Epidemični ukrepi v šolah so naredili dolgoročno škodo pri vzdržljivosti in koordinacijskih spodobnostih otrok in mladostnikov. Večje težave imajo s čezmerno težo, poroča MMC RTV Slovenija, kjer so opravili pogovor z vodjem programa Slofit, dr. Gregorjem Starcem.

Kar 37 odstotkov več otrok ima porast teže glede na število debelih leta 2019

V zadnjih 20 letih se nam je začelo dogajati, da so med nami otroci, ki bi imeli težave prepešačiti dve nadstropji v stavbi, je opozoril. Debelost se je v času pandemije novega koronavirusa po njegovih besedah izjemno povečala, gre za največje povačanje v tako kratkem času. “Pridelali smo za kakšnih 15 povprečnih šol otrok, ki imajo na novo razvito debelost. To je velika težava, ker vemo, da se debelosti težko znebiš.” Kar 37 odstotkov več otrok ima porast teže glede na število debelih leta 2019.

V programu Slofit oziroma športnovzgojnem kartonu merijo gibljivost in vzdržljivost. V letu 2020 so bili rezultati porazni. Kje smo danes? Rezultati so se ustavili, a smo bližje slabim dosežkom leta 2020, odgovarja Gregor Starc in dodaja, da je bilo v letu 2022 dobro, da niso zapirali šol. 

Medtem ko podatki o osnovnošolcih v sistem nemoteno pritekajo že polna štiri desetletja, za srednje šole, predvsem zaradi odločitev nekaterih ravnateljev, nimamo celovitih podatkov. A predvsem v poklicnih šolah, sploh v dveletnih in triletnih programih, je stanje zagotovo neprimerljivo slabše kot v gimnazijah: “Razslojili smo se, poteka negativna selekcija, in glede na to, da je bilo stanje v poklicnih programih že pred korono na katastrofalno nizki ravni, glede na to, da so bili fantje na ravni, ki ni dosegala gimnazijk, je tudi situacija zelo verjetno katastrofalna. Ti otroci, ki bodo morali opravljati fizična dela, bodo strašansko neučinkoviti, verjetno bo ogromno bolniških odsotnosti in njihova delovna učinkovitost bo na zares nizki ravni, dodana vrednost njihovega dela pa nikakršna.”

A tudi za otroke, ki ne bodo delali pretežno fizično, je gibanje pomembno za kognitivni razvoj in za učinkovitejše učenje: “Gibanje je osnova kognitivnega razvoja, mišice same proizvajajo snovi, ki povzročajo rast možganov, ožiljenje, razvoj nevronov, in če upadejo gibalne sposobnosti, je to velik znak, da je kognitivni razvoj na udaru. Vidimo, da so počasnejši, vidimo, da počasneje berejo, pišejo, razumejo. Zato predvidevam, da bodo že letos učni uspehi na precej nižji ravni kot lani tudi zato, ker učencem ne bo uspelo rešiti testov do konca. Pozivam učitelje, naj pogledajo, ali so ocene slabše zato, ker otroci ne znajo, ali zato, ker jim zmanjka časa. Predvidevam, da predvsem to drugo.”

Rekreacija in treningi niso na predkoronski ravni

Ne le, da so se zaradi omejitev in šolanja na domu gibali manj v šolah, tudi rekreacija in treningi v klubih in društvih niso na predkoronski ravni: “Ogromno otrok se ni vrnilo na treninge. Že prej ni treniralo veliko otrok staršev, ki tega niso zmogli plačati. Veliko otrok se ni vrnilo, ker so našli nov način življenja, ki je sedeč, kar je veliko udobneje. Nimamo sicer podatkov, a imamo precej slabe obete, tudi zaradi ‘socialnih škarij’, ko so se starši zaradi epidemije znašli v finančni in socialni stiski in so morali odpovedati treninge.”

Na poziv iz leta 2020, ko so na Slofitu pozvali tudi k subvencioniranju športnih dejavnosti po zgledu subvencioniranja prehrane otrok, ni bilo odziva: “Nobenega odziva nismo dobili, ministrstvo je molčalo, sprejet ni bil niti en ukrep, ki bi vsaj naslovil kar koli od tega, tudi na Odboru za izobraževanje v državnem zboru so gladko zavrnili kakršne koli ukrepe na tem področju, tako da imamo zelo slab priokus in se nam zdi, da smo otroke izdali.”

Nespodbuden je tudi podatek, da je tudi za letni program športa iz leta v leto namenjeno manj denarja: leta 2020 ga je bilo 1,3 milijona, letos le še nekaj manj kot pol milijona evrov. Vse to se je lahko zgodilo tudi zaradi strokovnega molka strokovnjakov in znanstvenikov. Sodelavci Slofita oz. ljubljanske fakultete za šport so bili med redkimi, ki so že po prvem valu na to težavo opozorili ostro, odločno in brez sprenevedanja.

Po mnenju Gregorja Starca je edina rešitev je čim prej (vsaj) uro športa na dan: “Takoj bi bilo treba znova oživiti program Zdrav življenjski slog, zagotoviti sredstva za vadbene skupine v šolah, ki bodo zagotavljale uro športa na dan. To je prva stopnica do tega, da se zagotovi sistemsko ura športa na dan. Na ta način bi naredili največjo korist za šolski sistem in na ta način bi se izboljšala uspešnost otrok pri vseh predmetih, ne le pri gibalnem razvoju.”