Po krščanski tradiciji smo vstopili v adventni čas, ki ga zaznamujejo štiri adventne nedelje do božiča. Obenem advent zaznamuje tudi čas, ki je poln pričakovanja in priprav. Po večini domov se v tem času na mizah ali vratih pojavijo adventni venčki, saj je običaj, da vsako nedeljo prižgemo eno svečo, tako pa nadaljujemo vse do božiča.

V pričakovanju prihoda

Advent se po cerkvenih običajih začne četrto nedeljo pred božičem in se konča na božični večer, 24. decembra. To je čas, ko se verniki spominjajo rojstva Jezusa Kristusa in pričakujejo njegov drugi prihod. Beseda advent je pravzaprav latinskega izvora iz glagola “advenio”, kar pomeni “prihaja” ali “prihod”.

To je čas, ko se verniki spominjajo rojstva Jezusa Kristusa in pričakujejo njegov drugi prihod. Beseda advent je pravzaprav latinskega izvora iz glagola “advenio”, kar pomeni “prihaja” ali “prihod”.

Advent je tudi čas, ko naj bi se tudi s svojim življenjem spomnili Jezusa in z dobrimi deli ter prijaznostjo sledili njegovemu zgledu.

Simbolno število štiri

Krog venca simbolizira večnost. Adventni venec lahko razumemo tudi s pomočjo simbolike venca v antični dobi, kjer je ta predstavljal zmago nad sovražnikom. Zato krščanski adventni venec predstavlja boj proti temi in grehu, boj, ki je poln upanja v Kristusa in njegovo odrešenje.

V razlagah adventne simbolike najdemo tudi te: štiri sveče predstavljajo štiri mejnike – stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta. Simbolizirajo pa lahko tudi štiri strani neba: sever, jug, vzhod, zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi.

V razlagah adventne simbolike najdemo tudi te: štiri sveče predstavljajo štiri mejnike – stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta. Simbolizirajo pa lahko tudi štiri strani neba: sever, jug, vzhod, zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi. Štiri sveče predstavljajo obdobje čakanja v času štirih adventnih nedelj, ki simbolizirajo štiri stoletja čakanja med prerokom Malahijem in rojstvom Jezusa Kristusa.

Predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne le za zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo. Štiri sveče pa so obenem simbol človekovega življenja: ob rojstvu prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bližje sklepu življenja in nas spominja na našo minljivost.

Svetlobe iz tedna v teden vedno več

V kolikor se izdelave venca lotimo sami, lahko uporabimo lovorjeve vejice, ki označujejo zmago nad grehi, vejice cedre, ki so simbol moči, vejice bodike (božjega lesa), ki spominjajo na trnjevo krono, ki so jo vojaki spletli Jezusu. Večina vencev pri nas je spletenih iz smrekovih vejic, ki pomenijo zvestobo. Kakor smreka in druge zimzelene rastline ne izgubijo iglic, ampak so vedno zelene, kar vernike opominja k večni čuječnosti Bogu.

Vernike venec spominja predvsem na Boga, njegovo neskončnost in milost, ki nima ne začetka ne konca, kar simbolizira okrogla oblika venca. Sveče, ki jih postopoma prižigamo vsako adventno nedeljo, simbolizirajo luč, ki prihaja na svet preko rojstva Jezusa Kristusa. Barve sveč so različne v različnih tradicijah, vendar pomen adventa predstavljajo vijolične (ponekod tudi modre) sveče, ki ustrezajo barvam adventa. To je barva spokornosti in posta, pa tudi barva pričakovanja.

Barve sveč so različne v različnih tradicijah, vendar pomen adventa predstavljajo vijolične (ponekod tudi modre) sveče, ki ustrezajo tudi barvam adventa. To je barva spokornosti in posta, pa tudi barva pričakovanja.

Svetloba sveč nas opominja, da je Jezus Kristus luč, ki prihaja v temo našega življenja, da prinese novo življenje in upanje. Prav tako nas opominja, da smo tudi mi poklicani, da to luč sveta razširjamo naprej. Ker je iz tedna v teden več svetlobe, slednje simbolizira, kako našo temo strahu in obupa razsvetljuje vedno več svetlobe. Plamen vsake nove sveče opozarja, da se nekaj dogaja in da glavno šele prihaja.

