Po navedbah ustavnega sodišča je poseg v svobodo gibanja z namenom preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni ustavno dopusten, če oblast z razumnimi razlogi že v času uvedbe ukrepa izkaže upoštevno verjetnost, da bi tak poseg lahko zaznavno prispeval k preprečevanju širjenja nalezljive bolezni.
Ustavno sodišče opozarja, da je šlo za okoliščine, ki so se pojavile prvič
Sodišče meni, da je bila izkazana upoštevna verjetnost, da bi – glede na takratne podatke – prepoved gibanja izven občine prebivališča lahko prispevala k zmanjševanju ali upočasnjevanju širjenja bolezni covid-19 – predvsem z zmanjševanjem števila dejanskih stikov med osebami, ki so prebivale na območjih z višjim številom okužb, in osebami na območjih z nižjim številom okužb ali celo brez njih.
Opozarja, da je šlo za okoliščine, ki so se pojavile prvič, v katerih tudi primerjalno ne obstajajo preverjene dobre prakse in ki očitno terjajo aktivno delovanje državnih oblasti.
Opozarja, da je šlo za okoliščine, ki so se pojavile prvič, v katerih tudi primerjalno ne obstajajo preverjene dobre prakse in ki očitno terjajo aktivno delovanje državnih oblasti.
Gre za nalezljivo bolezen, ki lahko ogrozi življenje velikega števila ljudi
Pristojni državni organi so se morali odzvati hitro, ne glede na to, da takrat stroka še ni razpolagala s celovitim znanjem glede preprečevanja širjenja bolezni covid-19. So pa podatki in izkušnje drugih držav, ki so se soočile z epidemijo covida-19, kazali, da gre za zelo nalezljivo bolezen, ki lahko ogrozi zdravje in življenje velikega števila ljudi, pa tudi, kako pomembno je, da se razširjanje bolezni med prebivalstvom upočasni zato, da se zdravniki in drugo medicinsko osebje sploh lahko ustrezno pripravijo na soočanje z zdravljenjem dotlej nepoznane bolezni.
Po navedbah ustavnega sodišča glede na tedanjo epidemiološko sliko vlada ni mogla predvidevati, da bo zgolj s pomočjo že uvedenih ukrepov mogoče preprečiti širjenje okužbe do te mere, da bi lahko bila vsem bolnikom glede na dejanske zmogljivosti sistema zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba.
Po navedbah ustavnega sodišča glede na tedanjo epidemiološko sliko vlada ni mogla predvidevati, da bo zgolj s pomočjo že uvedenih ukrepov mogoče preprečiti širjenje okužbe do te mere, da bi lahko bila vsem bolnikom glede na dejanske zmogljivosti sistema zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba.
Ugotavljajo, da so bili takšni ukrepi nujni
Če hkrati ne bi odločno in intenzivno širše preprečevali možnosti dejanskih stikov med ljudmi tudi z izpodbijano prepovedjo gibanja, bi se novi koronavirus lahko še naprej hitro širil. Zato so bili v teh pogojih nadaljnji ukrepi vlade, ki bi lahko preprečili širjenje okužbe in s tem zlom zdravstvenega sistema, nujni, ocenjuje ustavno sodišče.
Če bi do zloma prišlo, namreč ne bi bilo ogroženo le zdravje in življenje bolnikov, temveč tudi njihovo dostojanstvo, saj bi jim moralo zdravstveno osebje v nasprotju z medicinsko etiko zaradi nezadostnih zmogljivosti v kadrih, opremi in oskrbi odreči kakovostno zdravstveno oskrbo.
Če bi do zloma prišlo, namreč ne bi bilo ogroženo le zdravje in življenje bolnikov, temveč tudi njihovo dostojanstvo, saj bi jim moralo zdravstveno osebje v nasprotju z medicinsko etiko zaradi nezadostnih zmogljivosti v kadrih, opremi in oskrbi odreči kakovostno zdravstveno oskrbo.
