V teh dneh v slovenski javnosti močno odmeva zgodba o zakoncih Skaza iz Miklavža na Dravskem polju, ki naj bi se po poročanju Slovenskih novic in televizijske oddaje Tednik finančno okoristila na račun že pokojne Milene, sicer Primorke, ki se je iz obale preselila na Štajersko, kjer je preživela zadnja leta svojega življenja. Leta 2008 je bila Milena po operaciji hospitalizirana v mariborski klinični center, kjer jo je spoznala medicinska sestra Maja Skaza. Po poročanju omenjenih medijev naj bi si Maja takrat pridobila zaupanje bolnice in od nje izvedela, da ima ta v lasti veliko premoženje. Po trditvah Marinele Kos Grzinič, sestre pokojne Milene, je šlo za več zemljišč s pogledom na morje, posestvo in hišo v Zrečah, zlatnino, prihranke na računu, skupaj okoli 500 tisoč evrov premoženja. 

V naslednjih letih naj bi bili Maja in Milena po pisanju medijev le v redkih telefonskih stikih, leta 2017 pa je Milena znova končala v mariborski bolnišnici. Od takrat najprej naj bi ji zakonca Skaza sledila od bolnišnice do bolnišnice in si ogledala njeno parcelo v Sečovljah, leta 2018, ko je bila Milena zaradi akutne srčne in ledvične odpovedi v celjski bolnišnici, pa naj bi jo, kot trdi njena sestra, odpeljala v Celje k notarki Katji Fink. Tam je podpisala pogodbo o preužitku, pri tem pa naj bi Maja in Slavko Skaza, kot trdi  Marinela Kos Grzinič, bolnico celo ogrozila, saj ta ne bi smela biti v pokončnem položaju, še več, Kos Grzinič je prepričana, da je šlo za pobeg iz bolnišnice. Po poročanju oddaje Tednik naj bi bila Maja v vmesnem času na mariborskem okrožnem sodišču obsojena zaradi treh velikih tatvin in zlorabe bančnih kartic. 

Mileni je zdravje vse bolj pešalo, iz Celja so jo premestili v paliativno oskrbo v bolnišnico Topolšica. Medija navajata, da je bila 18. oktobra 2018 zaradi poslabšanja zdravja premeščena v intenzivno enoto bolnišnice Topolščica, odkoder je bila odpuščena 21. oktobra zvečer. Takrat naj bi jo zakonca Skaza znova naložila na invalidski voziček in z avtom odpeljala k notarki Fink. Zdravniku naj bi dejala, da jo peljeta samo v bolnišnični park na sonček, Maja pa naj bi se pri tem zdravstvenemu osebju lažno predstavljala kot njena sorodnica in skrbnica. Pri notarki je Milena podpisala oporoko, s katero je vse svoje premoženje zapustila zakoncema iz Miklavža, in pogodbo o dosmrtnem preživljanju. 

Teden dni kasneje je 60-letna Milena v Topolšici umrla. Njena sestra še navaja, da naj bi nato Maja Milenino truplo ukradla in organizirala pogreb mimo družine ter da naj bi izvedenec psihiatrične stroke Peter Pregelj ugotovil, da Milena v času podpisovanja pogodb pri notarju ni bila prisebna in sposobna izraziti lastne volje. 

Zadeva je končala na sodišču, ki je imetje pokojnice zaradi ničnosti pogodb in oporoke vrnilo v dedno maso. Milenina sestra pa sedaj, po pisanju medijev, razmišlja, da bi zakonca kazensko ovadila. Trdi, da je izginilo 140 tisočakov z računa pokojnice, prav tako tudi zlatnina. Zakoncema Skaza očita, da sta bila nekaj tednov po smrti njene sestre že na dopustu na Tajskem.

Kaj pa o vsem tem pravi Maja Skaza? Odločila se je, da za naš medij pove svojo plat zgodbe, saj je prepričana, da se jima z možem Slavkom dela velika krivica, vse očitke pa odločno zavrača. 

