Ustavni pravnik je na svojem blogu objavil osemnajst tez o aplikaciji #Ostanizdrav kot kvazi prostovoljni pogoj za svobodno gibanje.

Svojih osemnajst tez pričenja s prvo, kjer navaja, da je očitno in grobo protiustavna ideja/rešitev/ukrep.

Ostale teze povzemamo v celoti:

Drugič, Informacijska pooblaščenka nikoli in nikdar ni izrazila strinjanja s to idejo.

Tretjič, prav nasprotno.

Četrtič, takšna zadeva je nekaj, kar bi moral Varuh človekovih pravic nemudoma zagrabiti z obema rokama, tudi z usti in zobmi, če je treba, in nekaj storiti, reči, preprečiti, nemudoma zadevo poslati na Ustavno sodišče… Se odzvati odločno, načelno, z integriteto funkcije! Varuh, z uradom, z armado namestnikov, pomočnikov, sodelavcev…, plačanih iz proračuna, in to ne slabo. Biti uradni varuh človekovih pravic je največ, kar je lahko posameznik kot oseba v političnem sistemu in pravnem redu – v institucionaliziranem svetu javnega življenja. V funkciji skrbi za pravice in svoboščine ljudi, za USTAVNOST.

Petič, ideja je zelo primerna za tožbo na Upravno sodišče – ki je pristojno odločati, ko kako drugo sodišče ni posebej pristojno, gre pa za vprašanje ustavnih pravic in svoboščin.

Šestič, to je zadeva za Zagovornika načela enakih možnosti.

Sedmič, to ni samo zadeva ministrstva za javno upravo in kategorično odstopljenega ministra, to je tudi zadeva ministrstva za šolstvo, inšpektorata, strokovnih združenj na področju v zgoje in izobraževanja.

Osmič, zakaj se ljudi še vedno žali, ponižuje in z njimi ravna skrajno nedostojno, hkrati pa se trga ustavo in blati vladavino prava?

Pred tremi dnevi so bile (namesto “žinganja iz garaže v garažo”, kot suvereno vsak dan ugotavlja g. direktor golniške klinike, namesto problematično “neodgovornih kršiteljev”, kot vsakodnevno žuga osrednja tiskovna predstavnica vlade) za okužbe v bolnicah in DSO-jih krive “rute in šali”. Danes so krive “aplikacije.” Kdo bo kriv jutri? Kaj bo krivo jutri? Poleg mene osebno?

Deloma se vse to še naprej dogaja tudi zato, ker Ustavno sodišče še vedno ne konča te farse, ne določi jasnih mej, z dlakocepsko natančnostjo, strokovno analizo in izmojstreno argumentacijo ne oceni, ovrednoti, presodi in odloči …

Da, Odloki so bili objavljeni, v Uradnem listu. Ni pa bila spoštovana jasna usmeritev US, da morajo biti tudi prepričljivo utemeljeni s stvarnimi, vsebinskimi razlogi, dokazi, vzročnimi zvezami, študijami… Tega ni. Tega še vedno ni!

Zato je že samo iz tega razloga mogoče te iste odloke ponovno izpodbijati pred Ustavnim sodiščem.

Deloma se vse to še naprej dogaja tudi zato, ker Ustavno sodišče še vedno ne konča te farse, ne določi jasnih mej, z dlakocepsko natančnostjo, strokovno analizo in izmojstreno argumentacijo ne oceni, ovrednoti, presodi in odloči …

Da, Odloki so bili objavljeni, v Uradnem listu. Ni pa bila spoštovana jasna usmeritev US, da morajo biti tudi prepričljivo utemeljeni s stvarnimi, vsebinskimi razlogi, dokazi, vzročnimi zvezami, študijami… Tega ni. Tega še vedno ni!

Zato je že samo iz tega razloga mogoče te iste odloke ponovno izpodbijati pred Ustavnim sodiščem.

Devetič, ni treba porabiti veliko časa, da z iskanjem po svetovnem spletu človek najde odločbe sodišč drugih države… Od Španije, Portugalske, Nemčije, Avstrije, Češke, Kosova…, pa ameriška zvezna sodišča…; in človek lahko ugotovi, kaj vse so ta sodišča v teh in drugih državah že zdavnaj razveljavila in zakaj, s kakšnimi argumenti! Vključno s posegi v ustavne pravice in svoboščine ljudi, ki temeljijo zgolj na PCR testih. A o tem se ne poroča, ne piše, ne govori, niti v splošnem javnem prostoru, niti v domači pravni skupnosti.

