgradnje prenosnega in distribucijskega omrežja, kar se bo odrazilo v višjih stroških omrežnine. ACER ocenjuje, da bodo ravno omrežninski stroški v prihodnjih letih eden ključnih dejavnikov rasti končne cene.

Poleg fizičnih prilagoditev omrežja bo potrebna tudi sprememba v načinu obračunavanja, kar predstavlja prehod od klasičnih tarif na takšne, ki bolj odražajo dejansko uporabo prenosnega in distribucijskega omrežja in časovne vzorce porabe. To pomeni uvedbo tarif, vezanih na moč in energijo, s ciljem spodbujanja učinkovite rabe omrežja. Vzporedno se bo povečala potreba po sistemski fleksibilnosti tako z vidika hranilnikov energije kot tudi z vidika prilagodljivega povpraševanja. Po ocenah ACER se bo potreba po dnevni fleksibilnosti do leta 2030 več kot podvojila, kar pomeni, da bo morala tudi Slovenija spodbujati razvoj storitev, ki omogočajo uravnoteženje sistema. Nazadnje lahko večji delež OVE vpliva tudi na strukturo davkov in prispevkov. Če bo podpora OVE še naprej urejena prek prispevkov na računu končnega uporabnika, se lahko ti deleži spremenijo.

Skupno gledano bo prehod v bolj obnovljivo strukturo proizvodnje električne energije pomenil večje zahteve po prilagoditvi tržnih in tarifnih modelov z dolgoročnim ciljem nižanja stroškov energije, a s kratkoročnimi pritiski na druge dele končne cene.

Vse to bo od regulatorja in države zahtevalo usklajeno ukrepanje ter proaktiven pristop k načrtovanju cenovne strukture. (Viri: 1)

Ali je trenutna cena električne energije v Sloveniji glede na kupno moč prebivalcev primerna, previsoka ali prenizka?

Pri prilagoditvi cen glede na kupno moč, izraženo v standardih kupne moči (angl. Purchasing power standard - PPS), se Slovenija uvršča v sredino med državami članicami EU. To pomeni, da čeprav so nominalne cene električne energije v Sloveniji nižje od povprečja EU, je dejansko finančno breme za slovenska gospodinjstva primerljivo s povprečjem EU. Poleg tega je treba upoštevati, da so v Sloveniji v letu 2024 veljali določeni regulativni ukrepi, ki so vplivali na končno ceno električne energije za gospodinjstva. Takšni ukrepi so pripomogli k stabilnosti cen in zaščiti gospodinjstev pred večjimi nihanji na trgu. (Viri: 1)