Ločitev staršev je ena tistih življenjskih prelomnic, ki močno zaznamujejo družino, a ne nujno na način, kot se ga mnogi bojijo. Čeprav razpad partnerske zveze pogosto spremljajo stiska, negotovost in strah pred posledicami za otroke, raziskave in klinična praksa kažejo bolj niansirano sliko.

Večina otrok se ob ustrezni podpori staršev in stavilnem okolju na ločitev sčasoma dobro prilagodi. Ključno vprašanje zato ni toliko, ali se starša ločita, temveč kako se ločujeta in kako po razhodu skupaj še naprej opravljata starševsko vlogo. 

Ločitev sama po sebi ni največje tveganje

Dr. Bernarda Dobnik Renko, spec. klin. psih., pojasnjuje, da ločitev sama po sebi ne predstavlja nujno tveganja za duševno zdravje otrok. Izid za otroke je bolj kot od dejstva, da sta se starša razšla, odvisen od intenzivnosti in trajanja njunega konflikta po razpadu zveze. Večina čustvenih stisk po ločitvi pri otrocih mine v obdobju dveh let, le manjši delež otrok pa čuti dolgotrajne posledice (npr. nezaupanje vase, težave z vzpostavljanjem in vzdrževanjem intimnih odnosov), kar pa je odvisno od razmerja med otrokovimi varovalnimi dejavniki in dejavniki tveganja. Kaže se, da ima ločitev najmanj vpliva, kadar se zgodi, ko so otroci v obdobju dojenčka ali v obdobju poznega mladostništva.

Kaj najbolj vpliva na otrokovo prilagajanje 

Nadalje specialisti klinične psihologije pojasnjujejo, da a otrokovo spoprijemanje z ločitvijo vplivajo številni dejavniki, ki jih lahko razdelimo na individualne značilnosti otroka in dejavnike v njegovem okolju. Na osebne značilnosti, kot so temperamentne in osebnostne značilnosti, njegovo psihično zdravje pred ločitvijo, splošne prilagoditvene spretnosti, stopnja razvoja otroka, težje vplivamo.

''Več vpliva pa imamo na dejavnike v otrokovem okolju. Ključen vpliv na otrokovo spoprijemanje z ločitvijo ima potek ločitve in nadaljnjega starševstva – koliko starša kljub morebitnim zameram in negativnim čustvom drug do drugega zmoreta v ospredje postaviti korist otroka. Najbolj neugodno za otroka je, kadar gre za dolgotrajen konflikt med staršema, v katerega je vpleten tudi otrok (npr. kadar starša drug o drugem z otrokom ne zmoreta spoštljivo komunicirati, otrok prenaša sporočila med staršema),'' pojasnjuje dr. Renko.

Kdaj poiskati strokovno pomoč 

''Pomembno je, da se starši zavedajo, da je ločitev za otroka stresen dogodek, na katerega pa se večina ob ustrezni podpori in sodelovanju staršev uspešno prilagodi,''  povejo specialisti.

Dr. Renko poudarja, da je strokovno pomoč smiselno poiskati v primeru, kadar pri otroku opažamo dlje trajajoče spremembe v vedenju (npr. zapiranje vase, razdražljivost, nezmožnost izpolnjevanja razvojnih nalog, kot je padec šolskega uspeha, druženje z vrstniki ipd.), ki jih zgolj s podporo v ožjem socialnem krogu ne uspemo razrešiti. V tem primeru je smiselno obiskati pomoč strokovnjaka, npr. kliničnega psihologa, ki bo ocenil, ali gre pri otroku zgolj za prilagoditvene težave ali pa so morda prisotne še kakšne druge težave, ki jih je potrebno obravnavati.

Kaj lahko storijo starši?

Specialisti klinične psihologije poudarjajo, da naj starši otroku pojasnijo, da je ločitev posledica nesoglasij med njima kot partnerjema, da otrok ni kriv za to, prav tako pa tudi nima vpliva na to, da bi bila starša spet skupaj. Pojasnijo jim naj, da čeprav nista več partnerja, bosta za vedno starša, ki bosta sodelovala v dobro otrok, nato pa si morata za to ves čas tudi zares prizadevati.

Pomembno je, da starši sprejmejo, da otrok potrebuje čas, da se na spremembo prilagodi. Ob tem naj bodo otroku na voljo za pogovor in mu nudijo čustveno oporo pri žalovanju za družino, kakršna so bili prej. Pomembno je tudi, da se starši trudijo za spoštljiv odnos, da se izogibajo neustrezni komunikaciji glede drugega starša pred otrokom (npr. kritiziranje, negiranje pravil drugega starša).

Za otrokov občutek varnosti po takšni spremembi pa lahko pomaga tudi, da omogočijo otroku, da čimbolj ohrani rutine in stabilnost, kjer je to mogoče (npr. da otrok ostane v isti šoli, hiši, da lahko še naprej obiskuje iste interesne dejavnosti …).

''Koristno je, če se starša skupaj udeležujeta prireditev in pomembnih dogodkov otroka (npr. nastopi, zaključki) in se o pomembnih odločitvah glede otroka dogovarjata,'' še poudarjajo specialisti.