Večji del svetovne zgodovine so pisali moški, medtem ko so ženske zgodbe neslišane ostajale v ozadju. Naj bo letošnji praznik žena trenutek, ko se spomnimo nekaterih Slovenk in Mariborčank, ki so se vsaka na svoj način vpisale v zgodovino, pa tudi priložnost, da nam njihove zgodbe služijo kot navdih.
Neukrotljiv in neupogljiv duh Mare Čepič
Med Mariborčani, ki jih je zgodovina vtisnila v svoje knjige, velja omeniti Maro Čepič, učiteljico in udeleženko odpora leta 1941 med II. svetovno vojno. Mara, sicer Dalmatinka, se je preko poroke znašla v krutih razmerah nacistične okupacije v Mariboru. Po spletu dogodkov je njeno stanovanje na Kolodvorski ulici v bližini mariborske železniške postaje postalo štab odpornega gibanja, ki so ga nacisti odkrili, odpornike, med katerimi je bila tudi kultna, nadvse pogumna Slava Klavora, pa aretirali in kasneje ustrelili. Mara je bila poslana v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kar pa ni zlomilo njenega duha.
… je namreč Mara tudi pred mučitelji ostajala »freh« in predrzna.
Kot v biografskem zapisu o Čepičevi v delu Mariborske osebnosti zapiše Zdenko Čepič, je namreč Mara tudi pred mučitelji ostajala »freh« in predrzna. Mara je svojo ljubezen do jezikov izražala tudi s pisanjem dnevnika, ki je kasneje služil mnogim zgodovinarjem, nam pa kot spomin na to, da je Čepičeva kljub krutosti vojnih časov, kjerkoli se je pojavila veljala za legendo. Po koncu vojne je Mara kot pomembna profesorica tujih jezikov delovala na mariborskem učiteljišču.
Mariborska umetnost v dveh zgodbah
Maribor bi bil brez svoje umetniške plati veliko bolj pust, k temu pa sta prispevali tudi dve ikoni – operna pevka Erika Druzovič ter gledališka igralka Milena Godina. Erika Druzovič je bila Mariborčanka, ki je sloves mesta s svojim petjem ponesla v pomembnejša evropska središča. Njene operne vloge so odzvanjale še dolgo po njenih nastopih, o njenem sopranu pa so po njenih predstavah pisali številni umetniški kritiki. Debitirala je kot Suzana v Figarovi svatbi, nato pa navduševala še dolga leta. Druzovičeva je po drugi svetovni vojni delovala še kot pevska pedagoginja in režiserka, svojo starost pa je preživela v mariborskem domu starostnikov.
»Povedala je, da je pustila sebe vso na odru, a ko je stopila v garderobo, je bila polna notranjega doživetja – igralka, ki meni, da je igranje darovanje, da igralka nikoli ne ubije svojega jaza na odru, marveč iz njega gradi.«
Še poseben pečat je SNG Maribor vtisnila Milena Godina, gledališka igralka, pravi igralski kameleon. Nastopala je v operetah, lutkovnem gledališču, radijskih igrah in literarnih oddajah, oboževala je recitacijo in se navduševala nad dramo, svoj vrhunec pa po mnenju mnogih dosegla z vlogo Matere korajže v Brechtovem istoimenskem delu. Rok Kajzer je v Mileninem biografskem zapisu v delu Mariborske osebnosti zapisal: »Povedala je, da je pustila sebe vso na odru, a ko je stopila v garderobo, je bila polna notranjega doživetja – igralka, ki meni, da je igranje darovanje, da igralka nikoli ne ubije svojega jaza na odru, marveč iz njega gradi.«
Maistrova »boljša polovica«
Za Maribor je pomembna tudi Marija Maister, vneta podpornica Rudolfa Maistra in njegova življenjska sopotnica. Marija je bila aktivna kot humanitarna organizatorka, ustanoviteljica nekaterih društev ter ponosna Slovenka, ki si je prizadevala za ohranjanje pomena slovenskega naroda. Maistrova žena je prav tako vodila Mariborsko slovensko žensko društvo, ki je skrbelo za izobraževanje žensk ter se posvečalo družbenim vprašanjem, predvsem položaju ženske.
Še mnogih Mariborčank bi se lahko spomnili, upornic, kot je bila Slava Klavora, umetnic, pisateljic, učiteljic, ki so s svojo razgledanostjo vplivale na otroke … Podajmo se še med zgodbe nekaterih Slovenk, ki ob pogledu na našo zgodovino še posebej izstopajo.
Svojeglava popotnica in njena Erika
Nikakor ne moremo mimo Celjanke Alme Karlin, svojeglave popotnice, ki je skupaj z Eriko, svojim pisalnim strojem, prepotovala Peru, Kalifornijo, Panamo, Havaje, Japonsko, Korejo, Kitajsko, Avstralijo, Novo Zelandijo in Indijo. Potovanje po tujini, ki je bilo sicer za ženske takratnega časa nepredstavljivo, Almi in njeni Eriki ni predstavljalo težav, saj je Karlinova govorila kar 13 jezikov. Ljubezen do besede je Alma prelila v kar 24 knjig, še dvakrat več del pa čaka na objavo.
Potovanje po tujini, ki je bilo sicer za ženske takratnega časa nepredstavljivo, Almi in njeni Eriki ni predstavljalo težav, saj je Karlinova govorila kar 13 jezikov.
