Tisto, kar ne gori, razpada. Kar ne razpade, gnije. In kar ne gnije, počaka, da se vžge samo. Slovenija, ki se ponaša z visoko stopnjo ločevanja odpadkov, je na robu sistemskega kolapsa, ko gre za njihovo končno obdelavo.

Nedavni požar v Pomurju je zgolj simptom globlje krize. Ni bil prvi in, če sodimo po vzorcu, tudi ne zadnji.

Odpadki: številke govorijo same zase

Po podatkih statističnega urada je Slovenija leta 2023 ustvarila več kot 1,15 milijona ton komunalnih odpadkov, kar pomeni več kot 550 kg odpadkov na prebivalca – številka, ki se iz leta v leto povečuje. Več kot 70 % teh odpadkov sicer ločeno zberemo, a ključni problem ostaja: kam z njimi?

Gorljiva frakcija – preostanek ločeno zbranih odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati – je na točki, od koder ni več poti naprej. Slovenija ima namreč le eno delujočo sežigalnico, v Celju, ki pokriva okoli 15 % potreb. Preostanek, kar 85 odstotkov teh odpadkov se kopiči na deponijah, kjer skladiščenje pogosto presega vse zakonsko dovoljene roke.

Deponije kot časovne bombe

V Sloveniji deluje 57 registriranih centrov za ravnanje z odpadki. Med njimi jih je večina že na robu prostorskih in tehničnih zmožnosti. Po podatkih agencije za okolje (ARSO) naj bi bila vsaj tretjina regijskih centrov blizu točke prenasičenosti, nekatere pa že presegajo dovoljeno količino skladiščenih gorljivih odpadkov.

Požari, kot smo jih videli v Vrhniki (2017), Lenartu (2023) in Puconcih (2024), so posledica prekomernega skladiščenja in nepravilnega ravnanja z odpadki. Največkrat gre za samovžig zaradi biološkega razkroja ali nenadzorovanih kemijskih reakcij, kar vodi v izpuste dioksinov, furonov in mikrodelcev, ki so dokazano kancerogeni.

PM10 delci – kot jih merijo mobilne postaje Ekološkega laboratorija – so v času požarov pogosto preseženi tudi za več kot 200 %, kar že pomeni resno tveganje za dihalne bolezni, zlasti pri otrocih in starejših.

Prebivalci: brez informacij, brez zaščite

Ko v okolici deponije zagori, prebivalci redko prejmejo pravočasna obvestila. V Puconcih so nekateri za požar izvedeli šele, ko je bil dim že v njihovih spalnicah. »Zbudil me je vonj po zažgani plastiki. Okna so bila zaprta, a v hiši je smrdelo kot v kurilnici.« To so bile najpogostejše zaskrbljene izjave okoliških prebivalcev.

NIJZ sicer objavlja priporočila – ostanite doma, ne zračite prostorov, pijte ustekleničeno vodo – a ta navodila so splošna in pogosto prihajajo prepozno. Lokalne skupnosti tudi nimajo sistema za hitro obveščanje, še manj pa za zaščito najranljivejših.

Država je ujetnik lastne zakonodaje

Zdi se, da Slovenija nima niti ustrezne strategije niti politične volje za hitro ukrepanje. Odlaganje odpadkov v tujino, denimo na Madžarsko ali v Avstrijo, je postalo finančno nevzdržno – cene sežiga na prostem trgu presegajo 250 evrov na tono, poleg tega številne države zaradi zasedenih kapacitet lastnih sežigalnic že zapirajo uvoz odpadkov od drugod, medtem ko doma nimamo infrastrukture za obdelavo skoraj dveh tretjih proizvedenih odpadkov.

Gradnja novih sežigalnic v Mariboru in Ljubljani se zatika v okoljevarstvenih dovoljenjih, pritožbah civilnih iniciativ in pravnih prazninah. Ob tem državna sredstva za investicije v ravnanje z odpadki ne sledijo dejanskemu povečevanju količin.

Evropske prakse: sodobne sežigalnice in hitra pot odpadkov do njih

Danska, s svojo 95-odstotno stopnjo energetske izrabe komunalnih odpadkov, že leta vlaga v sodobne sežigalnice z najvišjimi ekološkimi standardi. Avstrija zahteva, da se gorljivi odpadki odstranijo najkasneje v 14 dneh po prevzemu. Slovenija pa – še vedno omogoča, da se isti odpadek skladišči tudi več mesecev in let.

Čeprav ločujemo, odvažamo in zbiramo bolje kot mnogi, nimamo odgovora na zadnjo fazo procesa. Brez nje celoten sistem postane nepotreben. In nevaren.

Odlagališča postajajo politična mina

Slovenija danes ne potrebuje zgolj boljšega ravnanja z odpadki – potrebuje načrt B, kako se izogniti družbenemu in okoljskemu zlomu. Prihajajo najtoplješi meseci v letu, ko bo samovžigov na prenatrpanih deponijah še več. In z njimi vprašanj, kako dolgo bo Slovenija še odlagališče odpadkov, ki jih pridelamo sami, ne znamo pa se zediniti okoli vprašanja, kam z njimi in koliko smo za to še pripravljeni plačati.

Ko se bo oglasila naslednja sirena sredi noči, se bodo mnogi vprašali: ali gori odpadek – ali pa gori naš odnos do skupnega prostora, zdravja in prihodnosti?