V Sloveniji se v zadnjih letih srečujemo z izrazito centralizacijo, ki ne povečuje le razvojnih razlik med regijami, temveč se krepi tudi zaostanek vzhodne kohezijske regije za zahodno. Kot vemo, je Slovenija od leta 2008 razdeljena na dve regiji, na vzhodni in zahodni del, kar naj bi pomagalo, da bi manj razviti vzhod zmanjšal razvojne razlike za razvitejšim zahodom. V praksi se to ni zgodilo. Več kot očitno je, da je po 20 letih in skupno vloženih 11 milijardah evropskih kohezijskih sredstev zaostanek vzhoda za zahodnim delom Slovenije enak, po nekaterih podatkih se celo povečuje.

Prav tako je do velikih sprememb prišlo na področju skladnega regionalnega razvoja in pri evropskih sredstvih, ki smo jih za ta namen prejemali v različnih finančnih perspektivah.

Razlike med regijama so se celo povečale

Kot ugotavljajo na Regionalni razvojni agenciji za Podravje - Maribor, kohezijska politika za vzhodno regijo ni uspela, razlike med regijama so se celo povečale. »Leta 2008 je zahodna kohezijska regija dosegala 106-odstotni BDP v poprečju EU27, vzhodna kohezijska regija le 73-odstotnega. Leta 2016 se je zahodna kohezijska regija uvrstila med evropske razvite regije in spada v regije v prehodu. Vzhodna kohezijska regija še vedno spada med manj razvite evropske regije, kar se ne samo občuti, temveč temu pritrjujejo tudi podatki. Po indeksu kupne moči (PPS, EU27), ki je v izjemni korelaciji z BDP, se je razlika med regijama še povečala, na zahodu je 109-odstotna, pri nas na vhodu pa še vedno 73-odstotna," pojasnjujejo. 

Dodana vrednost na zaposlenega v regiji je približno 38 tisoč evrov, kar je za 10 tisoč evrov manj kot slovensko povprečje. Očitne so tudi razlike v plačah; povprečna bruto plača v Mariboru je za skoraj 20 odstotkov nižja kot v Ljubljani, v primerjavi z Gradcem pa 100 odstotkov nižja.

Jevšek: Slovenija je preveč centralizirana, nujen je skladen regionalni razvoj

Da so močne regije še kako pomembne, se zaveda tudi minister za kohezijo in regionalni razvoj Aleksander Jevšek. Na prvi razvojni konferenci z naslovom: Decentralizacija in učinkovit javni servis: razvojna vizija Slovenije za naslednje desetletje, ki jo je v Klubu Cankarjevega doma v začetku septembra organiziral državni svet, je poudaril, da je država močna toliko, kot so močne njene razvojne regije. "Če gledam zgolj osrednjeslovensko regijo, smo izjemno močni, ko pa pogledam ostale, ugotavljam, da imamo resen izziv, ki ga v prihodnjem desetletju lahko rešimo, če se tako odločimo," je dejal minister.

Jevšek je prepričan, da je Slovenija preveč centralizirana, zato je nujen skladen regionalni razvoj. Med predlaganimi načini, kako ga okrepiti, so tudi pokrajine. Ni pa to edini ukrep, vprašal se je, ali smo, če ugotavljamo, da pokrajin ne moremo ustanoviti, pripravljeni začeti razmišljati o združevanju občin. Dejal je, da si na ministrstvu aktivno prizadevajo za decentralizacijo, kar da med drugim dokazuje tudi to, da imajo prostore v Ljubljani, Štanjelu in Mariboru. Ob tem je izzval predsednika državnega sveta Marka Lotriča, ali so jim pripravljeni slediti in na primer sedež državnega sveta prenesti v Maribor.

