Raznovrstne migracije v 21. stoletju postajajo ne le pravica, ampak tudi pravilo. A vstop v novo okolje ni vedno lahek in ne poteka povsem brez problemov, kar še posebej velja za otroke priseljencev. Slednjega se vse bolj zaveda tudi Evropska unija, ki raziskovanje integracije (otrok) priseljencev postavlja v središče pozornosti, s pomočjo izsledkov pa počasi snuje nove evropske integracijske politike, ki bodo pripomogle k medkulturnemu dialogu in sobivanju kultur.
Potrebno se je zavedati, da vključevanje oziroma integracija otrok priseljencev ni le enostranski proces, kar pomeni, da se ob nespodbudnem, nerazumevajočem okolju, tujci v novi kulturi ne bodo znašli. Prav zato je mogoče razložiti mnoge pojave v večjih evropskih mestih ter priseljence, ki se, na videz trmasto, oklepajo svoje kulture – ob sovražni nastrojenosti sodobnih nacionalizmov in populističnih politik so taki odzivi razumljivi, če ne celo pričakovani.
Raziskovanje za boljšo prakso
Zaenkrat so načini vključevanja otrok priseljencev v kulturo, kamor pridejo, med državami različni, a prav raziskave, ki jih sofinancira Evropska komisija za migracije, pripomorejo k temu, da se primeri dobrih praks razširijo. Ena izmed uspešnejših držav, ki ima hkrati tudi stik z največ otroki priseljencev ter je znana po odličnih integrativnih praksah, je Švedska, pojasni predstavnica generalnega direktorata prej omenjene komisije, Maria Zuber. Posebni programi za pomoč pri integraciji priseljencev delujejo tudi v Sloveniji, tako v programu Izzivi medkulturnega sobivanja sodeluje kar 90 vrtcev, osnovnih in srednjih šol, eden od evropskih projektov pa poteka tudi v ZRS Koper.
Zmagovalni slovenski projekt za prihodnost integracije
Projekt MiCREATE (Migrant Children and Communities in a Transforming Europe – Otroci priseljenci in priseljenske skupnosti v spreminjajoči se Evropi), ki trenutno poteka pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in vključuje kar 14 partnerskih univerz po vsej EU, predstavi asist. Lucija Dežan, doktorska študentka na Filozofski fakulteti v Mariboru ter mlada raziskovalka na Inštitutu za družboslovje ZRS Koper. »Raziskovalci in raziskovalke preučujejo možnosti vključevanja otrok priseljencev in priseljenk v evropske družbe in vlogo izobraževalnih institucij v procesu njihove integracije,« pove Dežanova in pojasni, da med drugim želijo preučiti obstoječe integracijske procese v evropskih državah, zbrati dobre prakse, jih nadgraditi in razširiti.
Asist. Lucija Dežan poudari še, da projekt ni pomemben le za boljše razumevanje procesov integracije otrok priseljencev, temveč tudi za celotno slovensko znanstveno skupnost. »Gre za edinstven znanstveni dosežek in priznanje slovenski znanosti, saj je to prvi projekt s področja družboslovnih ved v okviru programa Obzorje 2020 Raziskave in Inovacije (Horizon 2020 Research and Innovation Action – RIA), ki v evropskem prostoru velja za enega najprestižnejših raziskovalnih programov Evropske komisije, v katerem slovenski raziskovalni zavod nastopa kot vodilni partner. Kakovost in prodornost slovenskih raziskovalk in raziskovalcev se je potrdila tudi v dejstvu, da je projektni predlog v postopku ocenjevanja znanstvene odličnosti, inovativnosti in učinkovitosti v konkurenci 30 prijavljenih predlogov iz celotne Evrope zasedel prvo mesto,« pove Dežanova.
Poudarek le na jeziku, za ostalo zmanjka časa (in denarja)
Projekt MiCREATE je pod svoj drobnogled vzel tudi mariborske šole, v katerih, kot pove asist. Lucija Dežan, prevladujejo priseljenci, ki govorijo jezike iz nekdanje skupne republike, jezike slovanskega izvora, mogoče pa je najti tudi bolj eksotične, kot so perzijščina, francoščina, mandarinski jezik, arabščina in farsi. »Kar se tiče religije, prevladujejo otroci katoliške, muslimanske in pravoslavne veroizpovedi,« še doda.