Barva sveč naj bi bila vijolična in rožnata

Najbolj zgovorne so na vencu tri vijolične sveče in ena rožnate barve. Na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo vijolično svečo, znamenje upanja na prihod Kristusa. Izbor vijolične barve ni naključen: pomeni barvo kesanja in spokornosti. S to barvo izražamo žalost ob Kristusovem trpljenju in upanje ob pričakovanju njegovega prihoda, ki pomeni začetek odrešenja.
Na drugo adventno nedeljo prižgemo drugo svečo, ki predstavlja ljubezen. Nekateri jo imenujejo tudi betlehemska sveča. Prižgemo pa jo v spomin na jasli, v katere je Marija položila Jezusa.

Na tretjo adventno nedeljo prižgemo svečo rožnate barve, ki velja za svečo pastirjev. Ta barva predstavlja veselje ob bližajočem se Jezusovem rojstvu.

Četrta adventna sveča je spet vijoličaste barve. Prižgemo jo zadnjo nedeljo pred božičem, imenujemo jo tudi angelsko svečo, ki naj bi pomenila mir, o katerem so v sveti noči prepevali angeli.

V adventnem času ima prižiganje sveč še dodaten pomen. Vsako nedeljo prižgemo eno svečo več in tako svetloba pričakovanja narašča kot jutranja zarja.

  • Prva sveča je sveča prerokov in simbolizira pričakovanje ali upanje.
  •  Druga sveča je betlehemska in simbolizira mir.
  • Tretja sveča je pastirska in simbolizira veselje, zato je ponekod roza barve. Tu se pozornost od spokornosti in upanja obrne na bolj veselo vzdušje pričakovanja.
  • Četrta sveča je sveča angelov in predstavlja ljubezen.

Ponekod postavijo še peto svečo, ki je bele barve, imenujejo pa jo Kristusova sveča. Nekoč pa je venec krasilo kar 24 sveč. Štiri naj bi bile velike rdeče, dvajset pa manjših belih. Velike so prižigali ob nedeljah, majhne pa vsak dan, saj so služile kot vsakodnevni opomnik vernikom ob prihajajočem prazniku Kristusovega rojstva. Prvi adventni venec, kakršnega poznamo danes, se je pojavil leta 1838 v nemškem Hamburgu, in sicer v domu za revne otroke.

Prvi adventni venec za revne otroke

Evangeličanski pastor Johanan Wichem je zbral revne otroke in jih namestil v staro hišo, ki je postala njihov dom. Svojim varovancem, ki so imeli težko otroštvo, je želel olepšati adventne dneve in pričakovanje božiča. Naredil je velik lesen obod in nanj namestil 24 sveč, 20 majhnih za vsak dan in štiri velike za štiri adventne nedelje. Sveče je postopoma prižigal in ta obred je bil otrokom tako všeč, da se je odločil, da bo to vsako leto ponavljal.

Evangeličanski pastor Johanan Wichem je zbral revne otroke in jih namestil v staro hišo, ki je postala njihov dom. Svojim varovancem, ki so imeli težko otroštvo, je želel olepšati adventne dneve in pričakovanje božiča. Naredil je velik lesen obod in nanj namestil 24 sveč, 19 majhnih za vsak dan in 4 velike za 4 adventne nedelje. Sveče je postopoma prižigal in ta obred je bil otrokom tako všeč, da se je odločil, da bo to vsako leto ponavljal. 

Trinajst let pozneje so ta leseni obod začeli krasiti z zimzelenimi vejicami. Kmalu so vence pletli samo z zimzelenimi vejicami. Ta običaj se je sčasoma razširil po vsej Nemčiji, od tam je prešel v druge evropske države, zatem še v Ameriko, ob koncu stoletja pa se je udomačil povsod po svetu, kjer živijo kristjani.

Venec izhaja iz keltske tradicije

Po besedah etnologa dr. Borisa Kuharja adventnih venč­kov s štirimi svečkami, ki se prižigajo vsako adventno nedeljo in ponazarjajo štiri obdobja prazgodovine do Kristusa, pri nas še pred nekaj desetletji nismo poznali.