Lotrič Jevškov poziv po selitvi sedeža državnega sveta v Maribor razume kot dobrodošel

Zanimalo nas je, ali so to v državnem svetu res pripravljeni storiti. Marko Lotrič nam je odgovoril: "Prepričan sem, da dobri zgledi vlečejo, in glede na to, da v državnem svetu zagovarjamo decentralizacijo in enakomeren razvoj vseh regij Republike Slovenije, razumem poziv dr. Aleksandra Jevška kot dobrodošel."

V nadaljevanju je naštel nekaj ukrepov, s katerimi si že sedaj prizadevajo za decentralizacijo: "Državni svet si v okviru zmožnosti že sedaj prizadeva za večjo prisotnost na terenu, med drugim z izvedbo plenuma državnega sveta na terenu enkrat letno, z izvedbo sej komisij državnega sveta izven stavbe parlamenta (predvsem to velja za Komisijo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), državni svetniki imajo lokalne pisarne v domačih okoljih. Poleg tega državni svet s ciljem krepitve povezanosti s civilno družbo organizira regijske obiske, katerih namen je vzpostaviti dialog z župani občin, predstavniki podjetij in kmetijstva ter drugimi deležniki."

Ritonija: Potrebna je resna analiza in sistemska sprememba

Nataša Ritonija, direktorica Regionalne razvojne agencije za Podravje - Maribor, je kritična do dejstva, da nimamo na vzhodu ne lastnega organa upravljanja in ne lastnega operativnega programa, kar je evropska posebnost. »Ta slovenski unikum centralistično vodene kohezijske politike in organizacije le-te razlike v regijah ni zmanjšal, temveč po nekaterih podatkih celo povečal. Zato bi bilo smiselno narediti resno analizo, neke vrste Belo knjigo kohezijske politike, in vanjo vključiti tudi morebitne spremembe organizacijske oblike, ki niso tako unikatne in dajejo preverjeno boljše rezultate.«

Ritonija prav tako predlaga, da bi morala biti vzhodna kohezijska regija bolj vključena v evropske programe in načrtovanje, saj trenutni operativni program ne upošteva dovolj specifičnih potreb vzhoda. Poleg večje avtonomije pri odločanju meni, da bi morali v prihodnje podpreti več regionalnih projektov, usmerjenih v podjetništvo, trajnostni razvoj ter izboljšanje infrastrukture.

Rozman: Milijardo evrov in ločen operativni program

Na slednje je na omenjeni konferenci opozoril tudi Uroš Rozman, direktor Regionalne razvojne agencija za Koroško. Rozman v primerjavi finančnih perspektiv ugotavlja, da je sredstev vsako perspektivo manj, manj je tudi ukrepov, regijski projekti niso več prioriteta, sledenja ciljem regionalnih razvojnih programov pa skorajda ni zaznati. »Naš cilj je, da z novo finančno perspektivo ta trend obrnemo navzgor. Predlagamo, da vsaj milijardo evrov v posamezni finančni perspektivi namenimo za regionalni razvoj, da imamo ponovno ločen operativni program za sklad, ki je namenjen regionalnemu razvoju, poenostavimo izvajanje mehanizmov, omogočimo večjo fleksibilnost pri ciljih, da upoštevamo regionalne razvojne programe, da krepimo vlogo razvojnih agencij in da podpiramo regijske projekte. Ponovno si želimo vključitev podjetij, znanosti in nevladnih organizacij, ki so pomembni deležniki regionalnega razvoja, in pa tudi obnovo po naravnih nesrečah.«

Lotrič: Vsakršno odlašanje z ustanovitvijo pokrajin je nesprejemljivo"

Predsedniku državnega sveta Marku Lotriču smo še zastavili vprašanje, kateri drugi ukrepi bi še prispevali k zmanjševanju razlik med regijami. Kot odgovarja, je to uvedba druge ravni lokalne samouprave oziroma ustanovitev pokrajin. "Le-to v 143. členu že vse od leta 2006 ustrezno ureja Ustava Republike Slovenije, zato menimo, da je vsakršno odlašanje z ustanovitvijo pokrajin nesprejemljivo, ustavnopravno nevzdržno ter nedopustno. Glede na to, da trenutno ni zagotovljene ustavne večine za sprejetje dogovora glede novih mej pokrajin in s tem ustanovitev pokrajin, je nujno v prehodnem obdobju okrepiti obstoječe razvojne regije z boljšimi regionalnimi mehanizmi in večjo avtonomijo ter jim nameniti bistveno več sredstev za uresničevanje njihovih razvojnih potreb ter izvajanje regijskih projektov."

