Najnovejši podatki OECD za oktober 2025 razkrivajo, da je Slovenija na samem vrhu med državami Evropske unije po rasti cen hrane. V mnogih državah se stanje umirja, pritisk slovenskega gospodarstva pa ostaja izrazito v višavah. Cene prehrambenih izdelkov drugod po Evropi se umirjajo, v Sloveniji pa se osnovne dobrine dražijo hitreje od splošne inflacije.
Slovenija med najdražjimi v Evropi
Cena hrane v Sloveniji je po lestvici OECD na izredno visokem mestu. Za nakup osnovnih živil mora Slovenec odšteti več kot na primer prebivalci v Nemčiji, kjer je bila oktobra 2025 inflacija cen hrane 2,0 odstotna, v Franciji (1,4 odstotka), Belgiji (2,8 odstotka), Italiji (2,5 odstotka) in Španiji (2,4 odstotka). V Sloveniji je bila namreč rast cen hrane kar 6,8 odstotna.
Med evropskimi državami imajo hitrejšo rast cen hrane le Latvija, Estonija, Islandija. Tudi iz globalnega vidika je Slovenija med vodilnimi, prehiteva jo le nekaj zunajevropskih držav, med njimi Japonska in Kolumbija. Čeprav Turčija z 34,9 odstotno podražitvijo izstopa kot skrajni primer inflacijskih pritiskov v okviru OECD, takšna statistika Sloveniji ni ravno v tolažbo.
Ne draži se samo hrana
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je medletna inflacija novembra 2025 znašala 2,3 odstotka, oktobra pa 3,1 odstotka. Na prvi pogled gre za umirjanje inflacijskih pritiskov, a podrobnejši pogled na strukturo razkriva manj spodbudno sliko: največje finančno breme za gospodinjstva ostajajo osnovne kategorije, kjer se cene ne znižujejo kaj dosti.
SURS izpostavlja, da so se živila in brezalkoholne pijače novembra podražile za okoli 5,0 odstotka, kar je občutno nad celotno stopnjo inflacije. Podobna dinamika se vleče že več mesecev, saj se je naraščanje cen hrane gibalo med 6 in 7 odstotki.
Sočasno rastejo cene stanovanj, osnovnih stroškov mesečnih obveznosti (voda, elektrika, goriva), cene gospodinjskih storitev, oblačil in obutve ter zdravstvenih storitev. Slovenska gospodinjstva se torej ne soočajo le z vztrajno rastjo cen hrane temveč se občutno dražijo tudi številni drugi vsakdanji izdatki.
Evropska komisija v jesenski napovedi za leto 2025 predvideva povprečno inflacijo okoli 2,5 odstotka. Čeprav ta številka deluje zmerno, ne zajame dejanskega bremena za potrošnike, saj prav najobčutljivejše dobrine naraščajo precej hitreje od povprečja.
Najbolj ranljiva gospodinjstva so pod največjim pritiskom
Kombinacija trajno višjih cen hrane, splošnih podražitev energentov in storitev ter uvedbe novih dajatev najmočneje prizadanejo gospodinjstva z nizkimi in srednjimi dohodki. OECD in Evropska komisija v svojim poročilih večkrat poudarjata, da prav rast cen hrane nesorazmerno bremeni ranljive skupine, saj velik del svojih prihodkov porabijo za osnovne življenjske potrebščine.
Slovenija pri tem ni izjema. Čeprav nominalni prihodki rastejo, realna kupna moč ostaja nižja, ker se ključni stroški vsakdanjega življenja zvišujejo veliko hitreje kot plače. Po podatkih, ki jih navaja SURS so bile podražitve hrane skozi večino leta 2025 eden najpomembnejših dejavnikov domače inflacije.
[[image_1_article_None]]
Slovenija izstopa po eksponentni rasti cen hrane
V Slovenijo se za nameček uvaža velika količina poceni hrane dvomljive kakovosti. Kljub temu so podražitve zaradi razlogov kot so pritisk trgovskih verig in dolgih dobavnih verig, zmanjšana konkurenčnost domače pridelave, pomanjkanje delovne sile v kmetijstvu, visoki stroški energentov in logistike ter prepočasna podpora slovenskih pridelovalcev še zmeraj višje kot v mnogih drugih evropskih državah.
Slovenski kmetje opozarjajo, da male in srednje kmetije propadajo, število telet upada, pašniki se zaraščajo, domača pridelava pa slabi. Vse to v praksi pomeni večjo odvisnost od uvoza ter posledično višje stroške za potrošnike. Slovenija naj ne bi bila še nikoli tako nizko pri stopnji samooskrbe.
Kaj lahko država stori?
Strokovnjaki in kmetijske organizacija poudarjajo, da bi bilo ključno okrepiti podporo domačim pridelovalcem, izboljšati sistem odkupa in poštenega plačila za pridelano hrano, povečati samooskrbo, investirati v mlade prevzemnike kmetij, skrajšati dobavne verige in omejiti prekomeren uvoz nekakovostnih živil.
