Podatki Statističnega urada kažejo, da je bila celotna stopnja rodnosti v Sloveniji za leto 2023 zgolj 1,51 – kar je daleč pod nadomestno ravnijo 2,1 otroka na žensko, ki je potrebna za stabilno populacijo.
Upad rodnosti, ki sicer sega na intimno področje odločitev posameznika oziroma para, pa ni samo to, saj trend v širši sliki predstavlja pravi družbeni alarm. Tako ni pretirano trditi, da gre za proces, ki presega meje zasebnosti in postaja ena ključnih demografskih in ekonomskih groženj prihodnosti.
»Demografske spremembe na področju rodnosti kažejo postopno zniževanje stopnje rodnosti. Rodnost v Sloveniji tako upada že od prve polovice osemdesetih let naprej. Leta 1981 je prvič padla pod 2, nato pa se je še naprej zniževala. Najnižjo stopnjo rodnosti v Sloveniji beležimo v letu 2003 (1,20). Od takrat naprej je bilo mogoče opaziti trend počasnega zviševanja stopnje rodnosti vse do leta 2013, ko je ta ponovno nekoliko padla. V letu 2015 je bilo ponovno mogoče zaznati rahel dvig stopnje rodnosti (1,57), ki se nadaljuje tudi v letu 2016 (1,58) in 2017 (1,62). V letu 2018 in 2019 rahlo upade na 1,61. Celotna stopnja rodnosti je za leto 2022 znašala 1,55, za leto 2023 pa 1,51 (SURS),« navaja Direktorat za družino.
Demografski prehod je proces, ki traja že več kot stoletje
Kot poudarjajo na NIJZ, upad rodnosti ni nova zgodba. »Zmanjševanje števila živorojenih otrok v Sloveniji ni nov pojav,« pojasnjujejo ter dodajajo: »Gre za proces, ki traja že več kot stoletje, saj je Slovenija v tem času prešla demografski prehod (proces, pri katerem se družbe postopoma premaknejo iz visoke rodnosti in umrljivosti v obdobje nizke rodnosti in nizke umrljivosti) - torej so spremembe v rodnostnem vedenju povezane s širšimi družbenimi spremembmami kot so izboljšano zdravstvo, urbanizacija, večja vključenost žensk v izobraževanje in udeležba žensk na trgu dela itd.«
Nadaljujejo, da zniževanja števila rojstev ne gre razumeti kot kratkoročno nihanje, temveč kot del dolgoročnega trenda. »Na zniževanje števila živorojenih otrok v Sloveniji so v preteklosti vplivale tudi ekonomske razmere, predvsem v času osamosvojitve in po njej (visoka brezposelnost mladih, omejene možnosti za zaposlitev in ureditev bivanjskih razmer), ko je bil negativen trend rojstev izrazitejši, danes pa se govori tudi o drugih, npr. psiholoških dejavnikih (na primer ženske želijo biti pripravljene na otroka),« še dodajo.
Na NIJZ pojasnijo še, da da v zadnjih dveh desetletjih skupna stopnja rodnosti posameznih žensk ostaja relativno stabilna, se pa število rojstev zmanjšuje predvsem zaradi manjše populacije žensk v rodni dobi.
Ob tem izpostavijo, da bomo podobnim trendom priča tudi v prihodnje, opomnijo pa, da bo na končno število rojstev pomembno vplivala tudi dinamika priseljevanja in migracijskih tokov.
Za Slovenijo, kjer se že zdaj soočamo s starajočo populacijo, trend pomeni, da brez strateškega ukrepanja prihaja do t. i. »demografske luknje« – manj otrok, manj mladih, manj delovno sposobnih in več upokojencev. Kaj to pomeni za prihodnost?
Trg dela: bo še ostal kdo, ki bo delal?
Ministrstvo za gospodarstvo opozarja, da se posledice upadanja trenda rodnosti kažejo že zdaj, najbolj pa to ponazarja pomanjkanje delovne sile v ključnih sektorjih, kot so zdravstvo, turizem, gradbeništvo in IKT. Kratkoročno to pomeni večjo obremenitev zaposlenih, dvig stroškov dela, avtomatizacijo in hiter razvoj tehnologij. Družbeno pa tudi izgorelost, upad kvalitete storitev in zmanjšanje inovacijske sposobnosti.
Dolgoročno pa je slika še bolj zaskrbljujoča: manj mladih pomeni tudi manj podjetnikov, raziskovalcev, ustvarjalcev dodane vrednosti ... Starajoča se družba bo namreč kaj kmalu potrebovala več zdravstvenih in socialnih storitev ter posameznikov, ki bodo v slednjih opravljali ključne naloge, a hkrati ne bo dovolj ljudi, da bi jih zagotavljali.
