Koroški plebiscit je bil eden plebiscitov, ki so bili izvedeni v prvih letih po koncu prve svetovne vojne. Določen je bil s saintgermainsko mirovno pogodbo, podpisano 10. septembra 1919, v veljavo pa je stopila 16. julija 1920. Plebiscit je moral biti izveden v coni A, tri mesece po tem datumu. Na plebiscitnem glasovanju se je 59 % glasovalcev odločilo za Republiko Avstrijo, 41 % pa za Kraljevino SHS.

Avstrijska stran je imela pred plebiscitom prednost

Profesor za novejšo zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru (FF UM), dr. Gorazd Bajc nam je pojasnil, da so imeli avstrijski krogi pred izvedbo plebiscita določene prednosti in jim je naposled uspelo uresničiti svoj cilj.

Avstrijci so ohranili območje zaradi tedanje šibkosti, naivnosti in deloma nerodnosti Slovencev.

“Avstrijci so ohranili območje zaradi tedanje šibkosti, naivnosti in deloma nerodnosti Slovencev. Mlada jugoslovanska država v mednarodni konstelaciji še ni mogla odigrati kake vidnejšein ob enem aktraktivne vloge, tako da se je tudi s slovenskimi glasovi plebiscit kot znano za skoraj 20 % prevesil na stran Avstrije,” še pojasni Bajc.

Plebiscit je imel za Slovence dve posledici

Na avstrijskem Koroškem se je nato kljub svečanim obljubam o ohranitvi jezikovne in narodne posebnosti takoj nakazala in udejanila protislovenska drža. Dr. Bajc pove, da je imel za Slovence izgubljeni plebiscit dve dolgoročni posledici.

Slovenska prisotnost je bila izpostavljena raznarodovanju, za kar je nosila odgovornost ne le lokalna protislovenska naravnanost, ampak tudi splošna povojna politika vodilnih evropskih držav.

“Prvič, slovenska prisotnost je bila izpostavljena raznarodovanju, za kar je nosila odgovornost ne le lokalna protislovenska naravnanost, ampak tudi splošna povojna politika vodilnih evropskih držav, za katere so bile manjšine problematične; drugič, psihološki udarec je bil za poraženo stran zelo močan,” dodaja.

Rudolf Maister naj bi oviral delovanje komisije

Mladi raziskovalec na Oddelku za zgodovino FF UM Janez Osojnik, ki se sicer ukvarja s problematiko Koroške pojasnjuje, da je bila sestava plebiscitne komisije, ki je skrbela za nepsristransko upravo plebiscitnega območja nekoliko spremenjena glede na saintgermainsko pogodbno, saj v njej ni bilo ameriškega člana delegacije. Tako avstrijski kot jugoslovanski član komisije sta prisostvovala sejam, ki so zadevale cono A. V pogodbi je namreč pisalo, da je v njej lahko le jugoslovanski član, v coni B pa avstrijski.

“Ob prebiranju britanskih dokumentov, torej ene svetovnih velesil, je moč ugotoviti, da je avstrijski član plebiscitne komisije bil bolj kooperativen od jugoslovanskega. Opozoriti velja na dokaj številčna pritoževanja o delovanju generala Rudolfa Maistra na plebiscitnem območju v mesecih pred njegovo izvedbo, ki naj bi oteževal delovanje komisije, zato je ta večkrat zahtevala njegov umik, kar se je naposled tudi zgodilo,” doda Osojnik.

59 odstotkov volivcev za Republiko Avstrijo

10. oktobra 1920 se je ob številčni udeležbi volilnih upravičencev (skoraj 96 %) na plebiscitu 59 % glasovalcev odločilo za Republiko Avstrijo, 41 % pa za Kraljevino SHS.

10. oktobra 1920 se je ob številčni udeležbi volilnih upravičencev (skoraj 96 %) na plebiscitu 59 % glasovalcev odločilo za Republiko Avstrijo, 41 % pa za Kraljevino SHS.

V noči iz 13. na 14. oktober je jugoslovanska vojska vdrla v cono A, a se je do 23. oktobra zaradi pritiska mednarodne diplomacije umaknila. 18. novembra 1920 je upravo cone A iz rok plebiscitne komisije prevzela Avstrija.

Preteklost je treba sproščeno spozanavti

Dr. Bajc pove, da nam je lahko Koroški plebiscit dragocen memento o preteklosti, ki jo je treba sproščeno in korektno spoznavati ter brez mitov in pretiravanj spoštovati, a hkrati priložnost, da se prisotnost “drugih” pospremi z edinim možnim geslom: manjšine, take ali drugačne, niso problem, manjšine so priložnost in to za vse, na lokalnem in evropskem nivoju.