Glede morebitnega združevanja občin v državnem svetu pravijo, da imamo v Sloveniji trenutno veliko perečih izzivov, ki zahtevajo učinkovite ukrepe brez odlašanja. "Prioritetno je treba nasloviti sisteme, ki ne funkcionirajo, na drugi strani pa okrepiti tiste, ki odlično delujejo. Nobenega dvoma ni, da so občine v Sloveniji pomemben nosilec razvoja, vlaganja na lokalni ravni so zelo ciljna, vodena s skrbjo za občanke in občane, kar se potrjuje tudi z velikim zaupanjem državljank in državljanov v lokalne oblasti."

Rozman: Na področju regionalnega razvoja se je doslej zamenjalo 17 ministrov

Rozman je na konferenci najprej omenil zakonodajo, ki je dala pogoje za regionalni razvoj v Sloveniji. Omenil je, da smo prvi zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja dobili leta 1999, do danes pa se je na področju regionalnega razvoja zamenjalo 17 ministrov. "To pomeni, da neke hude kontinuitete na tem področju seveda nismo imeli." Po njegovih besedah je že prvi zakon postavil določene temelje, in sicer postavitev regionalnih razvojnih agencij, programskih odborov in prvo strategijo regionalnega razvoja, ki pa kasneje ni bila nikoli prenovljena.

Leta 2005 je Slovenija dobila razvojne svete regij, ki so nadomestili programske odbore, in svete regij kot posvetovalna telesa županov ter razvojno mrežo kot najširše možno posvetovalno telo. Leta 2011, z vzpostavitvijo kohezijskih regij, smo dobili razvojne svete regij in dogovor za razvoj regij, ki je posameznim regijam omogočil dostop do sredstev. "Tudi letos smo v prenovi tega zakona in v pričakovanju sprememb. Upamo, da z vseh teh treh sprememb dobimo rezime tistega najboljšega, da se poenostavijo sistemi in izboljša učinkovitost."

Precej se je spreminjala tudi organiziranost regionalnega razvoja po ministrstvih. Prva organiziranost v smislu agencije, ki je bdela samo nad regionalnim razvojem, je bila po Rozmanovem prepričanju dobra, kasneje pa se je regionalni razvoj izgubil med drugimi ministrstvi. Šele z lanskim letom pa smo dobili ministrstvo, ki ima regionalni razvoj že v svojem imenu.

Sprva trije operativni programi, danes zgolj eden

V letih od 2000 do 2006, v tako imenovanem pristopnem obdobju, smo imeli različne mehanizme, s katerimi smo lahko udejanjili regionalni razvoj. "Iz teh sredstev se je dalo dobiti veliko," nadaljuje Rozman. V letih 2007 - 2013, ko smo že bili del Evropske unije, smo dobili prve operativne programe. "Na začetku smo dobili tri operativne programe, med katerimi je bil eden posebej namenjen regionalnemu razvoju. Ta je imel za cilj razvoj regij. Mehanizem, ki se je takrat uporabljal, pa se je imenoval izvedbeni načrt regionalnih razvojnih programov."

V letih 2004 - 2020 smo imeli samo en operativni program in mehanizem za razvoj regij. Podobno je tudi v finančni perspektivi 2021 - 2027.

Primerjava finančnih perspektiv in deleži evropskih sredstev

Rozman v primerjavi finančnih perspektiv ugotavlja, da je sredstev vsako perspektivo manj, manj je tudi ukrepov, regijski projekti niso več prioriteta, sledenja ciljem regionalnih razvojnih programov pa skorajda ni zaznati.

