Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je pristojna za večji del živil, Zdravstveni inšpektorat RS je pristojen za nadzor nad posebnimi skupinami živil, kot so prehranska dopolnila, otroško hrano, živila za posebne zdravstvene namene, popolne nadomestke v energijsko omejenih dietah, kozmetiko, igrače. Tržni inšpektorat RS pa nad ostalimi izdelki splošne rabe. Letos je bilo na spletni strani UVHVVR, kjer objavljajo informacije o odpoklicih živil iz svoje pristojnosti in krme, objavljenih 10 odpoklicev.

Živilo lahko odpokliče inšpekcija, trgovec, proizvajalec ali distributer, ki je v nadzoru ter z analizami in presojanjem ugotovil, da je živilo nevarno.

Kot so za nas pojasnili na UVHVVR, se odpoklici izdelkov izvajajo na vseh področjih, ker 100 odstotne varnosti ni. Vsi proizvajalci morajo imeti vzpostavljen sistem kakovosti in nadzora, s katerim zagotavljajo stalno kakovost in varnost proizvodov. “Če se pri kateremkoli proizvodu pojavi nov dejavnik tveganja, ki na primer ni bil prepoznan, to zagotovo povzroči večje število odpoklicev. Kot primer lahko navedemo odpoklice živil zaradi etilen oksida, s katerim so bili kontaminirani aditivi, ki se v izredno majhnih količinah dodajajo širokemu naboru živil,” so dodali.

Pojav novih dejavnikov tveganja je lani povzročil množične odpoklice različnih vrst živil. Enako velja tudi za barvila za izdelavo tetovaž, prišlo je tudi do odpoklicev večjega števila vozil, zaradi vgradnje dela z napako. Merila, ki se jih morajo proizvajalci in vsi ostali v živilski verigi držati, so opredeljena na nivoju EU. Unija ima namreč v svoji zakonodaji opredeljene kriterije za številne dejavnike tveganja. Če je kriterij varnosti presežen, avtomatsko sledi odpoklic živila iz prometa. Za druge dejavnike tveganja je potrebno izvesti tudi oceno tveganja, iz katere je razvidno, ali stopnja kontaminacije ob običajnem uživanju predstavlja tveganje za potrošnika.

Do napake lahko pride v kateremkoli koraku verige

Vsi proizvajalci morajo imeti vzpostavljen sistem nadzora, s katerimi zagotavljajo stalno kakovost in varnost proizvodov. Enako velja tudi za ostale v živilski verigi, saj lahko praktično na kateremkoli koraku pride do napake (izpad hladne verige, poškodba embalaže,…).

Do napake lahko pride v kateremkoli koraku živilske verige.

Za lažje razumevanje so na UVHVVR navedli primer: Pridelovalec kmetijskih pridelkov mora v pridelavi, torej na njivi, skrbeti za to, da uporablja registrirana fitofarmacevtska sredstva, poskrbeti za žetev ob pravem času, s čimer zagotovi, da ni preveč vlage, da na ustrezen način skladišči živilo ter poskrbi, da je pridelek dobro presušen in ne pride do nastanka plesni ter posledično nastanka mikotoksinov. Težave lahko povzročijo tudi pleveli, katerih posledica je lahko prisotnost npr. ergot alkaloidov v živilu.

Pri sadju so ponavadi težava ostanki fitofarmacevtskih sredstev, pri zelenjavi pa je prišlo tudi že do težav zaradi prekomerne onesnaženosti okolja ali prekomerne uporabe gnojil, posledica pa so bile povišane vsebnosti težkih kovin in nitratov. “Vse te možnosti mora kmet poznati in obvladovati, inšpekcijske službe pa tveganja vključimo v letne programe vzorčenja, upoštevamo pri pregledih in na ta način spremljamo situacijo.” Proizvajalci živil morajo prav tako identificirati tveganja. Če kupujejo žito, mora biti to kupljeno pri preverjenem dobavitelju ali kmetu, za katerega vedo na kakšen način dela, a ko dobijo surovine, jih proizvajalci tudi testirajo. Pri žitih največje tveganje “predstavljajo mikotoksini ali ostanki pesticidov, zato je nadzor osredotočen na te dejavnike”. Nato mora proizvajalec predvideti še, kaj bi lahko šlo narobe v proizvodnji. Določi ustrezne pogoje v sami proizvodi kot je na primer temperatura, čas obdelave, ki zagotovijo proizvodnjo kakovostnega in varnega živila: “Če peka traja predolgo, lahko v pekovskih izdelkih nastane akrilamid, ki je procesni dejavnik tveganja in se mu moramo izogibati, saj lahko ob dolgi izpostavljenosti pride do neželenih učinkov na zdravje”.