Dve požrtvovalni »medicinki« in dve Franji
»Bolnica Franja« ima resničen obraz, obraz mlade zdravnice Franje Bidovec, ki je po težki bolezni v mladosti navdušeno študirala medicino ter svoje življenje posvetila skrbi za ranjene partizane. Ledino je orala tudi Angela Boškin, prva slovenska izšolana medicinska sestra in socialna delavka, ki je med vojno živela za pomoč drugim. Pomembno delo je opravljala tudi na Jesenicah, kjer je pripomogla k odprtju prve posvetovalnice in številne matere poučevala o negi dojenčkov.
Še eno Franjo velja omeniti, Franjo Tavčar, pisateljevo ženo, ki si nikakor ni želela biti v senci svojega moža Ivana, sicer župana, ampak se je predano posvetila kulturnim dejavnostim, organizirala številne dobrodelne dogodke, literarna srečanja, delovala je v ženskem emancipacijskem gibanju … Še posebej se je s svojo skrbjo in požrtvovalnostjo izkazala po hudem potresu v Ljubljani v letu 1895, kasneje pa je bila imenovana celo za častno občanko Ljubljane.
V smetani evropskega filma in slikarstva
Tudi Ita Rina z rojstnim imenom Ida Kravanja je stopala iz okvirjev, se uprla staršem in po zmagi na lepotnem tekmovanju zablestela v filmskem svetu. Tako je s številnimi vlogami postala ena najpomembnejših svetovnih igralk v 30. letih 20. stoletja, s tem pa gotovo ena pomembnejših slovenskih nasploh. V nekoliko drugačni vrsti umetnosti je svoj pečat pustila ena najbolj prepoznavnih slovenskih slikark, mati Kofetarice, Ivana Kobilca. Čeprav je večino svojih del podpisovala kot I. Kobilca, saj so bila dela ženskih umetnic cenjena manj, je postala mednarodno prepoznavna, njene razstave pa zelo zaželene.
Čeprav je večino svojih del podpisovala kot I. Kobilca, saj so bila dela ženskih umetnic cenjena manj, je postala mednarodno prepoznavna, njene razstave pa zelo zaželene.
Vztrajne podjetnice in svojeglave pravnice
Tudi pogumne podjetnice, ki so si upale tvegati, najdemo v slovenski zgodovini. Ena teh je bila Jula Molnar, ki se je navdušila nad starim lesenim hotelom na Bledu, ga kupila in spremenila v najlepši blejski hotel z igriščem za golf, notranjim bazenom, hotelsko slaščičarno – v legendarni Hotel Toplice.
»Jaz sem doktorica Ljuba Prenner, ne moški ne ženska, tukaj imate torto in se posladkajte.«
Izjemen lik slovenske zgodovine predstavlja tudi edinstvena Ljuba Prenner, pravnica, ki se je oblačila v oblačila, ki so bila takrat vse prej kot ženska, na slikah pa jo je bilo vedno mogoče videti s klobukom. Znano je celo, da bi naj ob nastopu svoje službe v Kranju dejala: »Jaz sem doktorica Ljuba Prenner, ne moški ne ženska, tukaj imate torto in se posladkajte.«
Meje onkraj nas
Za ženske meja ni niti nebo, česar se je zavedala tudi Kristina Gorišek, prva balkanska, jugoslovanska in predvsem slovenska pilotka, ki se je uprla dvomom, z odliko diplomirala in navdušila vojaško komisijo, kasneje pa celo dobila medaljo za hrabrost. V nebo se je na svojih plezalskih podvigih podajala tudi Pavla Jesih, ki je neutrudno tekmovala z moškimi kolegi in preplezala marsikatero zahtevo steno. Po poškodbi se je posvetila kinematografiji in pečat pustila tudi na tem področju.
Pionirsko delo je na našem področju opravljala tudi Minka Skaberne, ki se je na Dunaju udeležila tečaja pisave slepih ter poučevanje brajice dojela kot svoje poslanstvo. V rodni Sloveniji je zbrala številna dekleta, jih naučila pisave ter z njihovo pomočjo branja in sporazumevanja učila vojake, ki so v času vojne oslepeli.
Zgodbe, ki čakajo na vas
Še številna imena čakajo, da se poglobite v njihove zgodbe. Kdo je bila igralka Zofija Borštnik, kdo slikarka in kiparka Karla Bulovec? Poznate umetnostno zgodovinarko Anico Cevc, alpinistko in publicistko Miro Debelak? Kulturno delavko Terezino Jenko? Ali pa Eleonoro Jenko Groyer, zdravnico, Ano Jenko, doktorico kemije? Pa Milo Kačič, pesnico in gledališko igralko? Spomnimo se še pisateljice in prevajalke Zofke Kveder, slikarke Henrike Langus, sopranistke Tončke Marolt, mladinske pisateljice in pravljičarke Ele Peroci, slikarke in grafičarke Elde Piščanec, antropologinje Branislave Sušnik …
Naj se njihovim zgodbam pridruži tudi vaša!
Zgoraj opisane zgodbe so rezultat brskanja po spletni literaturi ter knjigah Mariborske osebnosti avtorice Mateje Ratej, (Ne)znani Slovenci Darinke Kladnik in Pogumne punce Nike Kovač. Vabljeni k branju!
