Slovenija danes, 31. oktobra, zaznamuje dan reformacije, ki je tudi dela prost dan. Praznik nas spominja na versko, kulturno in družbeno gibanje 16. stoletja, s katerim so se začeli tudi temelji slovenskega knjižnega jezika. Reformacija se je začela leta 1517, ko je Martin Luther v Wittenbergu objavil svojih 95 tez, s katerimi je zahteval prenovo Cerkve.
Ena ključnih idej reformatorjev je bila dostopnost verskih knjig v ljudskem jeziku, kar je spodbudilo razvoj slovenske pismenosti. Leta 1550 je Primož Trubar izdal prvo slovensko knjigo – Katekizem, kmalu zatem pa še Abecednik. Dan reformacije kot državni praznik praznujemo od leta 1992.
Violeta Vladimira Mesarič čuti Maribor kot svoje mesto
O pomenu praznika smo se pogovarjali z mag. Violeto Vladimiro Mesarič, evangeličansko duhovnico in namestnico načelnika Vojaškega vikariata v Slovenski vojski. Po več kot 25 letih življenja in dela čuti Maribor kot svoje mesto, čeprav izhaja iz Gornje Radgone, kraja z bogato reformacijsko dediščino. Mesaričeva je svojo duhovniško pot začela v času osamosvojitvene vojne, ko se je odločila za študij na Teološki fakulteti »Matija Vlačić Ilirik« v Zagrebu, saj v Sloveniji še danes ni mogoče študirati protestantske teologije. Poudarja pomen družinskih vrednot, poštenosti in integritete, ki jih je prejela od staršev, ter izpostavlja, da bi morala biti odločitev za celibat ali družinsko življenje stvar svobodne izbire posameznika.
Z njo se srečamo v evangeličanski cerkvi v Mariboru, za katero so temeljni kamen položili okoli leta 1862. Ob prenovi cerkve so ta 400-kilogramski kamen našli in ga na predlog arhitekta Uroša Roškarja namestili pod oltar.
[[image_6_article_82242]]
Mesto je bilo v 16. stoletju evangeličansko
Najprej izpostavi zanimivo, a manj znano dejstvo - da je bil Maribor v 16. stoletju v veliki meri evangeličanski, kar je vidno tudi na razstavi v cerkvi in bližnjem župnišču. "Znani meščani, mestni svetniki in celo sodnik, ki je opravljal funkcijo župana, so bili takrat evangeličani. Zanimivo je tudi, da se je vse skupaj pravzaprav začelo v mariborski stolnici. Če se sprehodite po Slomškovem trgu in si ogledate to čudovito cerkev, lahko na zunanjih zidovih opazite nagrobne kamne znanih evangeličanskih družin – prav na katoliški cerkvi. Tretji zanimiv podatek pa je, da je grof Friedrich Herbestein zelo zgodaj dal na voljo svojo graščino Betnavo, tako da so se evangeličani iz mestnega središča preselili tja. Tam so imeli svoj center, kapelo, župnišče, pokopališče in celo eno prvih šol. Življenje je bilo zelo živahno – vse do leta 1601, ko se je začela protireformacija."
V času protireformacije se je, kot pravi Violeta Vladimira Mesarič, zgodilo življenje.
"Zgodovina vedno potrjuje načelo cuius regio, eius religio - čigar oblast, tega tudi vera. Ta del Slovenije je takrat spadal pod avstrijske vladarje, ki so bili katoličani, zato je bila verska strpnost manjša. Zato tudi danes opazimo, da je večina evangeličanskih cerkva na severovzhodu, čez Muro v Prekmurju, ki je takrat spadalo pod Ogrsko, kjer je bilo več verske tolerance."
Dan reformacije je praznik vseh Slovencev
Danes katoličani in evangeličani živijo v sožitju, dan reformacije pa je praznik vseh Slovenk in Slovencev. "Reformatorji so nam dali prvo knjigo, oblikovali slovenski jezik, poskrbeli za prve šole in knjižnice, ter nam dali pesmarice za večglasno petje. Trubar je bil tisti, ki nas je poimenoval - ko je zapisal »Lubi Slovenci«, je prvič v zgodovini združil ljudi s skupnim imenom. Na oltarju imamo faksimile Dalmatinove Biblije - z njo smo se Slovenci uvrstili med prvih dvanajst narodov na svetu, ki so imeli celoten prevod Svetega pisma v domačem jeziku. Z izidom prve tiskane knjige leta 1550 pa celo med deseterico narodov z lastno knjižno kulturo. Trubar, ki je moral bežati v Nemčijo, je vse življenje posvetil svojemu narodu. Njegove knjige in knjige drugih reformatorjev niso bile namenjene le evangeličanom, ampak vsem Slovencem. Narod postane narod takrat, ko ima svoj jezik, knjige in kulturo. To pa je tisto, kar nas povezuje."