"Največ sredstev smo dobili v obdobju 2007 - 2013. Če upoštevamo inflacijo, vidimo, da se ta sredstva v vsakem finančnem obdobju zmanjšujejo in da smo zdaj skoraj na polovici tistega, kar smo imeli pred 15 leti. Zmanjšuje pa se tudi delež evropskih sredstev, saj Evropa vedno manj podpira ukrepe, pomembne za regionalni razvoj," razlaga Uroš Rozman. Kot primer omeni realizirane ukrepe v letih 2000 do 2006: "Ti ukrepi so bili zelo raznoliki; od komunalne infrastrukture, cestnega omrežja do ravnanja z odpadki. Gradili smo zgodbe za podjetništvo, garancijske in štipendijske sheme, se lotili podjetniške prenove podeželja, tehnoloških razvojnih centrov, podpirali razvoj šolstva, turistična promocija regije, začeli smo z izdelavo regionalnih prostorskih planov, ki so potem zamrli in so se zdaj spet prebudili. V tistem obdobju smo podpirali tudi kulturo."

V naslednji finančni perspektivi 2007 - 2013 je Rozman primerjal koroško in podravsko regijo. "Tukaj so se cilji že nekoliko zmanjšali, imeli pa smo možnost različnih prioritet. Koroška je dala v tistem obdobju največ sredstev za izobraževalno in ekonomsko infrastrukturo, Podravje pa za okoljsko infrastrukturo. Najmanj sredstev so na Koroškem namenili za socialno infrastrukturo, Podravje pa za razvoj urbanih naselij. V tem obdobju ni bilo več toliko prioritet, regije pa posledično niso več imele toliko vpliva na to, kaj želijo s temi sredstvi izvajati. Izpadli so na primer izobraževanje, kultura, turizem, ..., fokus je bil predvsem na lokalni infrastrukturi."

V obdobju 2014 - 2020 pa so imele regije že podobne cilje in niso mogle same postavljati prioritet, pač pa so upoštevale navodila države, manj je bilo tudi ciljev, še vedno pa so bile možnosti izbire. V trenutni finančni perspektivi (2021 - 2027) pa predstavlja največjo težavo slabo upoštevanje potreb regionalnih razvojnih programov. "Najmanj sredstev imamo za podjetništvo, sredstva za odpadne vode pa so predvsem namenjena prioritetam Evropske unije, da doseže cilj 2 tisoč populacijskih enot, tudi vodovod se podpira le v velikih sistemih, zelena infrastruktura pa se ponuja regijam, ki so že zelo zelene in so nekako prisiljene v te projekte. Tudi pri kolesarskih povezavah se je zelo zožalo območje upravičenosti. Imamo pa nekaj regijskih projektov mehkega tipa, kot so podpora podjetništvu Poni, regijski centri mobilnosti in regijske celostne prometne strategije, kar pa so nastavki nadaljnjega regionalnega razvoja."

Do razlik je prišlo tudi pri načinih izbora projektov. V predpristopnem obdobju smo bili vezani na prioritete regij, regije smo usklajevali na nivoju strokovnih inštitucij in potem potrjevali na ravni programskih odborov. "V zadnjih obdobjih je pa velika pozornost na delitvi sredstev med občine, pripravi spiskov projektov in potem potrjevanju na svetu regij in šele nato ostalih sektorjev, ki nimajo resnih možnosti za kandidiranje za ta sredstva."

Slovenija se mora torej soočiti z resnimi izzivi, ki jih povzroča prevelika centralizacija in neenakomeren razvoj. Decentralizacija se kaže kot nujni korak k zmanjšanju razvojnega zaostanka vzhodne kohezijske regije. Predlogi, ki so bili predstavljeni na razvojni konferenci, vključujejo ustanovitev pokrajin, združevanje občin, večjo avtonomijo razvojnih regij ter uvedbo ločenih operativnih programov za regionalni razvoj. Kako se bodo odločili?