Za kristjane po vsem svetu se je z včerajšnjim velikim četrtkom začelo osrednje dogajanje ob veliki noči – osrednjem prazniku krščanske vere. Dogodki velikega tedna vodijo vernike skozi spomin na zadnje dneve Jezusovega življenja, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Vrhunec velikonočnega dogajanja se bo zgodil v nedeljo, ko bodo duhovniki na slovesnih vstajenjskih mašah s procesijami oznanjali, da je Jezus vstal od mrtvih.

Velika večina kmečkih običajev tone v pozabo

»Ves veliki teden, to je teden pred največjim krščanskim praznikom veliko nočjo, je bil nekaj posebnega v pretežno agrarni kulturi, ki je v naših krajih bila prevladujoča vse do sredine prejšnjega stoletja. Niko Kuret je v svojih dveh knjigah Praznično leto Slovencev skoraj na sto petdesetih straneh opisal vse običaje in navade po vseh slovenskih pokrajinah, od katerih so se nekateri ohranili vse v naš čas, kot presmeci in butare na cvetno nedeljo in blagoslov jedil na veliko soboto,« pojasnjuje dr. Ivan Janez Štuhec, rektor vikariata v Zavodu Antona Martina Slomška.

[[image_3_article_76407]]

Doda, da velika večina teh kmečkih običajev počasi tone v pozabo. Razlog za to vidi v spremenjenem načinu bivanja, dela, prehranjevanja in odnosa do tradicije. »Sodobni človek večinsko živi v urbanih središčih in vedno manj je tistih, ki se izključno ukvarjajo s kmetovanjem. Naša kultura se je v celoti spremenila, z njo pa tudi cerkveni običaji, ki so spremljali in spremljajo velikonočne dogodke. Ti so ostali isti, če tudi so se v bogoslužju določene stvari spremenile po drugem vatikanskem koncilu,« pravi Štuhec.

Ohranjanje ljudskih običajev vezanih na velikonočne dogodke je tako po njegovih besedah danes bolj stvar turističnih in kulinaričnih društev kakor pa način življenja večine ljudi in praksa Cerkve.

Veliki četrtek – spomin na zadnjo večerjo in začetek velikonočnega tridnevja

Na veliki četrtek, so se v cerkvah dopoldne odvijale krizemene maše, pri katerih so škofje posvetili sveta olja – krstno, bolniško in krizmo. »Beseda krizmena maša prihaja od besede krizma, ki pomeni maziljenje ob podelitvi zakramentov. Škof posveti tri različna olja: krstno olje, ki se ga uporabi pri svetem krstu, bolniško olje za bolniško maziljenje in sveto krizmo, ki se jo uporabi pri birmovanju in mašniškem posvečenju. Oljčnemu olju so dodani balzam in različne dišave iz različnih rastlin. Tako kot se olja uporabljajo v zdravilstvu v celotni zgodovini človeštva, tako jih cerkev uporablja za duhovno zdravilo pri podelitvi zakramentov,« pojasni Štuhec. 

»Veliki četrtek je dan, ko se začnejo ljudje neposredno pripravljati na praznovanje velike noči. Včasih je veljalo pravilo, da se počisti hiša in pripadajoča poslopja. To navado bi lahko prenesli tudi v naš čas, da nas vse priprave na praznične dni ne počakajo do petka in sobote.« - dr. Ivan Janez Štuhec 

Drugi pomemben dogodek na veliki četrtek se obhaja po župnijah zvečer. Večerna maša je spomin na zadnjo večerjo in na vse, kar se je dogajalo po njej, dokler niso prijeli Jezusa. Pri zadnji večerji je Jezus postavil zakrament evharistije ali sveto mašo, ob tem je učencem umil noge, kot so to delali sužnji svojim gospodarjem. »S tem je želel poudariti služenje ljudem, ki naj postane tudi drža učencev, ko bodo začeli po Jezusovem vstajenju oznanjati njegov nauk. Umivanje nog je postalo v zadnjem času zelo pomembno dejanje, ki so ga tudi papeži začeli izvajati na zelo različne načine. Papež Frančišek je vključil tudi ženske.«

Ker je Jezus pri zadnji večerji postavil osrednji zakrament krščanskega verovanja, sveto mašo ali evharistijo, je večerna maša poseben spomin na prvo mašo, ko je Jezus naročil učencem, naj to delajo v njegov spomin. »In kristjani to delamo neprekinjeno več kot dva tisoč let.«

Četrtkov večer se zaključi s prenosom najsvetejšega, to je hostije v stransko kapelo, kjer bodo ostale do sobotnega slavja Kristusovega vstajenja na predvečer velikonočnega jutra. Glavni oltar v cerkvah se sprazni, da se na zunaj pokaže Jezusov odhod na pot trpljenja in smrti. V četrtek po molitvi slave pri maši utihnejo zvonovi. »Včasih so na mesto zvonov uporabljali različne oblike lesenih ragelj. Danes pa je primernejša tišina, ki nastopi po tem, ko se spominjamo, da so Jezusa po izdaji Judeža prijeli vojaki,« pravi sogovornik.

