Za učinkovito varovanje biotske raznovrstnosti ni dovolj le ugotavljati slabšanje stanja v naravi, temveč so nujni ukrepi, pa tudi preverjanje njihovih učinkov na terenu, so se strinjali govorci na okrogli mizi na ljubljanski biotehniški fakulteti. Ob tem so poudarili potrebo po tesnejšem sodelovanju med raziskovalci in političnimi odločevalci.

V Kozjanskem parku se posebej soočajo z ohranjanjem habitatov

Predstavnica Javnega zavoda Kozjanski park Anja Bolčina je na okrogli mizi, ki je danes potekala v sklopu BFestivala, izpostavila, da je prvi izziv pri ohranjanju biotske raznovrstnosti pogosto že prepoznati in ovrednotiti, "kaj sploh imamo", nato pa najti način, kako to raznovrstnost ohraniti s konkretnimi ukrepi. "Zavarovana območja so lahko dober poligon, kjer se da biotsko raznovrstnost ohranjati in tudi testirati, kaj deluje," je dejala.

V Kozjanskem parku se po njenih besedah posebej soočajo z ohranjanjem habitatov, ki jih je soustvaril človek, a jih danes zaradi spremenjene strukture prebivalstva in opuščanja tradicionalne rabe prostora pogosto ne uspe več vzdrževati v obsegu in načinu kot nekoč. "Mlajši se odseljujejo ali pa jih takšna opravila ne zanimajo več," je opozorila.

Travniki biotsko najbogatejši

Kot primer je Bolčina navedla ekstenzivne travnike na višje ležečih območjih, ki so med biotsko najbogatejšimi, ter travniške visokodebelne sadovnjake. Trudijo se, da bi se z njimi ukvarjalo tudi lokalno prebivalstvo. "Če želimo ohraniti te habitate skozi čas, moramo razumeti, kako se spreminjajo, in ukrepe prilagajati tako, da bodo učinkoviti tudi dolgoročno," je dodala.

Franci Janžekovič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru je opozoril, da se tudi po desetletjih še vedno zatika pri razumevanju pojma biotske raznovrstnosti. Med izzivi je izpostavil poznavanje terminologije in komunikacijo. "Največji izziv je, kako laični javnosti pojasniti, da bodo na biotsko raznovrstnost gledali kot na vrednoto," je poudaril.

Janžekovič je pozval tudi k večji odločnosti pri uresničevanju sprejetih ukrepov in ciljev. Ob tem je spomnil na novo uredbo EU o obnovi narave, ki državam članicam nalaga pripravo nacionalnih načrtov in konkretnih ukrepov za obnovo ekosistemov. Po njegovih besedah gre za močno orodje, ki lahko pomaga uskladiti različne interese in pospešiti ukrepe, a le če ga bodo države spremljale z raziskovalno podporo in odločno politiko. "Zdaj vemo, v katero smer gremo. V obnovo narave. Ne smemo se samo pritoževati, da je obnova izziv, ampak moramo iskati rešitve," je pozval.

Ministrstvo pripravlja načrt za obnovo narave

Na ministrstvu za naravne vire in prostor tako pripravljajo nacionalni načrt za obnovo narave. Branka Tavzes z direktorata za naravo je ob tem raziskovalce in strokovnjake pozvala, naj svoje ugotovitve, podatke in priporočila aktivneje posredujejo odločevalcem, saj so prav takšni strokovni prispevki ključni za oblikovanje učinkovitih ukrepov.

Po besedah Klemna Elera z Biotehniške fakultete primanjkuje predvsem sistematičnega monitoringa, ki bi na terenu pokazal, ali je na območjih z ukrepi dejansko več ciljnih vrst oziroma ali se stanje habitatov izboljšuje. "Imamo analize na papirju, premalo pa terenskih podatkov, ki bi pokazali, ali je tam, kamor je bil ukrep usmerjen, na primer res več ptic oz. drugih živalskih vrst kot pred njegovim izvajanjem," je ponazoril.

Z njim se je strinjala tudi Branka Tavzes. "Odkrivati zgolj slabo stanje ni dovolj. Vedeti moramo, ali se ukrepi izvajajo in ali dajejo učinke," je poudarila. Po njenih besedah se zato v zadnjih letih več pozornosti in sredstev namenja izvajanju ukrepov in projektov za izboljšanje upravljanja območij Natura 2000 ter širšemu sodelovanju z drugimi sektorji. Ključno se ji namreč zdi, da biotska raznovrstnost ne ostane zgolj tema naravovarstvene stroke, temveč postane del drugih politik in resorjev.

STA