Mlada raziskovalka doda, da so v času raziskovanja na slovenskih šolah opazili, da je vprašanje integracije običajno osredotočeno le na učenje jezika, pri čemer za ostale vidike zmanjka časa in predvsem sredstev. »Ena redkih zakonsko določenih sistemska rešitev je prav tako osredotočena na učenje jezika – vsi novo priseljeni otroci imajo obvezen jezikovni tečaj slovenščine v obsegu 180 ur v letu. Med zakonskimi določili omenimo še, da imajo priseljeni otroci s statusom tujca pravico biti prvo leto neocenjeni ter da so upravičeni do prilagoditev prvi dve leti (npr. napovedano spraševanje, ocenjevanje snovi po delih, pridobivanje izključno ustnih ocen ipd.), vse ostale prilagoditve pa so prepuščene dobri volji vodstva šole in učiteljem,« pojasni asist. Lucija Dežan.
Prav zato se skuša integracijo otrok priseljencev doseči tudi s spodbujanjem medvrstniške pomoči, ki je večinoma uspešna. Tu in tam je mogoče najti konflikte, ki se, kot opažanja povzame Dežanova, dogajajo predvsem na besedni ravni, preko SMS sporočil. Vsaj v šolskem okolju slovenski otroci do priseljenih niso sovražni, jih ne žalijo in ne trpinčijo, opazke v stilu »Begunci jemljejo naš davkoplačevalski denar,« pa se pojavljajo v bolj neformalnih situacijah, na šolskih izletih ali pa celo v esejih.
Priseljenci, ki v šoli zablestijo
Čeprav se večkrat posplošeno trdi, da so priseljenski otroci v šoli manj uspešni, ali pa celo, da šole ne zaključijo, Lucija opozori, da ne smemo posploševati: »Učitelji so poročali o primerih učencev in dijakov, ki na 1. šolski dan niso znali besede slovensko, a so ob zaključku šolanja imeli višje ocene kot lokalni učenci in so se vpisali na zahtevne študijske programe, kot so medicina in psihologija.«
»Priseljeni otroci so pogosto zadržani, zaprti, sramežljivi, še posebej težko je učencem, ki se priselijo v najstniškem obdobju (zadnji razredi OŠ), ker so že v obdobju pubertete, počutijo se iztrgane iz domačega okolja, zapustijo svoje prijatelje, morda tudi prvo ljubezen in zato pogosto zavračajo vse poskuse integracije,« izsledke projekta MiCREATE predstavi asist. Lucija Dežan.
Lucija pove, da so zgodbe otrok priseljencev zelo raznolike. Najdejo se taki, ki so povsem nemotivirani, več pa je takih, ki jih učitelji označijo za celo bolj marljive od slovenskih otrok. Glede na to, od kod prihajajo, s sabo prinašajo različno predznanje, kar pa, takoj za jezikovno oviro, lahko povzroča velike preglavice. Tako imajo srbski in hrvaški otroci veliko boljše predznanje in dobre delovne navade v primerjavi z otroki iz Bosne, Albanije in Kosova. Dežanova izpostavi še eno težavo: »Problem je, da nekateri otroci slišijo slovenščino samo v šoli, medtem ko se doma pogovarjajo v maternem jeziku, zato ne morejo tako hitro napredovati, kot bi lahko, če bi se tudi starši učili slovensko,« in doda, da se njihovo znanje jezika še poslabša v času poletnih počitnic, ko pogosto odidejo v rodno državo.
Večja pomoč je nujna
Asist. Lucija Dežan še omeni, da se slovenski učitelji dobro zavedajo pomena integracije in tega, da mora potekati dvosmerno. Zato priseljenskim otrokom tudi v času pouka omogočajo, da delčke svoje kulture, svoje vere ali svoje hrane predstavijo svojim sošolcem, skupna druženja pa včasih zaokrožijo tudi z multikulturnimi dogodki in proslavami. A marsikaj je le dobra volja učiteljev na posamezni šoli, saj vsi poudarjajo, da finančnih sredstev za to, da bi bilo vključevanje otrok priseljencev v naše okolje učinkovito in kakovostno, ni dovolj.
