Minili so informativni dnevi, ki bodočim dijakom in študentom predstavljajo prednosti izobraževanja ter jim slikajo podobo raznovrstnih zaposlitev, ki jih bodo čakale po pridobitvi diplome. Toda, ko študenti po dolgih letih guljenja šolskih klopi prilezejo do diplome, ugotovijo, da je resnični svet nekoliko bolj krut, kot jim je bilo predstavljeno na informativnem dnevu. Zato iskanje zaposlitve preložijo, poprimejo za študentsko delo in nadaljujejo s študijem na 2. stopnji.
Ko imajo v rokah magisterij, se zgodba za dobršen del študentov ponovi, a mnogi službe ne najdejo niti potem, ko se lahko pohvalijo z najvišjo doseženo izobrazbo ter doktorskim nazivom. Je kriva (pre)izobraženost, ozek trg dela ali pa le naša miselnost, da visoka izobrazba pripelje do visokih položajev? Zdi se, da se razmere počasi spreminjajo, saj vpis na višješolske in visokošolske ustanove upada, hkrati pa je mogoče zaznati tudi nižje številke na področju visokoizobraženih brezposelnih.
Brezposelnost izobraženega kadra ni zanemarljiva
V Sloveniji so tako pred štirimi leti posamezniki z višješolsko in visokošolsko izobrazbo predstavljali 6 % brezposelnih, leto zatem je ta delež znašal 5,2 %, v letu 2018 pa je zabeležena številka kazala na 3,6 % takih Slovenk in Slovencev. Številke so med ženskami nekoliko višje kot med moškimi, kar kljub temu, da ženski spol v procesu terciarnega, torej višje- in visokošolskega izobraževanja prevladuje, že dolga leta predstavlja šibko točko slovenskega izobraževalnega sistema.
Pogled v prejšnje desetletje pokaže, da so diplomanti, magistranti in doktorandi zaposlitev vse težje dobivali po začetku zloglasne krize, razmere pa se postopoma izboljšujejo. Prav čas krize je s težkimi razmerami na trgu dela takratne mlade namesto k zaposlitvi usmeril k nadaljnjemu izobraževanju v upanju, da se bo čez nekaj let situacija spremenila. Pa vendar drastične spremembe ni bilo opaziti. Razočaranje nad tem, da so morali mladi z listinami, ki so dokazovale njihovo večletno študiranje, delati v poklicih, za katere take izobrazbe ne bi potrebovali ali pa so kljub listinam ostali brez dela, je številne prisililo k odhodu v tujino.
»Slovenija je družba znanja,« povedo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter dodajo: »Hitro spreminjajoča se družba, tehnološki razvoj, spremembe na trgu dela zahtevajo ustrezno izobražen kader, z ustreznimi znanji in veščinami (tudi za poklice prihodnosti). Kakovostno visokošolsko izobraževanje je zato v javnem interesu, kot opredeljujejo tudi obstoječe strategije na področju visokega šolstva.«
Vpis vse manjši
Njihovi mlajši kolegi, ki so opazovali dogajanje, so po letu 2012 visokoleteče ideje o tem, da bodo po študiju dobili vsakršno službo, začeli opazovati z dvomom, mnogi pa se prav zato niso odločili za študij. Od študijskega leta 2011/12 je tako število redno vpisanih študentov upadlo iz 89 600 na 65 425 v lanskem študijskem letu. Številke razložijo tudi vse manjše generacije mladih, a svoje je vsekakor doprinesla grenka izkušnja starejših kolegov.