Vprašanje dolgoročnosti: priseljevanje kot rešitev?
Bo ta »primanjkljaj ljudi« zapolnila tuja delovna sila, od katere je Slovenija na nekaterih področjih v veliki meri odvisna že sedaj? Na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport opozarjajo, da to ni rešitev, na katero bi se lahko trajno zanašali, ne da bi pri tem poskrbeli za ustrezno, učinkovito sistemsko podporo. Kot pojasnjujejo, je namreč potrebno urediti marsikaj. Poenostaviti postopke, zagotoviti dostopno stanovanjsko okolje, kakovostne javne storitve in vključujočo družbo …
Obenem je potrebno vlagati v izobraževanje, usposabljanje in inovacije – in že danes ustvarjati pogoje, v katerih bodo mladi ostajali doma in si želeli ustvariti družine.
Učinki na šolstvo?
Na področju šolstva bo padec rodnosti še posebej občuten. Po podatkih ministrstev se država že pripravlja na dolgoročno zmanjševanje vpisov – predvsem v manjših krajih, kjer šole igrajo ključno vlogo v lokalni skupnosti.
»Ministrstvo spremlja demografske podatke, prav tako tudi vse podatke, na podlagi katerih se potrjuje vsakoletna sistemizacija delovnih mest in s tem tudi pogoji za izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na posamezni šoli,« povedo Ministrstvu za vzgojo izobraževanje in dodajo, da je tudi projekcija vpisa v osnove šole v naslednjih desetih letih že v pripravi.
»Na ministrstvu se zavedamo problematike vse manjših generacij otrok, ki bo v naslednjih letih del problema ne samo izobraževanja, ampak tudi trga dela,« še pripomnijo ter nadaljujejo:
»Do preloma, do katerega je prišlo leta 2010, se izobraževalni sistem odziva v okviru svojih pristojnosti. Na področju višjega šolstva bo problematika manjših generacij otrok lahko prisotna po letu 2032, višek pa bo dosegla po letu 2040. Trenutno namreč beležimo povečan vpis.«
Pojasnijo še, da so šole seznanjene z demografskimi trendi in so zato začele z nekaterimi aktivnostmi kot so prenova programov, promocija šol in programov, povezovanje s potencialnimi delodajalci …
»Problematiko pa bomo naslovili, in to kot eno ključnih, tudi v krovnem strateškem dokumentu višjega šolstva, t.j. Strategija višjega strokovnega izobraževanja 2030-40. V strategiji bo potrebno nasloviti tudi vprašanje tujcev v višjem šolstvu, ki bodo po predvidevanjih zapolnjevali vse manjše število živorojenih otrok v RS,« še izpostavijo.
Projekt združevanja, racionalizacije mreže šol in iskanja novih pedagoških pristopov bo tako neizogiben, pri tem pa se poraja pomembno vprašanje – bo na tak način mogoče ohraniti kakovost in dostopnost izobraževanja za vse?
Kaj pravi družinska politika?
Še posebej podrobno se s trendom upadanja rodnosti ukvarjajo na Direktoratu za družino Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
»Demografi že desetletja intenzivno iščejo odgovore, ki zadevajo vprašanje dviga stopnje rodnosti, vendar izpostavljajo, da ni preprostih in univerzalno učinkovitih rešitev,« so jasni na Direktoratu za družine, kjer dodajajo:
»Države v okviru družinske in drugih politik tako sprejemajo številne in raznovrstne ukrepe, ki bi utegnili imeti pozitiven vpliv na dvig stopnje rodnosti (ukrepi na področju materinskega, očetovskega in starševskega dopusta, otroški dodatek, spremembe družinskih prejemkov, davčne olajšave, spremembe na področju vzgoje in varstva predšolskih otrok, stanovanjske politike, delovne zakonodaje ipd.), vendar tako tuje kot tudi domače raziskave in analize kažejo, da imajo ukrepi na zviševanje rodnosti majhen in praviloma kratkoročen vpliv.«
Slovenija ima sicer na papirju eno najnaprednejših sistemskih ureditev glede starševskih dopustov, otroškega varstva in družinskih podpor, žal pa so, kot že rečeno učinki slednjega omejeni.
Po besedah Direktorata za družino namreč raziskave kažejo, da se ljudje za otroke odločajo predvsem zato, ker si jih želijo, omenjeni ukrepi pa imajo pri tem omejen in kratkotrajen učinek. Sicer ta ni nezanemarljiv, ne poseže pa na področje, ki mlade, torej te, ki morda razmišljajo o ustvarjanju družin, najbolj pesti.