Ključna je šola
Glavno vlogo pri vključevanju otrok priseljencev gotovo odigrajo vzgojno-izobraževalni zavodi, v katerih se otroci srečajo z novim jezikom, pa tudi novimi normami, vrednotami ter drugimi prvinami kulture. Zato so prav ustrezni ukrepi na področju šolstva ključni za uspešno vključitev priseljenskih otrok. Tako je to področje v Sloveniji urejeno že z zakonom, ki otrokom migrantom omogoča dostop do obveznega osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot veljajo za državljane Slovenije, enakim pogojem pa že v svoji esenci sledi tudi izobraževanje samo.
A zgolj enak dostop ni dovolj, saj se težave za migrantske otroke začnejo šele po vstopu v šole. Mnoge raziskave kažejo, da so priseljenski otroci v primerjavi z domačinskimi učno manj uspešni, se v manjši meri vpisujejo na zahtevnejše programe ali pa v procesu šolanja slednjega opustijo, čeprav, kot glede na rezultate projekta MiCREATE poudari asist. Lucija Dežan, taka prepričanja niso pravilo. A kljub temu se najdejo otroci priseljenci, ki v šoli nikakor ne uspejo. Razlog? Predvsem neznanje jezika, gotovo pa tudi ovire v obliki stereotipov, sovraštva in nasilja, ki so jih deležni s strani svoje okolice.
V Sloveniji se po obveznem obiskovanju osnovne šole otroci priseljenci najpogosteje vpisujejo na frizerske, strojne ter trgovske srednje šole.
Otroci priseljenci v Mariboru
Priseljenske otroke je mogoče najti tudi na mariborskih osnovnih šolah. Tako mag. Lučka Lazarev Šerbec, ravnateljica Osnovne šole Borcev za severno mejo pove: »Na šoli imamo tujce tako iz držav bivše Jugoslavije kot tudi drugih (ne)evropskih držav. Zagotovo je v zadnjem času več tujcev kot je bilo pred leti, kar pa je povezano v največji meri z ekonomskimi migracijami.«
A otrok priseljencev se ob vstopu v osnovno šolo ne prepusti samih sebi. Tako Osnovna šola Borcev za severno mejo za tujce organizira sklope ur, v katerih jim zagotovijo čimprejšnje osnovno znanje jezika. »Poskušamo oblikovati vsaj dve skupini, saj priseljenci iz držav bivše Jugoslavije jezik hitreje osvojijo kot iz ostalih držav. Seveda pa bi bilo potrebno tudi starostno razmejiti skupine. Delno uspevamo, v celoti pa žal ne, saj bi potemtakem moralo teči hkrati več različnih nivojev poučevanja slovenščine,« še doda mag. Lučka Lazarev Šerbec.
Ministrstvo pomaga dovolj?
Integracijske prakse v slovenskih šolah mnogokrat potekajo povsem v lastni režiji šole ali z dobro voljo učiteljev, saj po mnenju mnogih država pri vključevanju otrok migrantov finančno ne pomaga dovolj. Ravnateljica Osnovne šole Borcev za severno mejo pove, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport osnovnim šolam zagotavlja določeno število ur, ki jih namenjajo učencem tujcem za učenje slovenščine ter doda: »V lanskem šolskem letu je preko projekta Erasmus + potekal tudi projekt RoMigSC – pomoč pri vključevanju učencem tujcem, v katerega smo se tudi vključili in preko študentov prostovoljcev omogočili našim učencem tujcem več pomoči.« Prav tako je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport že sprejelo pravilnik, ki omogoča tudi del (od 25%) sistemiziranega delovnega mesta za poučevanje tujcev.