Povejte nam kaj več o prijateljstvu s pokojno gospo Mileno. Kako se je začelo? Kako dolgo je trajalo? Ali ste v tem času spoznali koga od njenih svojcev? Kaj vam je povedala o njih?

Moram poudariti, da sem pokojno gospo Mileno spoznala že leta 2007, ko sem bila zaposlena v UKC Maribor kot medicinska sestra. Med nama se je nekako ustvarila neka človeška vez, empatija, in to zdaj nima nobene veze s kodeksom zdravstvene nege. Nekako sva si bili bližnji duši in tako sva nekako krojili to najino prijateljstvo. Veliko stvari mi je zaupala in od takrat dalje sva se večkrat slišali po telefonu. Nisva se velikokrat videvali, slišali sva se za kakšen nasvet, za navadno "čenčo". Milena je bila pametna, odločna ženska, kuharica po poklicu, tako da mi je dala tudi veliko kuharskih receptov. Tako da sva se bolj takšne babje stvari pogovarjali. 

Prav tako me je včasih vprašala za kakšen njen zdravstveni položaj, ker je imela stomo. Kako naj si pomaga. Čeprav je bila družabna oseba in je imela veliko znancev, znancev ne prijateljev, pa je bila hkrati v srcu zelo osamljena. 14 let je živela s partnerjem Otom Mikekom v Zrečah, ki pa jo je res izredno zanemarjal. Pri njih je bila večkrat socialna služba, tudi policija, ker je bil prisoten alkohol. Gospod jo je večkrat pustil samo in jo zaklenil. Prav tako ji je tudi grozil, da jo bo, če bo komu kaj povedala in šla od njega, ubil. Ker je bil lovec in pod posteljo je imel tudi puške.

Večkrat sva z možem šla po Mileno, jo kam odpeljala. Odpeljala sva jo na obalo, kjer je bila rojena. Takrat je bila najbolj srečna, da je lahko šla pogledat svoj rojstni kraj. Pa tudi na grob njenega sina, ki je pred mnogimi leti umrl. To je bil njen edini sin in res tisti pristni edini sorodnik. Na obali je imela tudi sorodstvo, sestro gospo Kos Marinelo in še eno sestro in brata.

Sestra Marinela je večno samo hlepela. Z Mileno sta si bili vedno navzkriž, kot mi je tudi gospod Oto povedal, sta se prepirali. Gospa Marinela je, ko je bila Milena pred leti težko bolna, nekaj časa skrbela zanjo, ampak takrat ji je tudi grozila. Vseskozi ji je dajala oporoke v podpis, da če se bo kaj zgodilo, tudi njej nekaj pripada. Moram poudariti, da je Milena v svojem življenju napisala 15 oporok. To da so vedno nekaj od nje zahtevali, je je zelo izmučilo. Povedala mi je o teh zadevah.

V meni je našla pač neki stik, zato sva se mi tudi zbližali. Najbolj pa sva zbližali leta 2018, ko me je nekega dne poklicala, da se je njeno zdravstveno stanje malo poslabšalo. V bolnišnici je bila že leta 2017, ko sva se že videvali, ampak potem je šla domov. Preden je šla leta 2018 junija v bolnišnico, je še vozila avto in uporabljala socialna omrežja. Tako kot vsi mi normalni ljudje. 24. junija me je jokajoče poklicala in dejala, naj ji pomagam. Da je v bolnici in nujno potrebuje mojo pomoč. Seveda sem takoj odšla k njej, potem pa je samo rekla: "Prosim pomagaj mi, da se več ne vrnem k partnerju, ker nimam nikogar." Takrat ji ni pomagala ne sestra, ki je v medijih predstavljala, koliko pomoči je ponudila, ne partner. Nihče ji ni stal ob strani.