Sogovornica nadaljuje, da reformatorji niso želeli ustanoviti nove Cerkve, temveč obnoviti obstoječo - jo znotraj odtrgati od tistih spon, ki niso bile v redu. Želeli so, da ljudje začnejo razmišljati s svojo glavo, se naučijo brati in pisati, ter pridejo do knjige in znanja. To je bila velika stvar, čeprav čas temu ni bil naklonjen - ne znanosti, ne osebni svobodi. Zgodovino pa vedno pišejo posamezniki, ki se izkažejo s svojimi vrlinami ali pa z njihovim pomanjkanjem.
[[image_8_article_82242]]
"Vrata cerkve, tudi če so fizično večkrat zaprta, morajo biti odprta za vsakogar"
Po nekaterih podatkih je na območju Evangeličanske cerkvene občine Maribor, ki pokriva celotno Štajersko in Koroško, nekoč je bil tukaj celo seniorat (nekakšna škofija) za nemško govoreče, ki je segal od Ptuja do Celja, vse do Radelj ob Dravi, okoli 500 evangeličanskih družin, aktivnih je okoli sto članov. "Veste, da duh veje, kjer hoče. Danes ljudje cerkev pogosto razumejo kot eno izmed možnosti. Vikendi so namenjeni družini, izletom, mladi imajo treninge. To opažamo povsod. Zato mora cerkev človeku stopiti naproti in iskati nove poti. Vrata cerkve, tudi če so fizično večkrat zaprta, morajo biti odprta za vsakogar, da najde svoj mir. Bog ni zaprt v cerkev; vsak od nas ima svojo pot. Po covidu pa se vidi, da so ljudje postali bolj samozadostni - vse se da naročiti prek spleta, od hrane do televizorja. Zato se izgublja občutek skupnosti, poznavanja sosedov. Ravno tu ima cerkev pomembno vlogo: da ljudi povezuje, da se počutijo dobrodošle."
[[image_1_article_82242]]
Nadaljuje, da v Mariboru ekumenizem zelo dobro živi: "Januarja, v tednu edinosti, imamo polne koledarje, ampak stike ohranjamo skozi vse leto. Pokličemo se, pomagamo drug drugemu. Organiziramo tudi ekumenski sprehod skozi mesto, skupaj z različnimi cerkvami. Danes, če sta partnerja iz različnih cerkva, se lahko poročita v eni - ob prisotnosti dveh duhovnikov. Ni več skrivanja, ni več razdvajanja. Ker v resnici nas 99 odstotkov stvari povezuje, le en odstotek nas ločuje. Kdor ima vero v srcu, ima veliko manj težav z drugačnostjo in v tem vidi bogastvo."
Notranjost cerkve je skromnejša
Ko ljudje vstopijo v evangeličansko cerkev, pogosto opazijo, da je ta v notranjosti bolj skromna od katoliških. Na to vplivata tako zgodovina kot tudi teologija. Seveda pa je veliko odvisno od obdobja, v katerem je bila cerkev zgrajena, in od tega, koliko so bili ljudje pripravljeni zanjo prispevati ali darovati. "Vedno se je poudarjalo, da je treba bogatiti človeka v njegovem znanju in vlagati v njegov duh. Če ljudje niso imeli denarja, se tudi ni vlagalo v razkošje cerkve, ker to ni bilo potrebno. To lahko opazimo marsikje, če se sprehodimo tudi po Prekmurju. Tam, kjer je čutiti vpliv reformirane cerkve, ki je s Kalvinom poudarjala preprostost, boste na severu videli čudovite katedrale, ki dajejo vtis prave katoliške cerkve - s stranskimi oltarji in vso pripadajočo opremo. Določene cerkve so v določenem obdobju prevzele to reformacijsko miselnost in so jo ohranile," pojasni Violeta Vladimira Mesarič.
Žal pa je bilo v določenih obdobjih mogoče videti, da so ljudje delovali proti cerkvi, marsikaj so celo uničili. V Mariboru, na Trubarjevi ulici, nekdanji Lutrovi (Lutergasse), so verniki po izgonu iz Betnave leta 1601 več kot 200 let delovali v ilegali. Preselili so se na podeželje in proti severu ter doma brali Sveto pismo in protestantske knjige. Ko so se kasneje, predvsem ob železnici, naselili številni premožnejši občani, so evangeličani nekaj časa uporabljali samostan sester Celestink ter tudi cerkev na Štrosmajerjevi ulici.