Pa vendar so včasih ustaljene prakse integracije uspešne in učinkovite le na papirju. »Problem je ta, da učenci prihajajo tekom celega šolskega leta, tako da težko izvajajmo neko kontinuirano obliko učenja slovenščine. V tem oziru je ogromno prilagajanja in individualizacije. Učitelj je tako vedno znova na začetku,« pove mag. Lučka Lazarev Šerbec.
»Šola dela ogromno na medkulturnosti, kar pomeni, da naši učenci nimajo nikakršnih težav pri sprejemanju vrstnikov priseljencev,« uspešno delo Osnovne šole Borcev za severno mejo izpostavi ravnateljica. Prav medkulturnost v zadnjih letih postaja pomemben element izobraževanja v državah Evropske unije. Navsezadnje prav slednja odpira meje ter države povezuje na vseh področjih življenja.
Situacija prisili v učenje jezika
Čeprav je glavna težava priseljenskih otrok njihovo neznanje jezika, kar delo otežuje tudi učiteljem, taka situacija večinoma ne traja dolgo. »Ko ni vmesnega jezika za sporazumevanje, je težko, po drugi strani pa je otrok priseljenec tako prisiljen hitreje uporabljati nov jezik. Učitelji se znajdemo po svoje, z google prevajalnikom, s slikovnim gradivom …« pove ravnateljica OŠ Borcev za severno mejo.
Eno leto »zavijanja v vato«, nato padec na trdna tla
Toda, če se prvo leto otroku tujcu v osnovni šoli posveča obilo pozornosti, slednja v naslednjem letu mine. Učenec priseljenec ima status tujca, ki mu omogoča, da prvo leto šolanja ni ocenjen, le eno leto. Nato je postavljen v povsem enako situacijo kot njegovi sošolci, kljub temu, da je, kot večkrat opozorijo učitelji, ki se z otroki priseljenci srečujejo dnevno, eno leto s statusom za osvojitev slovenskega jezika več kot premalo. Na problem opozori tudi mag. Lučka Lazarev Šerbec: »Za primer naj damo NPZ iz slovenščine. Učenec priseljenec ima samo prvo leto status tujca, ki omogoča, da prvo leto šolanja ni ocenjen. V naslednjem letu pa že mora biti. Si predstavljate učenca, ki pride k nam v 5. razred iz popolnoma drugega jezikovnega okolja, v 6. pa se mora udeležiti NPZ iz slovenščine? NPZ nikakor ni primeren za učence tujce,« ter doda še: »Prav tako je velik problem, ko se otrok vključi v 9. razred in mora biti pri vseh predmetih ob koncu leta ocenjen.«
Prav osnovne šole, ki se v praksi srečujejo in delajo z otroki priseljenci, najbolje prepoznavajo pomanjkljivosti slovenskih »formalnih« načinov integracije priseljencev. V jedru vseh pa gotovo ostaja prav jezik. »Smiselno bi bilo, da bi učenci priseljenci prve tri mesece obiskovali le tečaj slovenščine izven matične šole, šele ko bi znali vsaj osnove, bi se naj priključili k rednim uram v matični šoli,« zaključi mag. Lučka Lazarev Šerbec.
Mariborski otroci: države bivše Jugoslavije, Amerika, Kitajska, Rusija, Turčija …
Da se z otroki priseljenci srečujejo tudi na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta, pove tudi profesorica slovenščine, Andreja Vogrinec: »Na naši osnovni šoli je trenutno približno 8 % otrok priseljencev, ki so se pridružili v šolskem letu 2019/2020. Nekaj manj je otrok, ki so priključili že prejšnja leta. Največ otrok prihaja iz Bosne in Hercegovine ter Kosova, vsekakor pa ne gre zanemariti otrok, ki so prišli iz Amerike, Kitajske, Rusije, Makedonije, Turčije itd.«
Kot pove Vogrinčeva, integracija ni izoliran proces, ampak vključuje prav vse delavce in učence neke šole. »Zato na naši šoli informiramo v prvi vrsti zaposlene, predvsem strokovne delavce. Pred začetkom šolskega leta smo pripravili kratko predstavitev dela z otroki priseljenci ter skušali čim bolj približati stisko, ki nastane zaradi selitve v povsem novo jezikovno in kulturno okolje,« pojasni in nadaljuje: »Strokovni delavci naprej informirajo učence. Skupaj se pogovarjajo o različnih kulturah, jezikih in sprejemanju. Že pred prihodom novega učenca razredniki govorijo z učenci in tako pripravijo dobrodošlico, ki otroku lajša prilagajanje.«
Od intenzivnih tečajev do dobrega sodelovanja s starši
Za lažjo integracijo otrok priseljencev se tudi na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta izvaja intenzivni tečaj slovenskega pouka, pri katerem se tuji otroci srečajo s slovenščino, slovensko kulturo, hkrati pa imajo priložnost predstaviti kulturo, iz katere prihajajo. »Omogočeno jim je, da brez zadržkov postavljajo vprašanja, izražajo opažanja, povedo stisko in dobijo učno pomoč ter dodatno razlago,« še doda Vogrinčeva.
