Današnji 28. december je dan v letu, ko praznujemo tako imenovano pametvo ali tepežni dan, ki ga ponekod po Sloveniji imenujejo tudi tepežnica ali dan nedolžnih otročičev. Na območju osrednjih Slovenskih goric se je ohranil običaj tepežkanja s pletenimi šibami, ki se imenujejo krdebač. Gre za palico, spleteno iz osmih pintovih šib.

Po izročilu so  na ta dan otroci vstali že zelo zgodaj in se s šibami odpravili po vasi, od hiše do hiše. Najprej so jih po zadnji plati dobili domači, potem pa še sosedje in znanci. Pri tem so otroci dobili darilo; včasih suho sadje, orehe, klobaso, pecivo, kruh v novejšem času pa denar. Praznik je uvedla cerkev, kot praznik otrok, ki so umrli v Betlehemu. To je bil edini dan v letu, ko so lahko otroci tepli odrasle.

Elizabeta Lorbek: Šli smo s tisto leskovo palico in govorili: “Pametva, pametva, srečni bote celo leto”

91-letna domačinka iz Benedikta Elizabeta Lorbek se, kot nam je povedala, še dobro spominja časov, ko je kot majhna deklica 28. decembra z leskovo šibo v roki hodila od hiše do hiše v tedanjem Benediškem Vrhu. “Takrat smo imeli še prave zime, tako da nam je otrokom segal sneg do kolen. Ker smo imeli samo nizke čevlje in nogavičke do kolen, nismo preveč radi hodili po tako visokem snegu. Tam, kjer pa se sosednje niso razumeli, pa pozimi niti od ene do druge hiše ni bilo odmetane poti. Nižje čez cesto je živel najbogatejši kmet, h kateremu sploh nismo šli, saj pri njem ne bi nič dobili. Mama je nam otrokom vedno rekla, naj ne hodimo nekam daleč okrog. Tako da smo tisti dan obiskali babico, dedka, strica, teto, botra, botro, se pravi, sorodnike, če pa smo spotoma kakšnega po tazadnji pa tudi ni bilo škode.”

“Denarja v tistih časih ni bilo veliko, smo pa vendarle pri sorodnikih dobili kakšno krono (zdajšnjih 25 centov) ali celo dinar, ampak samo pri sorodnikih, pri ostalih pa le kakšne suhe hruške in ostalo suho sadje. Šli smo s tisto leskovo palico in govorili: “Pametva, pametva, srečni bote celo leto.” Enkrat pa sem poslušala sošolko, ki mi je dejala, da naj vendarle greva še kam dlje, ven iz Benedikta, za pametvo. Šli sva v Štajngrovo in na Svete Tri Kralje, kjer pa nisva nič dobili. Če so vedeli, da prihaja tuji otrok, so mu običajno zaprli vrata. Nisem pa nikjer slišala, da bi kdo otroke pregnal. Je pa res, da so v tistih časih naokrog hodili tudi berači, ki so prav tako prosili za denar. Mama mi je tudi rekla, da naj popoldne več ne hodim na pametvo. Je pa imela navado, da je tem, ki jim je bila botra, spekla majhne kolačke klecnprota (sadnega kruha). Dobička od pametve nismo imeli, je pa bilo veselje.”

Mama je nam otrokom vedno rekla, naj ne hodimo nekam daleč okrog. Tako da smo tisti dan obiskali babico, dedka, strica, teto, botra, botro, se pravi, sorodnike, če pa smo spotoma kakšnega po tazadnji pa tudi ni bilo škode.

Elizabeta je bila takrat osnovnošolka. V času druge svetovne vojne pa se je, kot nam še pove, tudi običaj pametve nekoliko spremenil: “Tako kot je zdaj coronavirus povzročil, da nikamor ne gremo, tako si tudi v času nacizma nismo upali od hiše, morda le do sosedov.”