Potem ko so šole še vedno zaprte in pouk tudi ta teden poteka na daljavo, smo preverili, kaj o tovrstnem načinu izobraževanja menijo na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Heliodor Cvetko, univ. dipl.psiholog, psihoterapevt in supervizor, je v zvezi s tem povedal: “Dlje časa kot traja, bolj jasno postaja, da je to (zaenkrat) slab nadomestek šolanja v živo, v skupini in v šolskem okolju. V običajnih okoliščinah tega načina šolanja zagotovo ne bi uvedli. Vsaj ne za vse starostne skupine in ne za vse kategorije šolarjev, dijakov ali študentov. Epidemija se ni napovedala (da bi se lahko v miru in s širšim diskurzom pripravili nanjo), niti ni po prvem valu pojenjala, kot smo si želeli. Zato pri našem izvajanju pouka na daljavo ne gre več za prebroditveno možnost izvajanja šolanja, temveč za okoliščine, ki bi terjale bistveno večjo prilagoditev vseh vpetih, tako učiteljev kot staršev, otrok in določenih sistemov v družbi (varstvo predšolskih otrok, obravnavanje otrok s posebnimi potrebami, ocenjevanje, vpis v srednje šole, dostopnost višješolskih, visokošolskih in univerzitetnih programov, socialna in materialna varnost,…).”

Katere prednosti in katere slabosti prinaša pouk na daljavo?

Cvetko se strinja z večino, da je pouk na daljavo »bolje kot nič«, a bi res kazalo storiti vse, da se otroci oziroma vsi šolajoči čim prej vrnejo v svoja šolska okolja. “Če je komu na začetku uvedbe šolanja od doma to celo ustrezalo, npr. tistim ki na splošno ne hodijo radi v šolo, ali tistim ki so imeli kakšna medvrstniška nesoglasja, ali so bili zelo obremenjeni z ocenami,…, večini po nekaj mesecih pouka na daljavo to že preseda. Pogrešajo vrstnike, dinamiko razreda, učitelje v živo in vse drugo, kar sodi zraven k vsakodnevnemu odhodu od doma in vsaj poldnevnem zadrževanju v šoli.”

Mora nas skrbeti npr. za otroke s socialno fobijo, strahom pred nastopanjem, depresijo, za otroke katerih starši so vzgojno ali učno nemočni, pa čeprav jim trenutno stanje in vztrajanje tega stanja ustreza.

Dodaja, da pa mora za otroke, ki so se s poukom na daljavo zlili in jih sedanje okoliščine ne motijo, skrbeti starše in  ostale, ki smo tako ali drugače odgovorni zanje. Pojasnjuje, da nas mora skrbeti npr. za otroke s socialno fobijo, strahom pred nastopanjem, depresijo, za otroke katerih starši so vzgojno ali učno nemočni, pa čeprav jim trenutno stanje in vztrajanje tega stanja ustreza. Skrbeti nas mora morebitna in dalj časa, kot to stanje traja traja, bolj verjetna kronifikacija težav.

Pouk na daljavo pomeni tudi veliko obremenitev za starše, zlasti za tiste, ki imajo svoje otroke v višjih razredih oziroma letnikih. Kako se starši, po vaših izkušnjah, soočajo s tem?

“Težko pritrdim trditvi, da je pouk na daljavo breme le za starše starejših otrok oz. mladostnikov. Seveda je tudi za te starše problem, če so otroci, kar se tiče dela za šolo, nesamostojni ali z velikimi vrzelmi v znanju. Ti starejši, lahko tudi dalj časa vzdržujejo vtis, da redno in normalno opravljajo šolske obveznosti, pa jih v resnici ne. Lažje tudi zakrijejo druge nazaželene aktivnosti, predvsem na spletu in v virtualnem svetu.”

Če samo pomislimo, da letošnji prvošolčki še sploh nimajo prave in tiste normalne šolske izkušnje, da vstopajo v svet šolanja in učenja preko svojih staršev, v domačem okolju ob vseh drugih dejavnikih, ki v posamezni družini obstajajo. Saj običajen starš vendar ni usposobljen (niti čustveno in drugače najbolj primeren) za učitelja (svojega otroka).

Starši mlajših otrok pa imajo, tako Cvetko, predvsem drugačne probleme.”Če samo pomislimo, da letošnji prvošolčki še sploh nimajo prave in tiste normalne šolske izkušnje, da vstopajo v svet šolanja in učenja preko svojih staršev, v domačem okolju ob vseh drugih dejavnikih, ki v posamezni družini obstajajo. Saj običajen starš vendar ni usposobljen (niti čustveno in drugače najbolj primeren) za učitelja (svojega otroka),” še pojasnjuje Heliodor Cvetko in dodaja, da se starši  znajdejo kakor vedo in znajo. Kakor pač zmorejo. Ob vseh drugih obveznostih in vlogah, ki jih tudi morajo opravljati, saj ne gre za eksperiment, ampak za resnično življenje v katerem moramo (bolj ali manj) sami za vse poskrbeti.