Vsakodnevno sem prihajala k njej v Celje, na obiske, ji pomagala pri negi, predvsem pa sem ji stala psihično ob strani. Psihična podpora je bila najpomembnejša. Tu je prevladala neka človeška empatija, tisto, kar imam v sebi. Oba z možem že od nekdaj rada pomagava. Pa ne glede na moj poklic. Ta poklic sem si izbrala z dušo, ker ga še zdaj vedno rada opravljam. Sem pomagala ljudem in jim bom pomagala. Tudi mož, ki je imel težko otroštvo. Ljudje so ga zapostavljali, bil je osamljen, tako kot Milena, in mu veliko pomeni, da pomaga ljudem. Pa je to lahko takšen ali drugačen človek. Milena je rekla, da ima neko premoženje na obali, o tem se nisva pozanimala.

Na tak način smo mi potem skali vezi. Tudi mož jo je obiskoval. V tem času, ko smo bili skupaj, smo bili srečni. Rekla je, da je našla drugo družino, ampak žal je umrla prej, preden smo lahko kaj več nadaljevali. 

Kdaj ste spoznali Milenino sestro, ki vas zdaj marsičesa obtožuje?

Milenino sestro sem bežno spoznala v bolnišnici, ker jo je takrat spremljala. Ko je bila Milena 2018 hospitalizirana v Celju, je menda prišla k njej v bolnišnico, to je tudi zdravnik navedel, enkrat, dvakrat na obisk. Pa še to je enkrat prinesla samo papirje v podpis, ker je imela zadeve na sodišču. Gospa Kos je znana po tem, da se zelo radi toži. Bila je v konfliktu z bratom, z nečaki, z vsemi. Prišla je samo pogledat Mileno, v kakšnem stanju je in komu bo zapisala svoje premoženje. Ni je zanimala kot človek.

Tako da jaz Milenine sestre nisem dobro poznala. Milena me je samo opozorila, to je bilo že bolj proti koncu, ko je naredila pogodbo z nami: "Maja, jaz bom šla do notarke, pogodbo bom napisala jaz, tako da boš ti zavarovana, kajti moja sestra Marinela je pravi k .... in ne želim ti povzročati težav."

Ste bili v vmesnem času, od tiste prve hospitalizacije v mariborski bolnišnici pa potem do naslednje, z gospo Mileno res samo v redkih telefonskih stikih?

Bili sva tudi v fizičnih stikih. Milena tega ni upala povedati, ker se bala partnerja, ki je v tem, da si je z mano blizu, začutil nevarnost. Velikokrat sva bili v telefonskih stikih, ne pogosto, bili pa sva tudi v fizičnih stikih. 

Koliko ste takrat že vedeli o Mileninem finančnem in premoženjskem stanju? Ste res skovali načrt, da se tega polastite?

Nikakor, vedela sem, da ima oljčnik in zemljo na obali, da živi pri partnerju v Zrečah. Glede finančnega stanja pa nisem res vedela ničesar in je tudi nikoli nisem spraševala. Meni je bila pomembna ona, ne njeno stanje. Moram poudariti, da midva z možem ne potrebujeva ničesar. Imamo svojo streho nad glavo, ki smo si jo pošteno prislužili, imava vsak svojo službo, ki jo rada opravljava. Tega nama ni bilo potrebno. Tudi Mileni sva vseskozi poudarjala, da nama to ni potrebno. 

Ste bili vi tisti, ki ste se dogovorili z notarko, in potem prepričali še Mileno za podpis najprej pogodbe o preužitku?

Ko me je Milena prosila za pomoč v bolnišnici, je vseskozi poudarjala: "Maja, tukaj v Celju boš poklicala notarko in naročila obisk." Rekla sem, da to ni potrebno, ona je vztrajala, da je potrebno. Rekla sem ji, da lahko pride v bolnišnico. "Ne, jaz sem sposobna, da grem do nje, da ne boš ti imela težav. Jaz sem poklicala notarko in se dogovorila za obisk. Za datum," je dejala. 

