Slovenija se sooča z izjemnimi pritiski v javnem zdravstvu, pritiski, ki v večji meri padejo predvsem na zdravnike. Zaradi zapletenih sistemskih težav so prisiljeni uravnavati klinično delo in vlogo zagovornikov za boljše delovne pogoje. Čeprav so v zadnjem času v medijih pogosto prikazane le številke obravnav in plač, ti podatki ne zajamejo vse kompleksnosti dela, s katerim se vsakodnevno srečujejo zdravstveni delavci, zlasti v času počitnic ali med javnozdravstvenimi izzivi.
To še najbolje pojasnijo nekateri vidnejši člani sindikata zdravnikov in zobozdravnikov, Fides, ki so se odločili, da enkrat za vselej dvomljivce postavijo na svoje mesto. Predsednik sindikata, sicer pa anesteziolog v Splošni bolnišnici Izola, Damjan Polh pravi, da postaja manipuliranje glede storilnosti zdravnikov z neuporabnimi podatki ZZZS, praksa tistih, ki želijo prikriti realne probleme javnega zdravstva.
Ta pa, dodaja, se sooča s pomanjkanjem zdravnikov, neustreznim financiranjem in vse preveč administracije: »Statistike o akutnih obravnavah prikazujejo le obračunske podatke bolnišnic. Kot anesteziolog na primer, sploh v pretežnem odstotku mojega dela, nisem tisti, ki bi bil nosilec akutne bolnišnične obravnave, temveč kot podpora zdravstveni storitvi. Večina mojega dela torej vključuje anestezije, konziliarne preglede, urgenco in obporodno analgezijo. Vse to je le del akutne bolnišnične obravnave.
Janusz Klim, dr. med., je pediater in zaposlen v Zdravstvenem domu Ljubljana. Od začetka stavke, mu na spletni strani piše, da delo opravlja skladno z Izjavo o zagotavljanju minimuma delovnega procesa.
A to ne pomeni, da ne dela: »Poglejmo za primer "akutne obravnave", ki niso vedno sezonsko predvidljive. Junij, julij in avgust zaznamuje pomanjkanje osebja zaradi koriščenja dopustov, kar še dodatno obremenjuje zaposlene. Letošnje poletje smo imeli celo manjšo epidemijo atipičnih pljučnic, ki so zahtevale več obiskov kot običajne sezonske bolezni." Kot še poudarja, zagotavljanje minimuma ni enako temu, da pacientom – otrokom – zavrne obravnavo. »Tega ne bi mogel storiti niti če bi bil za to oglobljen.« A trenutno stanje v javnosti kaže na to, da ljudje stavko povezujejo z ne-delom, kar ne bi moglo biti dlje od resnice.
»Mi delamo tako kot prej ali celo več,« pove Milenko Stankovič, intervencijski radiolog v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Po kolektivni pogodbi mu mora delodajalec plačati dve uri na zaposlenega zdravnika, to je torej čas, namenjen sindikalnim aktivnostim, vendar ga pogosto ne porabi saj opravi na tisoče kliničnih ur letno. »V letu 2023 sem med dežurstvi opravil več kot 244 različnih urgentnih posegov in 44 nujnih CT preiskav,« pove. »Tega vam na ZZZS ne bodo povedali. Biti na urgenci enostavno ni enako neki številki na papirju. Ljudje še vedno mislijo, da zdravniki in zdravnice gledamo v zrak. Žal si to lahko le želimo, saj bi to pomenilo da so naši pacienti zdravi in varni.«
Na slovenski zdravstveni sistem moramo gledati iz širšega konteksta zdravstvenega sistema, ki se spopada z izzivi pomanjkanja kadra, preobremenjenosti ter vse bolj omejenih sredstev, se strinjajo vsi sogovorniki. »Zdravniki že zdaj prevzemamo dodatne odgovornosti, saj se zavedamo, da so potrebne sistemske spremembe, kot je pravična ureditev plačil in privabljanje ter zadrževanje kvalificiranih strokovnjakov,« poudarja Polh.
Delo slovenskih zdravnikov sega daleč onkraj tradicionalnih meril delovnih ur in števila obravnav. Njihova vloga vključuje skrb za paciente, advokacijo za boljše pogoje dela ter osebne žrtve, ki jih prinaša njihovo delo.
Kar naša država trenutno potrebuje, je predvsem večje javno razumevanje celotnega zdravniškega sistema ter dodatna sistemska podpora, ki bo okrepila slovensko javno zdravstvo in zagotovila pogoje, v katerih bodo zdravniki lahko uspešno opravljali svoje delo. Kar bi tako ali tako moralo biti v interesu vseh slovenskih državljanov.