“Zimzelene vence, s katerimi so ljudje krasili cerkve in trge pred njimi ter vaške kapele, smo dobili z barokom, ki je bil pri nas izrazito pozen, v 18. in 19. stoletju,” razlaga Kuhar.

Tudi adventni venček izvira iz predkrščanskih časov, v svojih ritualih naj bi ga uporabljali že stari Kelti v Nemčiji in Skandinaviji. Keltska plemena so častila ritme narave, osrednje mesto čaščenja pa je zavzemalo sonce.

Tudi sam adventni venček, ki je eden najbolj evidentnih simbolov krščanstva, pa pravzaprav izvira iz predkrščanskih časov, v svojih ritualih naj bi ga uporabljali že stari Kelti v Nemčiji in Skandinaviji. Keltska plemena so častila ritme narave, osrednje mesto čaščenja pa je zavzemalo sonce.

Dodaja tudi, da so ob zimskem solsticiju, ko je dan najkrajši, Kelti molili, da bi se sonce vrnilo, zagotovilo toploto in prihod novega življenja v naravo. Osrednje mesto v njihovih ritualih je zavzemal venček življenja, narejen iz zimzelenih rastlin. Ta naj bi simboliziral neskončni krog življenja in vrtenje letnih časov. Zimzelena rastlina je predstavljala moč zemlje, da preživi temo zime, sveča, ki so jo prižgali, pa je v temo prinašala svetlobo in novo življenje.

Ob zimskem solsticiju, ko je dan najkrajši, so Kelti molili, da bi se sonce vrnilo, zagotovilo toploto in prihod novega življenja v naravo. Osrednje mesto v njihovih ritualih je zavzemal venček življenja, narejen iz zimzelenih rastlin. Ta naj bi simboliziral neskončni krog življenja in vrtenje letnih časov.

Poganski rituali so se tudi sicer pogosto izvajali v krogu, ki naj bi bil sveta oblika, znotraj kroga pa je navadno gorel ceremonialni ogenj. Že v predkrščanskih časih se je razvil tudi običaj, da so zimzeleni venček obesili na vhodna vrata.

Praznične maše letos pod vprašajem

Ob aktualnih epideimoloških razmerah, ki trenutno vladajo po državi, se tudi številni verniki sprašujejo, kako bodo etos potekali tradicionalni verski obredi, kot je božična maša, polnočnica in podobno. Stolni kaplan župnije sv. Nikolaja v Murski Soboti Aljaž Baša, ki je skupaj s stolnim župnikom vsak dan v času spomladanske epidemije covid-19 prenašal svete maše prek neposrednega omrežja na družbenih omrežjih, poudarja, da vera preko medijev ni Cerkev, a trenutno še ni jasno, kako bodo letos potekala praznična bogolužja.

“Čakamo na navodila slovenskih škofov za preprečevanje epidemije covid-19, v skladu z navodili pa bomo pripravili tudi božična praznovanja. Seveda kakšne ideje in načrti že so, a počakajmo na navodila, da vidimo kaj bomo lahko izpeljali,” pojasnjuje Baša.

V deželi smrtne sence, je zasijala luč; beremo v knjigi preroka Izaija. Ob letošnjih božičnih praznikih, ko nas morda zajema strah in tesnoba, zaradi epidemije koronavirusa, te besede prinašajo upanje. 

Ob tem pa vernike pomirja: ” V deželi smrtne sence, je zasijala luč; beremo v knjigi preroka Izaija. Ob letošnjih božičnih praznikih, ko nas morda zajema strah in tesnoba, zaradi epidemije koronavirusa, te besede prinašajo upanje. V deželo smrtne sence, je z Jezusovim rojstvom zasvetila močna luč Božje bližine in ljubezni. Pristopimo k domačim jaslicam z odprtim srcem, z vsemi vprašanji, strahovi in dvomi, ter mu dovolimo, da vstopi v naša srca. Novorojeni Odrešenik prinaša mnogo darov, dobijo in uživajo jih samo tisti, ki so odprtega in pripravljenega srca. Blagoslovljene božične praznike!”