Nato pa smo res šli k notarki, ker je Milena vseskozi želela, da to čimprej uredi. Te zadeve, preden se njej karkoli zgodi. Pri notarki je Milena sama narekovala pogodbo, bili sta sami v prostoru, kar je tudi zavedeno v spisu, tako da jaz nikoli nanjo nisem vplivala.

Ali drži, da ste bili v preteklosti že trikrat obsojeni?

Dokazi so, da jaz nisem bila ničesar obsojena, ničesar nisem naredila, samo pomagala sem človeku. Obsodila (op.a. Milenina sestra) me je hudih zadev glede kraje, glede poneverbe, največja obsodba pa je bila sum kaznivega dejanja pri smrti Milene. Če tukaj ne bi bila kriminalistična policija v Celju poštena, edina v tem postopku, bi se z mano zelo drugače končalo. Vsi postopki, vse obtožbe so bile zavržene. Imam tudi dokaz. 

Ali drži, da je pokojna oporoko, v kateri vam je potem zapustila premoženje, podpisala, kot zdaj beremo, v stanju manjše prištevnosti oziroma neprištevnosti?

Gospa je bila vseskozi prištevna. Tako kot sem vam prej dejala, preden je prišla v bolnišnico, je vozila avto, uporabljala socialna omrežja, bila je v stikih. Tudi gospa sodnica, osebni računalnik je še zmeraj na sodišču, prav tako telefon, se je temu čudila. Vse je zelo dobro poznala, poznala je notarske zapise. Sam sistem pa je pač privedel do tega, da je izvedenec postavil eno diagnozo. Čeprav se nikoli ni zdravila za kakšno neprištevnost, nikoli se ni zdravila v psihiatrični bolnišnici, ni prejemala posebnih zdravil. Posebno zdravilo, pomirjevalo, je dobila, ko ji je umrl sin. To je bilo leta '96 in to je bilo vse.

Imam tudi poročilo kot dokaz od psihologa. Bila je na eni veliki operaciji, kjer je bila res pomembna njena prištevnost. Tega dokaza pa, kljub temu da sem ga dala našemu odvetniku, ki ga ni vložil sodnici, niso sprejeli.

Kako komentirate to izvedeniško mnenje? Kaj piše v njem?

Izvedeniško mnenje se je postavilo res popolnoma na koncu postopka. Sam postopek je trajal pet let. Milena je bila tudi v času hospitalizacije pregledana s strani psihiatrinje, ki je tudi napisala, da je bila v času, ko je bila v bolnišnici, popolnoma prištevna, pogovorljiva. Ni se pojavil noben sum na kakšno depresijo, bila je zgovorna. Tudi zdravnik, ki jo je zdravil, je bil vsakodnevno z njo v stiku.

Nato pa so z nasprotne strani postavili izvedenca. Šli so na najvišjo inštitucijo fakultetne smeri, gospod Peter Pregelj je bil edini izvedenec. Mi smo vsekakor v postopku zaprosili, ko smo dobili odgovore, da bi postavili še enega izvedenca, pa nam je sodišče to zavrnilo.

Gospod Pregelj je dobil veliko vprašanj, ki so vsa zavedena v sodnem spisu. Tega je ogromno. Na vsa vprašanja, mislim, da jih je bilo 12, je odgovoril, da ni zanesljivo, da bi bila neprištevna, potem je tudi zapisal, da ni nobene dokumentacije v zvezi s tem, nobene diagnoze postavljene. Ampak pri zadnjem vprašanju, ali je bila ob podpisu neprištevna, je on odgovoril: "Ob podpisu pogodbe se je pri Mileni pojavila depresivna epizoda." Smo ga potem na sodišču tudi vprašali, kaj to pomeni, na podlagi česa je to določil. Rekel je, da je to njegova domneva. Čeprav je ni v živo videl, niso upoštevali drugih mnenj, in tudi ne mnenja psihiatrinje, ki jo je res videla v živo. 

Ste se potem vi na to sodbo pritožili?

