»Sem profesor, doktor, raziskovalec, na inštitutu in fakulteti zaposlen že več let. Predavam le en predmet, ostale ure pedagoške obveznosti pa delam kot asistent,« pojasni predavatelj na eni od mariborskih fakultet in raziskovalec enega od inštitutov, ki želi ostati anonimen. »Čeprav je bila pozicija asistenta ustvarjena z namenom uvajanja mladih znanstvenih sodelavcev, se je nekaj v sistemu zalomilo. Tako nekateri ostajamo na mestu asistenta dolga leta, smo tako tudi plačani in zaradi tega komajda pridemo do pomembnejših vlog pri raziskovalnih projektih,« še nadaljuje: »Prednost imajo starejši, »pomembnejši« kolegi.« »A to preprosto požreš, saj kaj dosti ne moreš storiti. Če si preglasen, se ti to pri naslednji habilitaciji lahko maščuje,« skomigne z rameni.

Svež veter v znanstvenoraziskovalnih jadrih

Temu glasu je v prejšnjem letu sledilo tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je pripravilo predlog novega zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti ter prosilo za odzive javnosti. Med drugim se je odzval tudi Visokošolski sindikat Slovenije, ki je predlagal nekaj členov, ki so se mnogim zazdeli nekoliko radikalni.

Po podatkih statističnega urada je bilo leta 2017 v Sloveniji leta 14 079 raziskovalcev.

Novi zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti znanstvenike, ki sicer izpolnjujejo pogoje za upokojitev, na položajih pušča le še za čas trenutnega financiranja, nato se bo pot odprla njihovim mlajšim kolegom, ki so trenutno potisnjeni v ozadje, v prekarno situacijo čakanja na razpise ter boja za višjo pozicijo v projektu.

Razkol med slovenskimi znanstveniki

Novica o novem zakonu pa v znanstveni sferi ni bila sprejeta enoznačno pozitivno, saj so mnogi opozorili na to, da bi z novostjo na nek način uzakonili »prisilno upokojevanje«, ki pa za dejavno staranje, predvsem pa uresničitev vsakega posameznika gotovo ni dobrodošlo.

Da pa je taka sprememba nujna, meni precejšen, predvsem mlajši del znanstvenoraziskovalne skupnosti, ki je zaradi tega, ker starejši profesorji in raziskovalci kljub temu, da že izpolnjujejo pogoje za upokojitev, ostajajo na vodilnih mestih znanstvenih programov in projektov, zasenčena.

Potreba po uvedbi takih sprememb je sicer razumljiva, saj delitev položajev in dostopnost pozicij v znanstvenoraziskovalni skupnosti spominja na okostenelo monarhijo in ne na demokratično izobražensko sceno, ki bi naj sledila meritokratski logiki po vzoru »vsakemu po njegovih sposobnostih in dosežkih«. Mlajši znanstveniki, raziskovalci in profesorji tako dolga leta ostajajo na položajih, ki so jih zasedli ob prihodu na delovno mesto, njihovi starejši kolegi, ki pa že (skoraj) izpolnjujejo pogoje za upokojitev, pa zaradi svojih obsežnih bibliografij z lahkoto pridobijo finančna sredstva za raziskovanje in s tem vodilne pozicije številnih projektov.

Potrebno je opozoriti, da členi, ki bi, če bi bili sprejeti in vključeni v novi zakon, nekoliko omejevali starejše znanstvenike in raziskovalce, niso slovenska posebnost. Podobne prakse o omejevanju financiranja starejših raziskovalcev iz javnih sredstev so v tujini namreč še precej ostrejše. Tako so starejši od 65 ali 67 let vsaj delno ali v celoti prepuščeni zasebnemu kapitalu.

Visokošolski sindikat Slovenije dosegel svoje

Predlog novega zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki ga je Ministrstvo objavilo v začetku prejšnjega leta, sicer ni vseboval spornega člena o »prisilnem upokojevanju«; ta bi naj bil v predlog vključen po predlogu visokošolskega sindikata, ki je zaradi idej hitro doživel negativen odziv tako laične kot strokovne javnosti.

Ministrstvo je v novi osnutek zakona po zadnjih vključilo nekatere predloge sindikata, tudi člen o financiranju raziskovalcev, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev – ti bi bili tako let v 50 % financirani iz javnih sredstev.