[[image_2_article_82242]]
"Nato je padla odločitev, da od grofa Brandisa kupijo zemljo in tam zgradijo svojo cerkev. Temelji so bili položeni leta 1868, korenine pa segajo že v leto 1862, ko se je znova organizirala evangeličanska cerkvena občina v Mariboru. Pri gradnji so sodelovali znani arhitekti, a sledili sta prva in druga svetovna vojna.
Proti koncu vojne in po njej je iz cerkve izginilo vse: orgle, klopi, oltar, prižnica, lestenci. Cerkev je bila popolnoma izropana. Nekaj časa so jo celo uporabljali kot hlev, pozneje pa je tam mariborsko gledališče shranjevalo kulise in rekvizite - prostor je služil kot prava “rumpelkamra”. Kasneje so jo želeli porušiti, saj so v bližini začeli graditi stanovanjske bloke; obstajala je celo ideja, da bi na njenem mestu uredili podzemno garažo."
Takrat so evangeličani, ki so še živeli v Mariboru, večinoma so bili iz Prekmurja, stopili skupaj. Vedeli so, da je bila pred Prvo gimnazijo nekoč pravoslavna cerkev in da so tudi pravoslavni verniki iskali prostor za bogoslužje. Skupaj so dosegli, da cerkev in župnišče nista bila porušena. Bogoslužja so se takrat morala opravljati za zaprtimi vrati, da ne bi motila okolice.
[[image_3_article_82242]]
Zamenjevali so jo za pravoslavno cerkev
"Res je tudi, da so mnogi dolgo mislili, da gre za pravoslavno cerkev. Nekateri niso bili poučeni, drugi pa so zamenjavo sklepali zaradi drugačnega koledarja. Sosedje, pravoslavni verniki, namreč praznujejo božič in veliko noč po julijanskem koledarju, ob drugih datumih. Ta vesela in glasna praznovanja so pustila svoj pečat. Evangeličanska cerkev je bila zgrajena kot prostor, ki je združeval reformirane, luterane in tudi anglikance. V času druge svetovne vojne in prej so se tu odvijali tudi anglikanski obredi. Marsikateri britanski vojak je tu poiskal tolažbo, bil krščen ali celo poročen. Z zgodovino te cerkve se povezuje tudi raziskovanje imena podpolkovnika grofa Clausa von Stauffenberga, znanega po neuspelem atentatu na Hitlerja, upodobljenega tudi v filmu s Tomom Cruisom. V naših listinah se pojavlja celo gospa Frankenstein - raziskovanje tega obdobja je zares zanimivo. Po drugi svetovni vojni je cerkev žal dobila “črno piko” kot domnevno nemška ali “nemškutarska”, kar je povzročilo mnoge krivice. V resnici so bili njeni verniki tako nemškega kot slovenskega rodu, in obstajajo številni zapisi, da se je tukajšnji duhovnik zavzemal za izpustitev iz zapora več ljudi, ki so med nacizmom trpeli."
Slika Križanega je preživela izropanje
Ena od avtentičnih stvari v cerkvi je slika Križanega, ki jo je naslikal znani mariborski slikar Eduard Lind. Trenutno je na ogled razstava njegovih del, letošnja slavnostna govornica na prireditvi skupaj z Mestno občino Maribor 22. oktobra pa je bila avtorica študije o njem, dr. Valentina Bevc Varl.
[[image_5_article_82242]]
Edward Lind pa ni bil edini znani Mariborčan nemškega rodu, ki je tu našel svoj dom. Mariborčani imajo kar nekaj imen, ki so zapisana v svetovnih leksikonih – med njimi Herman Potočnik Noordung, pionir vesoljske tehnike, katerega zamisli naj bi uporabila celo NASA.
"Slika Križanega je preživela izropanje cerkve. Bila je preluknjana od strelov. Človek se sprašuje, zakaj je bilo to potrebno, kaj je gnalo posameznike ali skupino, da so streljali vanjo. Pred leti jo je odlično restavriral Bine Kovačič iz mariborskega zavoda za varstvo kulturne dediščine."
