Politična utrujenost med Slovenci, sploh mladimi, postaja vse bolj sprejet in normalen pojav. Mladi se iz politike ne umikajo zaradi nezanimanja, temveč zaradi občutkov preobremenjenosti, nezaupanja in nemoči. Nenehne krize, informacijski presežek in občutek, da njihov glas nima prave teže, vodijo v apatijo, ki pogosto deluje kot način zaščite lastnega duševnega zdravja.
Neaktivnost pomeni, da odločitve sprejemajo drugi
A normalizacija tega umika ima širše posledice. Ko mladi slabše razumejo politične procese in delovanje strank, se zmanjšuje njihova politična pismenost. Posledično se volitev ne udeležujejo ali pa odločajo brez jasnega premisleka. S tem se odgovornost za spremembe vse bolj prelaga na posameznika, sistem pa ostaja nespremenjen in brez resnega pritiska po reformah.
Politična apatija ni nevtralna drža. Neaktivnost pomeni, da odločitve sprejemajo drugi, kar dolgoročno koristi obstoječim razmerjem moči. Kratkoročen občutek olajšanja ob umiku se lahko hitro spremeni v nezadovoljstvo, ko oblast prevzamejo akterji z vrednotami, ki niso skladne z interesi pasivnih državljanov.
Več lahko preberete na Slo24.si: Zakaj normalizacija politične utrujenosti koristi sistemu, ne pa vam?
Kjučni družbeni premiki niso nikoli izhajali iz odsotnosti ljudi, temveč iz vztrajnega sodelovanja kljub frustracijam. Rešitev ni v romantizaciji politične utrujenosti, temveč v bolj selektivnem in skupnostnem pristopu k politiki, osredotočanju na konkretne teme, lokalna vprašanja in omejenem, a zavestnem spremljanju političnega dogajanja.
