Kot so pojasnili na Elsu, se vedno bolj srečujemo z povečano potrebo po električni energiji, zato bomo morali električno omrežje okrepiti. Po njihovi oceni pa bo za to v prihodnjih letih treba vložiti dobre pol milijarde evrov.

“Ocenjujemo, da bo v prihodnjih letih v prenosno omrežje treba vložiti med 320 in 380 milijonov evrov v izgradnjo novih objektov, ki obsegajo tako vlaganja v klasično infrastrukturo (daljnovodi, kablovodi, transformatorji, itd.), kot tudi vlaganja v t. i. rešitve pametnih omrežij. Prav tako ocenjujemo, da bo treba za rekonstrukcije oz. nadgradnje obstoječih objektov, ki predstavljajo hrbtenico nadaljnji rasti odjema in proizvodnje, nameniti okvirno 260 milijonov evrov,” pojasnjujejo.

Kot poroča portal Žurnal24.si, gre zgolj za oceno, ki se tiče prenosnega omrežja pod okriljem Elsa. Skupna investicija 4,2 milijarde evrov pa je ocena v sektorju distribucije električne energije v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu do leta 2030.

Koliko sončnih elektrarn lahko postavimo?

“Okvirni preračuni zmogljivosti prenosnega omrežja kažejo, da bi bilo na prenosno omrežje tehnično možno vključiti okvirno med 1600 do 1800 MW novih velikih sončnih elektrarn, če upoštevamo sedanje stanje omrežja in ob predpostavki, da so sončne elektrarne optimalno razporejene ter niso skoncentrirane na enem območju oziroma na območjih, ki dovoljujejo zgolj manjšo količino vključevanja novih proizvodnih virov,” pojasnjujejo na Elesu.

Po njihovem poročilu je največje proizvodnje z obnovljivimi viri energije možno postaviti v bližini naslednjih lokacij: RP Hudo, RTP Ajdovščina, Beričevo, Brestanica, Krško, Laško, Lipa, Maribor, Nova Gorica, Okroglo, Pekre, Cirkovce, Divača, Kidričevo, Kleče, Slovenska Bistrica, Tolmin, Vrtojba, TE Šoštanj in Trbovlje in TP Karbid.

“Investitorji pri izbiri lokacije postavitve velikih sončnih in vetrnih elektrarn upoštevajo različne dejavnike, kot so na primer ugodne vetrovne razmere v primeru izgradnje vetrnih elektrarn, cenovno ugodne parcele za izgradnjo sončnih polj in podobno. Takšne lokacije so velikokrat odročne, kjer so slabe električne povezave in je zato le omejena možnost priklopa novih virov ali pa bi okrepitev obstoječega omrežja zahtevala tako obsežno obnovo, da priklop ne bi bil časovno hitro izveden,” so še pojasnili.