V znanosti ni prostora za diskriminacijo

Slovenski znanstveniki in raziskovalci so takoj opozorili, da znanost nikakor ne sme biti ne politično in ne sindikalistično diktirana, hkrati pa bi sprejetje zakona vključujoč člene o omejitvi dela posameznikov, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, lahko pomenilo korak bližje nečemu, česar si v demokraciji 21. stoletja ne želimo. Uredba bi prinesla diskriminacijo po starosti, diskriminacijo raziskovalcev v primerjavi z univerzitetnimi profesorji in administrativnim kadrom…

»Starost v znanosti ne pomeni veliko. Na inštitutu, kjer delam, so vodje projektov tudi mladi kolegi, ki se odlikujejo po svojih dosežkih. Potrebno pa je izpostaviti tudi, da je lahko starejši kolega kot vodja projekta prednost, saj prav zaradi svoje obsežne bibliografije pripomore k temu, da ekipa dobi sredstva za raziskovanje in izvajanje projektov. Vodja je le naziv, pomembna je ekipa in razdelitev dejanskih, praktičnih vlog v njej,« izpostavi moj drugi sogovornik, zaposlen na enem od ljubljanskih inštitutov. »Pa še nekaj, kako si lahko drznemo postaviti zakonske omejitve človeškemu umu, ko celotna zgodovina kaže, da so bili prav »starci« tisti, ki so človeštvo nagradili z briljantnimi idejami in uvidi? Kolega raziskovalec, ki je v pokoj odšel nekaj let nazaj, je najboljši članek svoje kariere napisal v penziji,« še doda in nadaljuje: »Že res, da je pomlajevanje znanosti in znanstvenoraziskovalne skupnosti v Sloveniji nujna, a ne na račun starejših kolegov. Ta ideja je absurdna, skorajda fašistična.«

Tudi nedavni dobitnik Zosiove nagrade, akademik Globevnik, je v enem od svojih intervjujev povedal, da za svoje najboljše delo šteje to, kar je dosegel okrog svojega 70. leta starosti, potem, ko so ga upokojili.

Možne tudi alternative

Če pa se v sferi slovenske znanstvenoraziskovalne dejavnosti že pojavlja problem, da starejši kolegi mlajše omejujejo pri pridobivanju sredstev za projekte ter vodilnih pozicij v raziskovanju, rešitev ni v »prisilnem upokojevanju,« ampak v tem, da se mednarodno evalvacijo utrdi na podlagi znanstvenih rezultatov zadnjih 5 ali 10 let. Na tak način starejšim znanstvenikom, ki v svet odkritij in raziskav ne prinašajo več veliko, a pri tem omejujejo ostale, preprečili, da bi počivali na lovorikah in projekte ter sredstva dobivali zaradi svoje nekdanje slave.

Razmere v znanstveni sferi pa, vsaj gledajoč statistike, niti niso tako alarmantne, kot bi iz predloga zakona sklepali. Največ vodij projektov je starih od 36 do 40 let, takih, ki pa bili starejši od 60 let, je vsako leto manj.

Podporniki predloga novega zakona trditev, da bi ta uzakonil prisilno upokojevanje, ostro zavračajo. Kljub zakonskim spremembam bi raziskovalci in raziskovalke, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, še naprej ohranili svojo zaposlitev v polnem obsegu. Novost bi bila le, da bi bilo delež sredstev za plače potrebno pridobiti na trgu ali na evropskih razpisih in ne le iz slovenskih javnih sredstev. Tako bi bili postavljeni v popolnoma enako situacijo kot njihovi mlajši kolegi, ki se potegujejo za financiranje iz različnih virov.

Novi zakon bi naj poskrbel za ravnotežje med mlajšimi in starejšimi raziskovalci, izenačil njihove možnosti ter poskrbel, da bi lahko mladi znanstveniki, ki so bili zaradi zategovanja pasu na znanstvenem področju v zadnjih letih prikrajšani, končno prišli v ospredje. Le tako bi se svet znanstvenoraziskovalnih delovnih mest končno začel vrteti po meritokratskih načelih – vsaj na papirju.

