Verjetno je vsak izmed nas že kdaj opazili oglase za "čudežna zdravila" ali pripomočke, ki naj bi olajšali razne aspekte vsakdanjega življenja. V večini primerov so vključene tudi osebe, ki so to zadevo preizkusile in "lahko potrdijo" njeno učinkovitost. Prav zaradi takšnih in drugačnih taktik ogromno ljudi trditvam tudi verjame in jih tretira kot resnične. V praksi se torej pogosto soočamo s pristopi, ki nimajo trdnih temeljev ali pa so celo potencialno škodljivi.
Dr. Bojan Musil, ugleden psiholog s področja socialne psihologije, je na nedavnem predavanju razkril resnico o razkoraku med strokovnjaki, praktiki in splošno javnostjo ter prikazal nevarnosti psevdoznanstvenih praks.
Psevdoznanost ima zunanjost, vsebine pa ne
"Psevdoznanost je lažna znanost, ki ne temelji na skrbno načrtovanih raziskavah in ne vodi do ugotovitev, ki bi jih bilo mogoče preveriti. Ima zunanjost a ne vsebine. Gre torej za pomanjkanje primernih empiričnih dokazov, saj stvari ne preverja. Je pa res, da te prakse niso nujno neveljavne, vendar so praviloma zavajajoče, potencialno škodljive, a kljub temu privlačne za ljudi," pojasni strokovnjak.
Doda tudi, da vključenost v take oblike samopomoči lahko vodi do porabe omejenih sredstev – čas, denar ter do upada kredibilnosti stroke in neposrednih škodljivih učinkov. Poudari pa, da trditev "znanost je popolna in nezmotljiva, psevdoznanost pa zmeraj napačna,” ne drži, saj je to navadno črno-belo razmišljanje brez podlage.
[[image_1_article_66701]]
Izziv je prepoznati resnične strokovnjake
Eden od glavnih izzivov je ločiti med resničnimi strokovnjaki, ki temeljijo na znanstvenih dokazih, in tistimi, ki se pretvarjajo, da imajo strokovno znanje, v resnici pa uporabljajo zastarele ali celo škodljive pristope. Ta razkorak se pogosto kaže v obliki psevdoznanstva, ki lahko zavaja in škoduje posameznikom.
Dr. Musil poudarja, da je ključno zmanjšati te razkorake in vzpostaviti bolj jasno komunikacijo med strokovnjaki, praktiki in splošno javnostjo. Pomembno je, da strokovnjaki prepoznajo psevdoznanstvene prakse ter učinkovito komunicirajo z dokazi, medtem ko mora splošna javnost razviti kritično razmišljanje in se zavedati pasti psevdoznanstvenih trditev.
Ti znaki pomagajo pri prepoznavanju
V svojem raziskovanju dr. Musil izpostavlja 19 znakov, ki nam lahko pomagajo prepoznati psevdoznanstvo. Med temi znaki so na primer pretirane trditve o učinkovitosti, pomanjkanje znanstvenih dokazov, neupoštevanje osnovnih načel raziskovanja ter zanašanje na anekdote namesto na empirične podatke.
Opozorila vezana na promocijo: Bodite pozorni na prenasičene obljube o učinkovitosti, zlasti če so namenjene širši javnosti. Preverite, ali so trditve podprte z resničnimi dokazi ali zgolj z domnevnimi priporočili "strokovnjakov". Posebni certifikati in nazivi brez resničnega pomena ter obrambno vedenje pobudnikov so znaki, da gre morda za psevdoznanstvo.
Opozorila vezana na odsotnost znanstvenih dokazov: Če se pristop sklicuje na učinkovitost brez jasnih znanstvenih dokazov, bodite previdni. Pomanjkanje citatov in mehanizmov, ki naj bi vodili do sprememb, lahko kaže na pomanjkanje temeljev. Primerjave med skupinami, ki ne upoštevajo dejavnikov kot je placebo učinek, so lahko tudi znak, da pristop ne temelji na resničnih znanstvenih spoznanjih.
Zaščita pred napačnimi spoznanji zahteva sodelovanje vseh vpletenih strani in kritično razmišljanje. Le tako lahko presežemo pasti psevdoznanstva ter prispevamo k razvoju resnično učinkovitih pristopov za reševanje sodobnih izzivov.