Še eno tveganje so tujki: “Recimo v mešalnih posodah se lahko kdaj odkruši in proizvajalec vzpostavi nadzor s kovinskim detektorjem na koncu linije. Če ta zapiska, pomeni, da je v izdelku kovinski delec in zato to živilo odstranijo”. Proizvajalci morajo v takšnem primeru ugotoviti, od kod prihaja delec in preprečiti ponovitev dogodka. Na skladnost živila lahko vpliva tudi neustrezno označevanje. Na primer, da niso navedene alergene sestavine, ni navodil za pripravo varnega končnega proizvoda ali pa je določen napačen roka trajanja.

Izdelki se odstranijo takoj

Aktivnosti pričnejo teči takoj, že isti dan. Odgovorni za živila so dolžni zagotoviti, da nemudoma sprejmejo ukrepe za zaščito potrošnika. Postopke morajo imeti tudi že vnaprej opisane v svoji dokumentaciji, z namenom, da v primeru potrebe, aktivnosti takoj stečejo. “Na UVHVVR omenjene aktivnosti spremljamo in če aktivnosti niso ustrezno vodene, se odgovornemu za živilo to odredi.” Na UVHVVR so še dodali, da praksa kaže, da slovenski izvajalci dejavnosti ustrezno odreagirajo, saj so potrošniki še isti dan, ko se izve za (ne)varen proizvod, zaščiteni z umikom s polic kot tudi z obvestilom.

Več odpoklicev zaradi etilen oksida v aditivih

V lanskem letu so na UVHVVR beležili porast odpoklicev zaradi etilen oksida v aditivih. Ker se le-ti dodajajo v izredno majhnih količinah (0,5- 1,5 %) posledično že ena serija aditiva lahko onesnaži ogromne količine živil. “Bi pa omenili, da so bili vsi ti odpoklici izvedeni v preventivne namene, ni namreč natančnih podatkov o neškodljivosti etilen oksida oziroma njegovega metabolita za zdravje ljudi,” so dodali.

Nadzor in odpoklic poteka v štirih korakih

Na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS) je zapisano, da medsebojno obveščanje nacionalnih nadzornih organov o nevarnih izdelkih in odpoklicih poteka ves čas, na dnevni ravni, če je izdelek dostopen/v prodaji v več državah članicah EU. Če je izdelek dostopen le v posamezni državi, se to ureja na nacionalni ravni.

Nadzor in obveščanje v praksi:

  • Proizvajalec ali trgovec v svojem preverjanju naleti na nevarno živilo ali izdelek. O odpoklicu nemudoma obvesti nacionalni nadzorni organ. Obenem obvesti tudi vse poslovne partnerje. Izloči nevarne izdelke iz prodaje in jih pošlje v uničenje.
  • Nacionalni nadzorni organ (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ali Zdravstveni inšpektorat) javno objavi odpoklic na svoji spletni strani.
  • Druga možnost je, da nevarno živilo ali izdelek odkrije nacionalni nadzorni organ v okviru svojega rednega preverjanja. Proizvajalec ali trgovec izvede postopek odpoklica. Nadzorni organ javno objavi odpoklic na svoji spletni strani.
  • V primeru, da je izdelek v prodaji v več kot eni članici Evropske unije, se obvestilo o odpoklicu objavi tudi v sistemu za hitro izmenjavo informacij RASFF (za prehranske izdelke) ali RAPEX (za neživilske izdelke).

Kaj se zgodi z odpoklicanimi izdelki?

Izdelki, ki so nevarni za uživanje, so odpoklicani s trga, lahko so samo umaknjeni iz skladišč ali pa zavrnjeni oziroma uničeni v okviru carinskega postopka. Kot je zapisano na spletni strani ZPS, obstajajo različni postopki, po odpoklicu izdelka. Živila, ki so nevarna zaradi nevarnih snovi (pesticidi in težke kovine), mikroorganizmov (patogenih), ki lahko povzročijo bolezni, ali tujkov v hrani (steklo), se morajo uničiti. Živila, ki se odpokličejo oziroma umaknejo s trga zaradi nedeklariranih alergenov, se lahko vrnejo proizvajalcem in primerno označijo z dodatno nalepko. Kadar je živilo nevarno zaradi nekega aditiva ali sestavine sestavljenega živila in je odpoklicano s trga, mora proizvajalec živila obvestiti tako distributerja oziroma prodajalca aditiva kot tudi inšpekcijske organe o nevarnem aditivu ali sestavini. “Nato sledi odkrivanje izvora aditiva ali sestavine skozi celotno prehransko verigo. Pri tem morajo sodelovati inšpekcijske službe več držav, ki poskrbijo, da se aditiv ali sestavina umakne s trga,” so še zapisali na spletni strani.