Počutje otroka, njegova uspešnost ter napredek v šoli pa nista samoumevna, ampak sta v veliki meri povezana tudi z njegovimi starši. Osnovna šola Franca Rozmana Staneta tako poudarja tudi dobro sodelovanje s starši otrok priseljencev. »V januarju 2020 smo naredili medkulturno prireditev, kjer smo predstavili delo z otroki, katerih materni jezik ni slovenščina. Medkulturno druženje se je izkazalo za zelo uspešno. Učenci so dobili priložnost, da predstavijo svoj jezik in pokažejo že pridobljeno znanje slovenščine,« se pohvali Vogrinčeva, profesorica slovenščine na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta ter doda, da so bili odzivi staršev več kot pozitivni. »Večina nastopajočih učencev je v Sloveniji prvo leto, priložnost za nastop, je povečalo njihovo samozavest, njihove oči pa so žarele od radosti in ponosa,« pripomni.
»Vključeni smo v projekt Jeziki štejejo, ki nam nudi oporo v razvijanju različnih jezikov in spoštovanju kultur,« o tem, kako osnovne šole sooblikujejo vključevanje otrok priseljencev v novo kulturo, pove profesorica slovenščine na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta, Andreja Vogrinec.
Ministrstvo postopoma ponuja več pomoči
Tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport se vse bolj zaveda svoje vloge v procesu vključevanja otrok priseljencev in skuša šolam vsako leto priskočiti na pomoč. »Ministrstvo za izobraževanje in šport v letošnjem šolskem letu prvič v deležu financira učitelja za učenje slovenskega jezika učencem, ki imajo status prvo leto tujec,« pove Vogrinčeva in pojasni, da je ostalim nudena učna pomoč. Seveda pa za posamezno šolo ni mogoče oblikovati povsem fiksnih načrtov in učnih priprav, saj število ur narašča oziroma pada glede na število učencev priseljencev, pa tudi glede na smernice, ki jih vsakoletno podajo vodilne institucije. »Želimo si stabilnosti danih ur, ki bi oblikovale delovno mesto strokovnega delavca, ki bi izvajal vse, kar je potrebno za dobro vključevanje otrok priseljencev,« zato opozori Vogrinčeva in nadaljuje: »Takšen način sicer nudijo razni projekti in pa redki primeri na posameznih osnovnih šolah, kar je bolj izjema kot pravilo. Vse to je dobrodošlo, a veliko premalo glede na število priseljenih družin, ki z leti raste.«
V čevljih otrok priseljencev
»Že samo, če skušamo stopiti v čevlje teh otrok, lahko začutimo, kakšne ovire morajo premagati. V slovenskem sistemu je tako, da so takoj ob prihodu v šolo vključeni v pouk skupaj z ostalimi učenci oz. jim mora šola zagotoviti enake pogoje za izobraževanje kot slovenskim otrokom. Otrok ne pozna jezika, kulture, navade, učiteljev, niti sošolcev. Pri tem pa še ni predelal selitve in rane, ki so se morda odprle ob tem dogodku. Večina otrok nima besede pri tem, da se bo družina selila,« svoje izkušnje dela z otroki priseljenci opiše profesorica Andreja Vogrinec.