Veliki petek – dan tišine, posta in trpljenja

Danes, na veliki petek, v cerkvah ni svete maše. To je dan, ko se verniki spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Popoldne, običajno ob 15. uri, poteka križev pot – pobožnost, ki vodi skozi postaje Jezusovega trpljenja. »Na veliki petek cerkev predpisuje strogi post, da bi se tako verniki tudi na ta način povezali z Božjim sinom, ki je vzel nase težke preizkušnje in krivično sodbo ter usmrtitev na najbolj krut način, ki je pod Rimljani doletela največje zločince ali upornike zoper rimski imperij. Veliki petek naj bi bil dan umirjenosti, tišine, zbranosti, podobno kot je dan po smrti drage nam osebe.«

[[image_1_article_76407]]

Zvečer pa se verniki zberejo pri posebnem bogoslužju, ki vključuje branje pasijona, čaščenje križa in obhajilo. Križi, ki so bili od tihe nedelje prekriti z vijoličnim prtom, se na ta dan razkrijejo in počastijo s poklekom ali poljubom. »Na ta dan se prinesejo tudi darovi, ki so namenjeni za ohranjanje in vzdrževanje svetih krajev v Sveti deželi. V tretjem delu večernega bogoslužja pa se prejme obhajilo, čeprav ni bilo maše. Ostanki hostij in velika hostija v monštranci se na koncu obreda prenese v tabernakelj, kjer bo božji grob.« 

V petek zvečer in celo soboto Jezus leži v grobu. Kot nam pojasni naš sogovornik, se je včasih pri mrtvem bedelo in molilo od ure smrti do pogreba. »Tega običaja skoraj nikjer ni več. Tako so se ljudje tudi odvadili, da bi prihajali molit k Božjemu grobu. Niti ko prinesejo jedi k blagoslovu, se ne ustavijo pri Božjem grobu, kaj šele, da bi h grobu pripeljali otroke in jim povedali, zakaj je Jezus v grobu. To je najbolj normalna in neboleča oblika, kako otroka navaditi in poučiti o smrti in pokopu slehernega človeka in Božjega sina samega,« pravi Štuhec in doda, da bi prav veliki petek lahko postal tisti dan v letu, ko se ob skromni hrani ali postu ob kruhu in vodi lahko zavemo, kaj vse imamo, da nismo lačni.

»Hkrati je to tudi dan, ko lahko ozavestimo dejstvo človeške minljivosti in neizogibne smrti, ki bo enkrat nastopila za vse, ki smo sedja živi, tudi za otroke. Cerkveni obredi so tudi za to, da preko njih doživljamo neizogibna dejstva našega življenja.«

Velika sobota – blagoslov jedil in priprava na vstajenje

Velika sobota se začne z blagoslovom ognja. Ljudje že zgodaj zjutraj prinašajo gobo iz bukovega lesa, ki se prižge v blagoslovljenem ognju in se z njo pokadi dom kot prošnja za blagoslov. Najbolj množični del sobotnih obredov pa je blagoslov velikonočnih jedil – kruha, šunke, pirhov, hrena in potice – ki ga duhovniki opravljajo po cerkvah, kapelah in znamenjih v župnijah. »Na žalost je to tudi potrošniško najbolj propagirana zadeva, saj nam reklame ves postni čas dopovedujejo, kje bomo kupili najboljšo in najbolj poceni šunko. Simboličen pomen jedi, ki jih nesemo k blagoslovu, je večini ljudi neznan in nepomemben. Vprašanje je tudi, koliko ljudi se pred zaužitjem žegna pokriža in zmoli kakšno molitev,« se sprašuje Štuhec, ki opaža, da tudi čas, kdaj se prvič zaužije velikonočna jed, ni več pomemben. Glede na tradicijo bi to moralo biti na veliko noč zjutraj za zajtrk.

[[image_2_article_76407]]

»Velika večina ljudi začne jesti žegen že v soboto. Pravi pomen teh blagoslovljenih jedi je v tem, da se družina zbere pri domači mizi, kot se zbiramo ob nedeljah pri sveti maši v cerkvah. Oče bi moral v družini prevzeti vlogo duhovnika, ki bi pred jedjo zmolil in otrokom razložil, kakšen simbol predstavlja posamezna jed. Velikonočni žegen ni požrtija, ampak spoštljivo uživanje hrane, ki nas spominja na velikonočne dogodke in Jezusa Kristusa samega.«

Pomen teh jedil ima globoke simbolne korenine: kruh kot znamenje življenja, pirhi kot simbol groba in novega življenja, hren kot spomin na žeblje, meso kot simbol velikonočnega jagnjeta. 

Zvečer v cerkvah sledi slovesno bogoslužje, ko se ob velikonočni sveči poje hvalnica Kristusu, ki je vstal od mrtvih. »Sledi slovesna sveta maša pri kateri obnovimo krstne obljube, lahko se tudi krsti odrasle osebe z novo blagoslovljeno vodo.«

Velika noč – praznik življenja in upanja

Na velikonočno jutro, najpomembnejši praznik krščanskega leta, se v mnogih krajih začne z vstajenjsko procesijo. Duhovnik v slavnostnem oblačilu iz groba dvigne monštranco z Jezusom v podobi hostije in trikrat zapoje alelujo – Kristus je vstal! »Vse maše na veliko noč so posebej slovesne, saj je brez vstajenja prazna naša vera. Vera v vstalega Kristusa nam daje upanje in zagotovilo, da bomo po Kristusu vstali tudi mi,« zaključi naš sogovornik. 

Po sami veliki noči bo sledil še velikonočni ponedeljek, ki je v mnogih državah in tudi pri nas dela prost dan. Za ta dan je med verniki značilno obiskovanje sorodnikov in prijateljev, ko naj bi novico o Jezusovem vstajenju simbolično ponesli v svet.

Praznik velike noči je sicer premakljiv praznik. Na prvem ekumenskem koncilu v Niceji so določili, da se veliko noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Tako je lahko velika noč med 22. marcem in 25. aprilom.