Vsekakor. Ko smo videli, kako sam postopek poteka. Najprej smo imeli vključenega enega odvetnika, nato pa smo se pred zadnjo sodbo odločili, da bomo vzeli še drugega. Temu smo zelo zaupali in takrat je ta odvetnik dosegel, da je gospod Pregelj prišel na zadnjo obravnavo. Tista pričevanja so bila zelo skopa, gospod Pregelj ni mogel ničesar dokazati. Tako da smo mi imeli vse adute v kartah in tudi na koncu sem gospe sodnici rekla, da se mi ne zdi prav, kako se je sodba končala. Rekla mi je, da imam možnost pritožbe. In res, odvetnik je napisal zelo dobro pritožbo, oddal jo je do 20.10. 2023. Takrat smo imeli rok. Plačali smo takso v višini 3 tisoč 700 evrov. Odvetnik je trdil, da se moramo, ker je vse tako nejasno, pritožiti. 

V dobri veri sem mu zaupala. Tega odvetnika smo poznali že veliko let, tako da smo nad vsem tem, kar je sledilo, zelo razočarani. Gospod odvetnik je namesto štirih izvodov poslal le dva izvoda pritožbe. Imel je možnost, da novembra še popravi napako. Pa se ni odzval. Glede teh pritožb sem ga jaz nenehno klicala, do decembra: "Ste poslali, smo že dobili kakšen odgovor iz višjega sodišča?" Vedno je bil odgovor ne. Bila sta v dogovoru z drugim odvetnikom, ki je še vedno sodeloval, da on napiše pritožbo.

Januarja, februarja nisem dobila nobenega odgovora, marca pa sem dobila zavrnjeno pritožbo z nasprotne strani. Ker so se oni pač pritožili na eno zadevo. Seveda sem poklicala odvetnika, on pa je dejal, da mi sodbe tako ali tako ne bi dobili. Na vprašanje, v čem pa je bila napaka, pa je odgovoril: "Kaj vam nisem poslal?" S težko muko sem potem dobila od višjega sodišča odgovor, da so pritožbo zavrnili zaradi dveh izvodov, ker niso prejeli štirih izvodov. In on je rekel: "Ja, dva izvoda sem poslal." Vprašala sem ga, kaj meni o tem? Dejal je, da je bila to pač strokovna napaka njegove tajnice. "Meni je žal, pa saj sodbe ne bi dobili," je odgovoril. 

Zakaj menite, da je odvetnik tako ravnal?

To so bili lahko različni apetiti. Kolikor poznam gospo Kos in koliko sem se o njej že pozanimala, je ona prizadela ljudi, gre do kraja. V bistvu še ničesar ni dobila, ker se zapuščinska zadeva še nadaljuje. Če gledamo zdaj s te strani, vse zadeve najbolj pripadajo partnerju, ki je 14 let živel z Mileno, na začetku je tudi skrbel zanjo. Zanjo je bil kot mož, skupaj sta živela in tukaj pa se je vključila samo Marinela, ki jo je vedno zanimalo samo premoženje. Ona gre čez vse. Mogoče se je združila z odvetniki, mogoče je politično nastavljeno. Razmišljam vse živo, odgovora, zakaj ni prišlo do pritožbe, ne bom dobila. Poplačala sem svoje stvari, z možem sva imela veliko stroškov.

Ni nama pomembna materialna plat.  Zmeraj sem rekla, samo da sem zdrava, to mi je najbolj pomembno. Da je moja družina v redu, pa bom tudi jaz. Še zmeraj bom pomagala, boli pa me, da ne bom izvedela resnice, zakaj je to naredil. Pa zakaj me še zdaj gospa Kos tolikokrat prizadene. Vse so dobili nazaj, tudi ona bo to dobila. Tako dolgo bo to preprečevala, to je pač njen način življenja. Nikoli ni nič drugega delala, kot se celo življenje samo tožila. Ne pozna pravega dela, človeške empatije, ne pozna pomoči. Moram še tudi reči, kako grdo je ravnala s svojim možem. Bila je poročena, bil je na invalidskem vozičku. Nasproti svojega doma v Luciji ga je dala v dom, hkrati pa z drugim partnerjem hodila k njemu na obisk. Če pa je to človeška empatija?

