Dejstvo je, da se je dogajanje v svetu, kakršnega smo do sedaj poznali v zadnjih mesecih spremenilo ter da je novi koronavirus in posledično vsi sprejeti ukrepi naredil globoke reze na vseh ravneh našega delovanja, tako v gospodarstvu, šolstvu in eksistenci človeka. Skupek vsega je vsekakor prinesel spremembo v dojemanju današnjega sveta, posledice pa se tako rekoč poznajo tudi na duševnem počutju oz. duševnem zdravju. Govorili smo z mag. psih. Matejem Miklavčičem, zaposlenim v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca.

Miklavčič: »To kaže na to, kako znamo v kriznih časih stopiti skupaj ter biti drug z drugim, nuditi brezpogojno pomoč.«

Vsakodnevne grožnje o virusu COVID-19, o katerem sicer nekaj vemo in nad katerim imamo manj nadzora, je med splošno populacijo vnesel občutke strahu, panike, nemoči, tesnobe, negotovosti, konec koncev bi lahko govorili tudi o primeru »kolektivne travme«.

»Takšno stanje lahko pri človeku vodi v doživljanje občutkov žalosti, žalovanja, v doživljanje panike, zmedenosti, tudi depresije, saj prizadene osnovne in vsakodnevne prilagoditvene mehanizme posameznika,« poudarja in doda, da lahko sočasno takšne družbene spremembe pri človeku prebudijo tudi druge bolj zaželene atribute, kot so občutek empatije, altruizem, solidarnost, pomoč v kakršnikoli obliki, čemur smo lahko dandanes priča na medmrežju, kjer mrgoli suportivnih grup, spletnih svetovalnic, online vodenih telovadb, znanih ter manj znanih Slovencev, ki na raznovrstne načine poskušajo razbremeniti trenutno vzdušje in pa seveda zapolniti ves čas, ki nam je na voljo. »To kaže na to, kako znamo v kriznih časih stopiti skupaj ter biti drug z drugim, nuditi brezpogojno pomoč.«

Seveda se je ob tem potrebno zavedati tudi nekaterih psiholoških mehanizmov, predvsem teh, da na primer posamezniki, ki so že v osnovi nagnjeni k zaskrbljenem kognitivnem stilu razmišljanja, da bo njihova selektivna pozornost tudi sedaj nagnjena k prepoznavi negativnih virov informacij, kar bo še dodatno okrepilo njihovo že v osnovi tesnobno doživljanje.

Če se za trenutek ustavim pri glavnem vprašanju, kaj spremembe, ki so zarezale v našo vsakdanjo rutino pomenijo za družino ter otroke? Mnoge družine so se znašle v položaju usklajevanja med različnimi zahtevami: skrb za otroke, poklicne zadolžitve, samooskrba, spopadanje z zdravstvenimi ter finančnimi skrbmi. Kako se slednje prepleta z doživljanjem otrok?

Ob poplavi informacij o virusu COVID-19, ob vsesplošni zaskrbljenosti, ob spremljanju odzivov ljudi na pandemijo ter ob vedenju, da so otroci in mladostniki skorajda tekom noči izgubili to, kar jim največ pomeni: avtonomija, neodvisnost ter socialna povezanost, sigurno pusti pečat na doživljanju sebe, sveta ter okolice. Menim, da bodo otroci predvsem čutili sprva preobremenjenost, hkrati zaskrbljenost, čez čas bodo nekako sprejeli trenutne situacije, bodo pa verjetno postali nestrpnejši, nemirnejši, pričeli bodo iskati pozornost na raznovrstne načine, morda se bodo pričele pojavljati težave s spanjem, apetitom. Seveda se je ob tem potrebno zavedati tudi nekaterih psiholoških mehanizmov, predvsem teh, da na primer posamezniki, ki so že v osnovi nagnjeni k zaskrbljenem kognitivnem stilu razmišljanja, da bo njihova selektivna pozornost tudi sedaj nagnjena k prepoznavi negativnih virov informacij, kar bo še dodatno okrepilo njihovo že v osnovi tesnobno doživljanje, odzivanje na aktualno dogajanje. V tej zgodbi pa sedaj nastopijo starši!

Naslonite se lahko tudi na njihova čustva in jih povprašate, kako se počutijo ob tem? Odgovori in pogovori bodo seveda na razvojno fazo otroka različni. Dajmo jim vliti zaupanje v svet in ljudi, ki se s težavo aktivno ukvarjajo.

Kako najboljše otroku razložiti kaj se dogaja?