Ključno vprašanje namreč ostajajo stanovanjska politika, dostop do stabilnega dela in enakopravna delitev družinskih obveznosti med moškimi in ženskami. Slovenija namreč kljub visoki vključenosti žensk na trg dela ostaja država, kjer ženske opravijo večino neplačanega dela doma, kar pa je tudi eden ključnih zaviralcev za večje število otrok.
Tako na Direktoratu za družino poglobljeno razlagajo: »Pomembnejši dejavniki so, poleg subjektivnih in kulturno-vrednotnih, t. i. strukturni dejavniki (položaj žensk na trgu delovne sile, varnost/oblika zaposlitve, stanovanjski položaj mladih in mladih družin), na katere pa sama družinska politika težje vpliva.«
Povedo še: »Tu se kažejo nekatere posebnosti slovenskega prostora, ki (kljub mednarodno priznani dobro zastavljeni družinski politiki) negativno vplivajo na stopnje rodnosti – med strukturnimi dejavniki so to npr. pozno osamosvajanje mladih (z vidika odhoda od doma), pozen vstop na trg dela, težave pri reševanju prvega stanovanjskega problema ter med kulturno-vrednotnimi dejavniki neenakost med spoloma v zasebni sferi, kjer neplačano delo v večji meri opravljajo ženske.«
Ob tem poudarjajo, da višjo stopnjo rodnosti z ustvarjanjem spodbudnega okolja za odločanje za otroke praviloma dosegajo države blaginje varnosti in stabilnosti, k čemur pa je naravnana tudi družinska politika v Sloveniji.
Ključni dokument družinske politike v Sloveniji je Resolucija o družinski politiki 2018–2028 »Vsem družinam prijazna družba«, ki se usmerja v tri cilje, pri čemer je, kot pojasnjujejo na Direktoratu za družino, za »... demografsko politiko pomemben predvsem tretji cilj, kjer so pomembne ugodne širše družbene okoliščine (ugodne razmere na trgu dela, široka dostopnost stanovanj ipd.), ki pri ljudeh sprožajo občutek varnosti in stabilnosti, ter družinam prijazna družinska politika, ki promovira ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja ter spodbuja enakost spolov. Ta omogoča, da lahko ženske tudi po rojstvu otrok ostanejo na trgu dela. Raziskave in primeri iz tujine kažejo, da so ti ukrepi v sodobnih družbah pravzaprav edini, pri katerih je mogoče zaznati blag pozitiven vpliv na odločanje za otroke.«
Ob številnih sistemskih rešitvah, kot so možnost krajšega delovnega časa, starševski dopusti, finančne spodbude in olajšave, za kar na ministrstvu že skrbijo, pa na Direktoratu za družino dodajajo še nekaj:
»Če država želi celostno poskrbeti za družine in izboljšati kakovost njihovega življenja, je pomembno, da družinam ponuja čim več podpornih storitev, ki jim olajšajo starševstvo. S tem namenom MDDSZ izvaja programe v podporo družini, ki pomembno dopolnjujejo druge programe na tem področju, predvsem socialnovarstvene storitve in programe, ter pozitivno vplivajo na izboljšanje kakovosti življenja družin.«
Vse kliče k ureditvi stanovanjskega vprašanja
Zaključijo z nečim, na kar jasno opozarjajo prav vsi deležniki, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo s problematiko trenda padanja rodnosti. Stanovanjska politika.
»Pri odločanju za otroka je pomembno tudi urejeno stanovanjsko vprašanje. Pomembno je, da država sprejme čim več ukrepov, s katerimi bo primerno uredila stanovanjsko področje in (mladim, ki se soočajo z oteženim dostopom do stanovanja) zagotovila določeno stopnjo socialne varnosti,« so jasni:
»Tako bi tudi vplivala na ustvarjanje spodbudnega okolja za odločanje za družino. Urejena stanovanjska problematika je prav tako pomembna z vidika doseganja visoke ravni kakovosti življenja.«
Kako torej naprej?
Rodnost, o kateri radi pišemo vsako leto, ko Statistični urad RS objavi nove podatke, še zdaleč ni samo statistika, saj posledice upadanja števila novorojencev segajo precej onkraj spalnice … Celo na področja, na katera morda ne pomislimo.
Problematika tako morda predstavlja največji preizkus naše pripravljenosti na prihodnost. Res je, da se lahko tolažimo, da gre za globalni trend, pa vendar trend družbo z vsemi njenimi ključnimi institucijami postavlja pred vprašanje: kaj smo pripravljeni narediti in kaj moramo storiti, da bomo ustvarili okolje, v katerem si bodo mladi želeli ostati in ustvariti družino?