Tako že sama selitev otroku povzroči mnogo stisk, ki učenje novega jezika in spoznavanje nove kulture postavijo na stranski tir. »Najstnica iz Kosova je dejala, da je prvo leto vsak dan 4 ure jokala in klicala dedka v domovino. V tej stiski ni bilo časa, niti motivacije za učenje slovenskega jezika, kaj šele sledenje ostalim predmetom. Brez znanja slovenščine ni mogla pridobiti novih prijateljev in se vključiti v novo okolje. To je samo eden od mnogih primerov, ki se dnevno odvijajo. Pogosto je tako, da se otroci povsem odklopijo in ne sledijo pouku. Stisko nosijo v sebi in je nimajo možnosti izraziti,« prakso, s katero se soočajo delavci, ki delajo z otroki priseljenci, ponazori Vogrinčeva: »Namesto podpore pa neredko doživijo nerazumevanje vrstnikov in celo strokovnih delavcev, kar situacijo še dodatno poslabša.«
»Otroci, ki pridejo, potrebujejo najprej varno zavetje, občutek sprejetosti, dnevno izvedene ure slovenščine, kjer se naučijo osnovnega besedišča, da lahko začnejo funkcionirati v novem okolju. Potrebujejo postopno uvajanje v novo okolje, pri tem pa je treba razumeti in upoštevati, da otroci za vse to nimajo motivacije. Vendar največkrat vsega tega ni na voljo, država in Ministrstvo takšne opore ne omogočata, šole se morajo znajti po svoje, a žal nimajo pogojev za izpolnitev vsega tega,« situacije v slovenskih osnovnih šolah opiše Vogrinčeva, profesorica slovenščine na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta.
Večkulturnost za več strpnosti
A vse le ni črno, saj dobre prakse približevanja multikulturnosti skozi pouk dajejo rezultate. Slovenski otroci so namreč do priseljenskih zelo razumevajoči in jim z veseljem pomagajo tako pri učenju jezika kot pri vključevanju v novo socialno okolje. »Ravno zaradi informiranja in dobre komunikacije učitelj-učenec na naši šoli nimamo težav z rasno nestrpnostjo. Otroci, ki se vključijo v razred, so sprejeti,« se pohvali Vogrinčeva in doda, da se je potrebno zavedati, da so otroci ogledalo odraslih, svojih staršev in okolice, zato ne moremo pričakovati, da bodo otroci staršev, ki spoštljivosti in razumevanja večkulturnosti ne zmorejo, strpni.
Situacija je lahko vselej obratna
»Razlogi, zakaj se družine selijo, so različni. Ne gre pozabiti, da se v tujino selijo tudi slovenske družine. Otroci pri tem nimajo besede, iztrgani so iz svojega domačega okolja in vrženi v novo okolje, novo kulturo in povsem neznan jezik ter seveda med nove ljudi. Za sabo morajo pustiti vse vezi, ki so jih spletli. To povzroča veliko stisko in integracija ni lahka. Ti otroci potrebujejo oporo, občutek sprejetja in razumevajočo okolico. K temu lahko prispevamo kot posamezniki, tudi izven vzgojno-izobraževalnih zavodov,« svoje misli povzame Andreja Vogrinec, ki poudari, da so za uspešen vzgojno-izobraževalni proces in dobrobit otroka ključni pravi pristop, učenje slovenskega jezika ter v temelju, podpora države oziroma Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
»Na naši šoli dajemo vključevanju otrok priseljencev velik pomen. Ti otroci bijejo velike notranje bitke. Vodilo na naši šoli je, da pripravimo vse otroke na življenje, ne glede na državo rojstva. Otroci priseljenci se morajo poleg sledenju snovi še vključiti v povsem novo okolje, ki ima drugačno kulturo in nerazumljiv jezik, pretrgati morajo vse vezi, ki so jih spletli v domačem okolju in splesti nove. Zato bi za konec dodala besede kolegice: »Ti otroci so junaki!«,« zaključi Vogrinčeva.