Pomembno je, da se starši o ustreznih ukrepih ter o virusu nasploh educirajo iz ustreznih virov (npr. spletna stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje), da prepoznajo tveganja ter se v skladu s tem držijo ustreznih ukrepov (izolacija, razkuževanje rok…). S tem, ko se bodo starši ustrezno informirali, bodo istočasno pomirili tudi lastno anksioznost ter tako lažje odgovorili na vprašanja otrok. Ravno njim je potrebno pojasniti zakaj si je potrebno umiti roke ter zakaj morejo sedaj omejiti stike s prijatelji. Ob tem jih seveda lahko vprašamo kaj so slišali o novem koronavirusu? Ali imajo v zvezi s tem kakšna vprašanja? Naslonite se lahko tudi na njihova čustva in jih povprašate, kako se počutijo ob tem? Odgovori in pogovori bodo seveda na razvojno fazo otroka različni. Dajmo jim vliti zaupanje v svet in ljudi, ki se s težavo aktivno ukvarjajo. Za mlajšo populacijo prilagam dostop do spletne strani, kjer lahko starši pri pojasnjevanju uporabijo pravljico o Koronavirusu .

Kaj bi svetovali tako otrokom kot njihovim staršem?

Ne katastrofizirati, poskrbite za duševno sproščenost. Zavedam se, da je ob trenutni globalni negotovosti težje ostati miren, a hkrati je potrebno ozavestiti, da bodo vsakršne negativne misli še dodatno ojačale občutke tesnobe in strahu. Starši morejo biti otrokom vzgled, morejo biti realni in pa predvsem poskrbeti za omejevanje že neštetokrat slišanih informacij o virusu COVID-19. Tudi partnerja med seboj naj poskrbita, da se morebitni njun vsakodnevni pogovor o pendemiji ne odvija vpričo otrok, temveč si pri tem določita čas za tovrstne pogovore in na tak način tudi sama preusmerita pozornost še na preostale teme.

Starši si naj zapomnijo, da se otroci na krize odzivajo podobno kot starši. So kot »spužve«, ki absorbirajo starševske stile odzivanja na nastale situacije, katerim so priča. V teh časih je normalno biti rahlo tesnoben zato pa si je potrebno vzeti čas, da predelamo lastna čustvena stanja, da bomo lahko kasneje v odnosu z otrokom popolnoma prisotni. Prav tako je izrednega pomena sprejemati ter nasloviti vsakršno doživljanje družinskega člana, bodisi je to strah, tesnoba, brezbrižnost… Morda je sedaj enkratna priložnost, da skupaj z otrokom spoznate različne tehnike sproščanja (dihalne vaje, meditacije, vizualizacije), katere mu bodo v življenju še kako prav prišle.

Ponavljam se, da je sedaj odlična priložnost, da se starši povežejo z otrokom, da preizkusijo kakšen nov recept, otroka naučijo kakšne nove veščine ali spretnosti, se pogovarjajo, si organizirajo filmski večer ali preživijo skupni čas ob družabni igri.

Kako poskrbeti za občutek varnosti?

Ljudje imamo osnovno potrebo po držanju kontrole, po razumevanju kaj se dogaja okoli nas, potrebo po predvidevanju kaj sledi. Če želimo pri otrocih ohraniti občutek varnosti in zmanjševati nastali stres, moremo poskrbeti za ohranjanje dnevne rutine, zagotoviti moramo zadostno količino spanca ter v dnevni urnik vnesti hobije, ki so glede na dano situacijo izvedljivi. Pomembno je, da otroku postavimo prioritete, s katerimi se tekom dneva mora soočiti in jih opraviti. Starše pozivam, naj bodo pri zapolnjevanju otroškega časa kreativni. Pogosto slišimo, kako ljudje tarnajo nad primanjkovanjem časa za medsebojno povezovanje in druženje.

Ponavljam se, da je sedaj odlična priložnost, da se starši povežejo z otrokom, da preizkusijo kakšen nov recept, otroka naučijo kakšne nove veščine ali spretnosti, se pogovarjajo, si organizirajo filmski večer ali preživijo skupni čas ob družabni igri. Skupno preživet čas lahko blagodejno vpliva na razvoj socialnih spretnosti, na medosebne odnose v družini, krepi se medsebojno sodelovanje ter se ob tem krepijo občutki pripadnosti, varnosti… Vsekakor se ob tem moremo zavedati, da pa otrok potrebuje tudi čas zase, svoj prostor in da ni narobe če košček dneva le tega preživi v svoji sobi in ob svoji najljubši igri. Vsekakor ne morem mimo ne da bi omenil preživljanje časa ob računalniku.

Ob tem starše pozivam, da internet ter igrice naj ne bodo sredstvo za kratkočasenje ter zapolnjevanje enormnih količin prostega časa. To poudarjam predvsem z mislijo, da aktualno stanje ne bo trajalo večno in da bo slej ko prej prišel čas, ko se bodo otroci vrnili v star, ustaljen ritem življenja.

»V zaključku bi morda rad podelil misel, da poskušamo iz trenutnega obdobja omejevanja in bede le uzreti kanček svetlobe. Čeprav je v teh časih skorajda neprimerno govoriti o priložnostih, pa vendar je morebiti trenutno dogajanje v svetu priložnost, da se uvidi kako pomembni so naši medosebni odnosi in da spoznamo kaj je v današnjem življenju še pomembno,« strne Miklavčič.