Pobuda, ki sva jo s kolegom Pavlinom štirikrat dopolnila, je opremljena s članki, študijami, analizami, primerjavami, argumenti…

Desetič, v Sloveniji spet in že predolgo živimo, kot da svet onkraj naših meja ne obstaja. Kot da imamo pri nas opravka z genjalnim humanizmom in briljantno strategijo, okrog nas pa je bodisi vse enako, kot v Sloveniji bodisi ni pomembno za Slovenijo bodisi gre za “bedastoče”, ki nas ne smejo zanimati. Pa ni tako! Zelo drugače je! Obratno je! Ko se v medijsko poročanje vključi tujino, se jo vključi kot prikaz, da je drugje enako, kot pri nas, ali še slabše, strožje. A to enostavno ne drži! To je enosmerno osredotočen izrez iz znatno širšega konteksta z veliko podrobnostmi in niansami.

Za vsem, kar je v teh časih dobrega, zaostajamo, kot bi živeli le od banan, ali pa v banani.

Enajstič, od marca do danes, ne g. Vilarju, ne meni, ne dr. Kebru še vedno ni uspelo doseči pozornost odgovornih, namenjeno temi “odvajanja zraka iz zaprtih prostorov” – kar ne pomeni odpiranja oken, niti prižiganja klimatskih naprav, niti ne gre za medicinsko vprašanje – gre za teme drugih strok, znanja, znanosti in veščin, ki bi jih bilo treba že marca neposredno vključiti v celotno dogajanje.In namesto, da bi se o tem pogovarjali z oblastjo, se dobri poznavalci teh tematik (glede zraka, tehnike, fizike in tehnologije) pogovarjajo z gostinci, žičničarji in frizerji – ti jih kontaktirajo, oni pa jim ponujajo brezplačno pomoč za namestitev naprav, nizkocenovno dobavljivih v prvi večji trgovini s tehniko, od kuhinjskih nap, do sobnih sistemov za odvajanje zraka ven, stran iz prostora. Ne pa odpiranje oken!Ker to dejansko rešuje ali podaljšuje življenja!

Dvanajstič, ideja z aplikacijo ni ideja z neko drugo in drugačno aplikacijo, ampak je ideja točno določene aplikacije.

Aplikacija se lahko tudi naloži in zbriše. Prostovoljno? Vljudno prosim, ne žalite intelektualne integritete in dostojanstva naših ljudi s sprenevedanjem o “prostovoljnosti.” Prosim. Moji študenti in študentke to razumejo brez predhodne razlage.

Mimogrede, oblast je že marca prejela dokument od Gospodarske zbornice Slovenije glede možnosti nudenja tehnološke in aplikacijske podpore državi in zdravstvu. Ko sem ta dokument preposlal na več naslovov, kjer bi ga morali poznati, ga niso poznali.

Trinajstič, ne gre za nikakršno svobodo izbire, ampak za posredno prisilo, za pogoj – za pogojevano pot do možnosti svobodnega gibanja.

Štirinajstič, gre točno za to, kar sem napovedal že marca, to večkrat ponovil in kar piše tudi v mojem članku, dostopnem v pdf obliki na mojem blogu, angleška različica.

Petnajstič, prav nobenega pravno prepričljivega razloga ne poznam, ki bi idejo aplikacij in z njimi pogojene svobode gibanja naredil ustavno sprejemljivo. Država ne sme vedeti in nima pravice vedeti, kdo ima aplikacijo in ali jo ima – z izjemo zakonske dolžnosti pri tistih, ki jim je aplikacija odrejena kot del karantenskega ukrepa ob pozitivnem testu, ali ob utemeljenem sumu na možen pozitivni test.

Pa tudi to je ustavno sporno. Pa naj se me še tako blati, žali, obtožuje in grozi: tudi to je ustavno sporno!

Šestnajstič, število sodb tujih sodišč, ki ne dovoljujejo niti izrekanja ukrepa karantene, če je zanj edina podlaga PCR test, se v Evropi kopiči. Tudi v ZDA. To ni nepomembno, to je zelo pomembno.

Sedemnajstič, država in uradne osebe v službi države nimajo in ne morejo imeti pravice niti ustaviti oči na mobilnem telefonu, kaj šele vpogledati vanj, ali ga prijeti v roko!

Osemnajstič, država verjetno ne bo izdajala potrdil tistim, ki si bodo naložili aplikacijo. Pa tudi če bi jih, država nima niti najmanjše pravice kar tako in preventivno preveriti, če oseba ima aplikacijo na telefonu.

Aplikacija se lahko tudi naloži in zbriše. Prostovoljno? Vljudno prosim, ne žalite intelektualne integritete in dostojanstva naših ljudi s sprenevedanjem o “prostovoljnosti.” Prosim. Moji študenti in študentke to razumejo brez predhodne razlage.

Več o aplikaciji in pravno mnenje informacijske poooblaščenke si lahko preberete na blogu Andraž Teršek