 Ali lahko izobraževanje doma prinaša tudi manj pridobljenega znanja?

“Seveda, o tem ni nobenega dvoma. Bodo pa glede tega velike individualne razlike.”

Imajo po vaših izkušnjah vsi učenci/dijaki doma primerne pogoje za izobraževanje na daljavo?

Cvetko pojasnjuje, da je tudi pri tem vprašanju  jasen in kratek odgovor, da ne.

Če samo pomislim na družine z več šolarji, kjer starša hkrati delata od doma ali pa sta večino dneva odsotna. Ali na družine, kjer mora en starš poskrbeti tako za delo šolarja, kot za npr. za dojenčka, invalida ali starostnika , ki potrebuje stalno nego in skrb.

“Pa nimam v mislih samo tehnične opreme in kvalitetne internetne povezave, ampak tudi možnosti domačega okolja in potrebnih suportivnih dejavnikov. Če samo pomislim na družine z več šolarji, kjer starša hkrati delata od doma ali pa sta večino dneva odsotna. Ali na družine, kjer mora en starš poskrbeti tako za delo šolarja, kot za npr. za dojenčka, invalida ali starostnika , ki potrebuje stalno nego in skrb. Pa jesti je treba in pospravljati, skrbeti za domače živali,….”

S kakšnimi vprašanji v povezavi s trenutnim načinom izobraževanja se učenci, dijaki in tudi starši obračajo na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor?

Sedaj to izredno (epidemiološko) stanje traja že toliko časa, da je učinek nenadnih okoliščin že popustil in se problemi, vezani na vzgojo in izobraževanje, ki jih s svojo dejavnostjo pokrivamo, kažejo v svoji osnovni, stopnjevani ali specifični luči, razlaga Cvetko in dodaja: “Tako da seveda postaja vedno večji problem nemotiviranost posameznih otrok za sodelovanje pri pouku in delu za šolo. Na nas se obračajo tako starši kot učitelji in šolski svetovalni delavci z vprašanji , kako npr. otroka pripraviti, da se pravočasno pripravi na pouk, da sodeluje, da izvede zadane mu naloge.”

Na nas se obračajo tako starši kot učitelji in šolski svetovalni delavci z vprašanji , kako npr. otroka pripraviti, da se pravočasno pripravi na pouk, da sodeluje, da izvede zadane mu naloge.

Helidor Cvetko pravi, da se je v teh dneh nanj obrnilo kar nekaj staršev s podobnim problemom, kako rešiti situacijo, ker otrok zadnja dva tedna ni opravil svojih obveznosti, njim pa je vseskozi zagotavljal, da je z delom na tekočem. “Za nujen sprejem prosi (kljub prepovedi osebnih stikov) mati, katere hčerka grozi s samomorom, ker se je glede ocen »čisto izgubila« in je prepričana, da se ji ne bo uspelo vpisati na želeno šolo. Oče dveh otrok, za katere pretežno sam skrbi pravi, da se mu bo »zmešalo«, če bo to stanje še dolgo trajalo. In omeni sina, ki je hiperaktiven in tudi drugače zahteven otrok.”

Za pomoč prosijo tudi šole, posebej v primerih, ko so starši tako ali drugače odsotni iz družin ali otrokom enostavno ne morejo pomagati. Za pomoč prosijo učitelji in drugi pedagoški delavci, ki to situacijo in zahtev tega čase enostavno ne prenesejo več.

Za nujen sprejem prosi (kljub prepovedi osebnih stikov) mati, katere hčerka grozi s samomorom, ker se je glede ocen »čisto izgubila« in je prepričana, da se ji ne bo uspelo vpisati na želeno šolo. Oče dveh otrok, za katere pretežno sam skrbi pravi, da se mu bo »zmešalo«, če bo to stanje še dolgo trajalo. In omeni sina, ki je hiperaktiven in tudi drugače zahteven otrok.

“Tudi mi, zaposleni na svetovalnem centru, nismo v rožnati situaciji. Delo preko spleta je specifično, možnosti vplivanja pa omejene. Poskušamo pomagati, kjer le lahko in se miselno pripravljamo tako na vztrajanje sedanjih razmer še v pomladanskem obdobju naslednjega koledarskega leta kakor tudi na pokoronski čas, ki bo pa spet drugače zahteven in specifičen.”