Zgodbe vdaje
»Moja starejša sestra je v letu 2010 magistrirala z odliko. Zgodovina. Sodelovala je v številnih projektih, bila odlična študentka, vsi so ji napovedovali zlato prihodnost, a se ni zgodilo nič od tega. Dve leti je obupano pošiljala prošnje za delo, se prijavljala na razgovore za dela, ki so bila veliko pod njeno izobrazbo, pa nič. Nato je več let delala kot natakarica v različnih lokalih in restavracijah,« zgodbo začne 25-letna Mariborčanka Tina: »Danes dela kot neke vrste tajnica v manjšem slovenskem podjetju in večkrat pove, da sploh ne ve več, kaj je študirala. Njena izkušnja me je odvrnila, da bi napako ponovila. Tik pred vpisom na fakulteto sem si premislila in raje poiskala delo. Sicer ni bogve kaj, a dolgih let študija za podobno delo, ki ga delam, ne bi prenesla.«
Zgodbe Tininih kolegic so podobne, za delo namesto študija, še prej pa za vpis na poklicne šole namesto na gimnazije, pa se v zadnjih letih raje odloči vse več mladih. Verjamejo, da lahko do želenega poklica pridejo po drugi poti in ne le preko študija. Njihove strategije so mnogokrat celo bolj uspešne od diplomskih, magistrskih in doktorskih nazivov.
Če ne gre drugače, v tujino
Obstaja še ena pot – pot v tujino. Odseljevanje mladih Slovenk in Slovencev je v porastu, saj se je v letu 2017 odselilo več kot 800 mladih, starih med 25 in 29 let. Le nekaj let pred tem je bilo takih, ki so se odločili za selitev, le okrog 100.
Svetla je vsaj prihodnost
Brezposelnost visokoizobraženega kadra tako še vedno ostaja problem, Zavod za zaposlovanje je namreč v lanskem letu v Mariboru zabeležil kar 1085 posameznikov z visokošolsko izobrazbo 1., 2. in 3. stopnje, ki službe preprosto niso našli. Na srečo po kriznih letih, ko je število takih brezposelnih na nacionalni ravni predstavljalo skoraj 20 000 posameznikov, številke v zadnjih letih upadajo in kažejo na boljše čase. Ali na manj posameznikov, katerih stene krasijo diplomske, magistrske ali doktorske listine. Decembra 2019 je namreč Zavod za zaposlovanje RS zabeležil 12 476 brezposelnih s VI., VII. in VIII. stopnjo izobrazbe, leto pred tem pa jih je bilo kakih 1000 več.
Pa država?
Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport povedo, da je Slovenija družba znanja. »Hitro spreminjajoča se družba, tehnološki razvoj, spremembe na trgu dela zahtevajo ustrezno izobražen kader, z ustreznimi znanji in veščinami (tudi za poklice prihodnosti). Kakovostno visokošolsko izobraževanje je zato v javnem interesu, kot opredeljujejo tudi obstoječe strategije na področju visokega šolstva,« še dodajo.
Podobno menijo tudi na Univerzi v Mariboru, kjer so prepričani, da je vpis v terciarno izobraževanje logična posledica nacionalnega programa visokega šolstva Republike Slovenije: »Nacionalni program visokega šolstva postavlja kot enega izmed poglavitnih ciljev razvoja visokega šolstva v Republiki Sloveniji omogočiti čim večjemu deležu prebivalstva pridobitev kakovostne dodiplomske in podiplomske izobrazbe, ki je bistven dejavnik ekonomskega, socialnega ter kulturnega razvoja ter razvijanja nacionalne identitete in slovenskega jezika kot integralnega dela.« Vseeno pa povedo, da je iz številk slovenskih visokošolskih zavodov že nekaj let mogoče zaznati trend upadanja vpisa. Razlog vidijo predvsem v manjšanju generacij ter drugih demografskih podatkih.
Navsezadnje pa krivde za to, da službe ne dobijo, ker imajo (pre)visoko izobrazbo, gotovo ne smemo pripisati odločitvam posameznikov, ki se vpisujejo na dodiplomski, magistrski in doktorski študij. Če kaj, problem predstavlja trg dela. In sistem, ki po eni strani spodbuja izobraževanje in znanje navaja kot vrednoto, po drugi strani pa posameznike, ki dolga leta vložijo v študij, kaznuje z brezposelnostjo.
Vir podatkov, navedenih v prispevku, sta Statistični urad RS ter Zavod za zaposlovanje RS.