Kamnita klop stati inu obstati
Pred cerkvijo se nahaja kamnita klop stati inu obstati, delo arhitekta Uroša Roškarja. Spada v projekt Zgodba o ljudeh in klopeh in je deseta jubilejna. Nastala je v Trubarjevem letu. Sestavljena je iz enakih trikotnikov, simbolov rojstva. "Simbolizirajo pestrost stvarstva. Dva trikotnika pa sta nekoliko dvignjena, eden pripada Primožu Trubarju, drugi pa Martinu Luthru. Slednjemu pripisujejo besede: Tudi če bi vedel, da bo jutri konec sveta, bi danes posadil jablano. Pomeni, da ne smemo obupati, da moramo biti odgovorni in pustiti še nekaj drugi. Zato ob klopi raste jablane, ki zelo bogato rodi."
[[image_7_article_82242]]
Reformatorji so povzdignili družino in tudi žensko
Ena od razlik med katoliki in evangeličani je v tem, da pri slednjih duhovniško službo lahko opravljajo tudi ženske. Zanimalo nas je, kako našo sogovornico sprejemajo moški kolegi. "Nekateri v redu, drugi malo manj. Osebno pa mi je po vseh teh letih to nekaj povsem samoumevnega. Hvaležna sem, da lahko opravljam to službo – poslanstvo, enakovredno moškim. To je velik blagoslov in eden ključnih dosežkov reformacije. Reformatorji so s prevajanjem Svetega pisma in katekizmov približali vero ljudem, uvedli so abecednike, da se je narod naučil brati in pisati, ter odprli šole za vse - za dečke in deklice. Povzdignili so družino in tudi žensko. A pred Bogom smo vsi enaki - to ne pomeni, da so ženske zdaj “nad” moškimi. Seveda imamo biološke razlike, a v Božjih očeh ni razlik. Zanimivo je spremljati različne teološke razlage Svetega pisma, ki dokazujejo, da ni ovir za žensko duhovništvo. V katoliški cerkvi pa ima tradicija izjemen pomen. Morda je prav ta tradicija tista, ki je ovira. Kaj bo prinesla prihodnost, bomo videli. V času vojn, na primer v prvi svetovni vojni, ko so moški duhovniki odhajali na fronto, so ženske pogosto prevzemale vodenje bogoslužij – tudi v katoliških in drugih cerkvah. Kasneje, ko so se moški vrnili, se je to spremenilo."
"Seveda bi si želela, da bi nekoč lahko vsi skupaj obhajali tudi evharistijo"
Nadaljuje, da je zelo hvaležna, da so jo v Mariboru tako lepo sprejeli. Pri tem omeni zdaj upokojenega škofa Stanislava Lipovška, ki je bil skoraj neke vrste njen mentor, pa tudi župnika Janeza Ferencka v Apačah pri Gornji Radgoni. Od obeh se je, kot pravi, veliko naučila in ju zelo spoštuje. "To me je spodbudilo, da sem se poglobila v tradicijo in učenje sestrskih cerkva. Morda zato bolje vem, kako se v določenih okoljih obnašati - ne da bi koga izzivala, ampak z zavedanjem, kdo sem: ženska in duhovnica evangeličanske cerkve. Počutim se dobro."
"Seveda bi si želela, da bi nekoč lahko vsi skupaj obhajali tudi evharistijo. Potrebnih je bilo 500 let, da je katoliška cerkev priznala, da je Lutrovo učenje o opravičenju po veri povsem pravoverno. Upam, da ne bo trajalo še 500 let, da bomo skupaj pri Gospodovi večerji, a kot pravimo, nikoli ni prepozno."
Poziv, da stopimo skupaj
Ob koncu Violeta Vladimira Mesarič našim bralcem ob današnjem prazniku nameni naslednje besede: "Živimo v zelo pestrem, turbulentnem času, ko človek potrebuje oporo in tolažbo. Prav je, da kristjani oznanjamo milostnega Boga, ki je tu za nas in ob nas. Če povzamem Trubarjeve besede "stati inu obstati", je ta naš veliki prednik dal vedeti, da ne bo enostavno iti skozi življenje. Potrebno se je potruditi in najti pogum, da gremo pokončno tudi turbolentne čase. Zato čestitam vsem Slovenkam in Slovencem, državljanom in državljankam Republike Slovenije in nas pozivam, da stopimo skupaj. Če se nam zdi, da nimamo vsega znanja, vzemimo v roke knjigo, ki je velik blagoslov, posebej če je pisana v narodovem jeziku. Bodimo hvaležni za vse, kar so nam dali naši predniki, ne pozabimo pa, da imamo odgovornost, da nekaj pustimo tudi našim zanamcem."