Visokošolski sindikat Slovenije predlogu novega zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti med drugim dodaja posebno točko 60. člena, ki opredeljuje pogoje, ki jih morajo izpolnjevati raziskovalci. Po njihovem bi naj zakon veleval slednje:

»Raziskovalec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi četrtega odstavka 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je lahko v okviru projekta ali programa, financiranega iz državnega proračuna, zaposlen največ 20 % delovnega časa. Delodajalec lahko z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz prejšnjega odstavka pridobi podatke iz zbirk Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.«

V 62. členu, ki določa vodje raziskovalnih projektov, VSS dodaja: »Vodja raziskovalnega projekta ali programa v času prijave ali v času izvajanja projekta ne sme izpolnjevati pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2. Delodajalec lahko z namenom ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz prejšnjega stavka pridobi podatke iz zbirk Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.«

Proti predlogom s peticijo

Proti omenjenim postavkam predloga novega zakona pa se je strokovna javnost odzvala tudi s peticijo, s katero želijo opozoriti, da so, po njihovih besedah, »raziskovalci ključni za ustvarjanje novih vrednosti. Inštitucije imajo pri njihovem delu samo posredno vlogo. Kvaliteta raziskovalca/-ev je tisto, kar bi morala Slovenija prepoznati in uporabiti v svojem stremljenju k vrhunskosti. Tudi za prebojni pospešek industrije. Njihov status ali starost ne smejo biti omejitve za njihovo delo.«

Dodajajo še: »Predlagatelj s tem zakonom uvaja etatistično pojmovanje razvoja znanosti, v katerem bodo raziskovalci in inštitucije podrejeni političnim vplivom, ki naj bi prevzeli pobudo, realizacijo in nadzor nad njenim delovanjem. Najpomembnejše za razvoj znanosti pa je prav njegova avtonomija in konkurenčna okolja, saj se lahko samo tako presega povprečnost in dosega vrhunskost. Razvoj, uspešnost in odličnost, ki so ga nekatere raziskovalne organizacije (državne in zasebne) dosegle v zadnjih 15 do 29 letih v javni službi, je nesporen, zato omejevanje tega področja ni na mestu, niti upravičeno ali opravičljivo.«

Ključna sprememba: več denarja

Razprava o posameznih členih zakona, ki so za različne interesne skupine sporni, pa zamegljuje druge, morda celo bolj temeljne spremembe, ki jih novi zakon prinaša. Ministrstvo je v predlogu namreč navedlo, da se bo obseg javnih sredstev za raziskovalno dejavnost dvignil do 1 % BDP, kar je v primerjavi s prejšnjimi zneski, ki jih je država namenjala, precej več. Prof. dr. Marko Marinčič iz Visokošolskega sindikata Slovenije je v pismu bralcev v časniku Dnevnik poudaril prav to in opozoril, da lahko razprava o minornih členih, ki se nanaša na »parcialne interese« določenih skupin, zasenči to, kar zakon resnično prinaša – več državnega denarja.

V lanskem letu je Ministrstvo za znanstvenoraziskovalno dejavnost namenilo 24,55 milijona evrov sredstev več kot pred tem, lanska sredstva so tako dosegla številko 200 milijonov evrov. V letošnjem letu bi se naj po besedah Ministrstva, kot so povedali za STA, znanosti namenilo 230 milijonov, naslednje leto pa kar 251 milijonov evrov.

Pa vendar nekateri prav v tem vidijo novo past – tendence po tem, da se znanost podredi politiki in kapitalu, kar bi jo oropalo njenega prvotnega namena ter spremenilo le še v eno orodje za dosego ciljev kdo ve, koga že.

Področje se mora nujno urediti

Visokošolski sindikat Slovenije za novi zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti med drugim predlaga tudi naslednje:  sistem programskih skupin, v katerih si ne bo mogoče samovoljno prisvajati avtorstev in točk svojih kolegov, kot se je ponekod dogajalo do sedaj; ureditev zaposlitev na univerzah, kjer je veliko raziskovalcev v dolgih obdobjih zaposlenih s kratkotrajnimi pogodbami, kar jih potiska v polje nestabilne, negotove prekarnosti; ureditev zaposlovanja tako, da izobraženi kader zaradi negotove prihodnosti v Sloveniji ne bi bežal v tujino; povišanje sredstev za delo na univerzah, ki včasih ne pokrijejo niti osnovnih dejavnosti, ki jih posamezniki potrebujejo za ohranitev delovnega mesta.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport tako v prihodnjih mesecih čaka veliko dela, saj je prav vsak predlog pod budnimi očmi znanstvenikov in raziskovalcev Slovenije, ki ob sprejetju neustreznih politik, služečih zgolj interesov znanstvenih ali, še huje, kapitalističnih elit, ne bodo ostali tiho. Na vrhu vsega pa naj ostane predvsem avtonomija – če tem, ki našo družbo bogatijo z vedno novimi uvidi, odvzamemo avtonomijo in jih omejimo, le kaj še ostane?