Mednarodni projekt SPARK, ki ga vodi Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES), razkriva, da prepoznavanje otroške stiske ni nevtralno, temveč je pogosto spolno zaznamovano.

Kot poudarja mag. Ana Pavlič, programska direktorica IPES in vodja projekta SPARK: »Otroci ne izražajo svojih stisk in tegob v nevtralnem prostoru na katerega ne vplivajo norme, vloge in stereotipi, ravno nasprotno; njihov spol zelo zgodaj določi, katera čustva so zanje sploh sprejemljiva, katera moteča in katera sploh niso prepoznana kot stiska.«

[[image_6_article_83840]]

Projekt SPARK: stiske obstajajo, prostor zanje pa ni enakomerno porazdeljen

Raziskava trenutnega stanja, izvedena v okviru projekta SPARK v Sloveniji in Srbiji, na prvi pogled kaže spodbudno sliko: otroci poročajo o visoki stopnji socialne podpore in razmeroma dobri samopodobi. A po besedah mag. Ane Pavlič ti podatki zakrivajo ključno vprašanje – ne ali otroci doživljajo stisko, temveč kdo si jo sploh lahko dovoli pokazati. »Podpora obstaja, vendar prostor zanjo ni enakomerno razporejen,« pojasnjuje Pavličeva.

[[image_2_article_83840]]

Razlike med deklicami in fanti

Razlike se zelo jasno pokažejo pri spolu. Deklice so pogosteje zaznane kot čustvene in tudi pogosteje poiščejo pomoč. Toda ta vidnost ni nujno prednost – njihova čustva so pogosto označena kot pretirana, preobčutljiva ali nekaj, kar je treba nadzorovati.

Pri fantih se vzorec obrne. Ko izrazijo čustva, se pogosteje soočijo z nerazumevanjem ali posmehom, kar vodi v molk, umik in potiskanje čustev. »Fantje se zelo zgodaj naučijo, da z izražanjem stiske tvegajo izgubo sprejetosti. Tišina postane zaščitni mehanizem,« poudarja Pavličeva.

[[image_3_article_83840]]

Strah pred izražanjem čustev in nevidne stiske

V Sloveniji se skoraj četrtina otrok pogosto ali vedno izogiba pogovoru o svojih občutkih zaradi strahu pred negativnimi odzivi okolice. V Srbiji je ta delež nižji, vendar to ne pomeni manj stisk, temveč drugačna družbena pravila, kdaj je o stiski dovoljeno govoriti.

»Spolni stereotipi delujejo kot nevidni selekcijski mehanizem. Nekateri otroci so hitro prepoznani kot ‘v stiski’, drugim pa sistem sporoča, da je stisko bolje skriti,« opozarja mag. Ana Pavlič.

[[image_5_article_83840]]

Šolski stres kot sistemski problem

Podatki projekta SPARK kažejo, da je stres stalnica za velik delež otrok, zlasti v Sloveniji, kjer skoraj tretjina otrok poroča, da so pogosto ali ves čas pod pritiskom. Najpogostejši viri stresa so šolske obveznosti, ocenjevanje in nenehno primerjanje uspešnosti.

Kako šola razlaga stisko?

Po besedah mag. Ane Pavlič šola ni le prostor, kjer se stiska pojavi, temveč tudi prostor, kjer se stiska interpretira:

»Je otrok razumljen kot preobremenjen ali kot neorganiziran? Kot nekdo, ki potrebuje podporo, ali kot nekdo, ki ‘ne zmore’?«

Oznake, kot so »preveč občutljiv«, »nemiren« ali »neodziven«, se pogosto razporedijo po spolu. Deklice so zaznane kot čustveno preobremenjene, fantje kot vedenjsko problematični, v obeh primerih pa se izgubi bistvo – odziv na sistemske pritiske.

»Ko stres postane nekaj normalnega, se stiska hitro individualizira,« poudarja Pavličeva. »Namesto da bi se vprašali, kaj v šolskem okolju proizvaja pritisk, se sprašujemo, kaj je narobe z otrokom. In prav tu se začnejo razlike v tem, kdo in v kolikšni meri je deležen razumevanja, podpore in kdo ne.«

[[image_4_article_83840]]

Mednarodni dogodki v Mariboru in na Ptuju

IPES je decembra letos v Mariboru in na Ptuju organiziral niz mednarodnih dogodkov, namenjenih razmisleku o duševnem zdravju otrok v Sloveniji in Srbiji. V ospredju ni bilo zgolj vprašanje dostopa do pomoči, temveč predvsem vprašanje, kako šola bere stisko ter kako pri tem pomembno vlogo še vedno igra spol.

V Mariboru je potekal strokovni seminar za pedagoško in nepedagoško osebje, ki je združil strokovne delavce in delavke iz Slovenije in Srbije ter raziskovalce dr. Suzano Košir, asist. Mineo Rutar, dr. Rudija Klanjška in dr. Andreja Natererja iz Univerze v Mariboru. 

Razprave so bile zaznamovane tudi z refleksijo nedavnih tragičnih dogodkov v srbskih osnovnih šolah. Sogovorniki so poudarili, da takšni dogodki niso nenadne izjeme, temveč skrajni izrazi dolgotrajnega zanemarjanja psihosocialnih razsežnosti šolskega prostora, pomanjkanja sistemskih podpor in vse večjih pritiskov na otroke.

Posebej jasno se je pokazalo, da šole pogosto hitro prepoznajo vedenjske spremembe, bistveno redkeje pa razumejo ozadje stiske, zlasti kadar se ta ne ujema s pričakovano spolno vlogo.

Otroci kot aktivni sogovorniki

Razmisleki so se nadaljevali na Mednarodnem otroškem vrhu SPARK na Osnovni šoli Breg na Ptuju, kjer so otroci sami oblikovali predloge za izboljšanje duševnega zdravja v šolah. Med ključnimi priporočili so izpostavili:

  • obvezne letne psihološke preglede v šolah,
  • večjo odprtost za različne načine izražanja stiske,
  • spremembe ocenjevalnih koledarjev zaradi zmanjšanja kopičenja pritiskov,
  • zavrnitev delitve čustev na »fantovska« in »dekliška«.

[[image_1_article_83840]]

Duševno zdravje otrok zahteva sistemske rešitve

Dogodki so dobili tudi politično podporo z nagovori predsednice Državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, namestnika varuha človekovih pravic Jožeta Ruparčiča, predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar in evroposlanke Irene Joveva. Njihova prisotnost je pokazala, da gre za temo, ki zahteva sistemske odzive.

»Duševne stiske otrok niso obrobni pojav, temveč strukturna posledica okolij, v katerih odraščajo. Dokler bodo šole in druge institucije stisko razumele predvsem kot individualni problem otroka – in ne kot odziv na sistemske pritiske, družbena pričakovanja in spolno zaznamovane norme – bodo rešitve ostajale delne in prepozne. Če želimo prihodnost, ki bo od vseh in za vse enaka, potem ni vprašanje ni , ali imamo dovolj informacij in znanja – temveč ali smo pripravljeni ukrepati drugače.« je sklenila mag. Ana Pavlič.