Menim, da če bi ona tako lepo skrbela za našo Mileno, potem Milena ne bi nikakor razmišljala, da bi (premoženje) dala nekemu tujcu. Jaz sem bila v bistvu tujec, nisem bila sorodnica. Milena je vseskozi trdila, da to niso njeni ljudje in da so jo vsi zapustili. 

Zato je torej to premoženje prepustila vam?

Vedno je rekla: "Maja, jaz želim pogodbo za te moje nepremičnine, za moje oljke pa to." Preden je karkoli podpisala, sva ji že pomagala. Mož je kosil travo, pomagala sva ji tudi pri oljkah. Rekla nama je, da gotovo tega ne bova prodala, saj za to tako lepo skrbiva. Rekla sem ji, da nikoli. Vedno sva ji pošiljala fotografije, kako izgleda, bila je zadovoljna in srečna. 

Kar pa se tiče finančnih stvari, pa o tem nisem nič vedela. Rekla je samo: "Maja, ti poskrbi za mene. Če bom še živela, poskrbi, da bom v ustreznem domu, poskrbi za moj pogreb, poskrbi, da bova s sinom zmeraj imela dostojen grob." Denar je imela in me je tudi pooblastila, da sem lahko plačevala njene položnice, ampak še v teku njenega življenja. Kaj je storila s tem denarjem, ne vem. Rekla mi je, da sva z možem to dobila, za ostale zadeve pa, da se odloča sama. Nanjo nisi mogel vplivati, bila je odločna ženska. Vse, ki so na njo pritiskali, je takoj odstranila. Nikoli nisem drezala vanjo. 

Še en očitek se pojavlja. Namreč, da ste dobesedno ukradli Milenino truplo in pol milijona evrov. Kako odgovarjate na te obtožbe?

Ko sem bila pred kriminalisti glede suma umora, je bilo to zame grozno. Hodila sem k psihiatru. Ko pa sem zdaj prebrala "Preko trupla do premoženja", pa me to zelo boli. Kako bi jaz iz bolnišnico odpeljala truplo?  Naj grem z našim kombijem, ga naložim pa odpeljem? Prosim vas lepo. Imam dokaz. Milena je v bolnišnici osebju dala moj kontakt. Osebje me je tam že dokaj dobro poznalo. Dovolili so mi, da sem lahko prišla k njej izven svojega delovnega časa, zaposlena sem bila v Mariboru, ona pa je bila v Celju. Jaz sem vse to opravljala v svojem prostem času, s svojo prijateljico. Pomagala sem človeku. Zdravnik, ki mu je dala moj kontakt, me je večkrat poklical, prišla sem na pogovor, da sem izvedela stanje. Tudi sama je vedela, da je težko bolna, zato smo preko socialne delavke urejali domove. Ker je bila pač premlada, je bil to težki postopek. 

Toliko so mi šli na roko, da smo šli še v Topolšico v negovalni del, dokler na najdemo doma. Sem rekla, da jo bom vsakodnevno obiskovala in ji pomagala. Ukrast truplo, to so hude obtožbe. 

Pogreb pa ste organizirali vi?

Milena me je prosila: "Maja, jaz bom vse to tebi prepustila, moramo se pogovoriti tudi o tem, kako bo, ko bom jaz umrla." Rekla je, naj prosim poskrbim za njen pogreb, za njen grob. Tisti večer, preden je umrla, sem bila še pri njej, zjutraj so me poklicali in obvestili o njeni smrti. Dejala sem, da se oglasim v bolnišnici. Kmalu po tistem me je poklical, imam tudi vse zavedeno v spisu, njen partner Oto Mikek in mi povedal, da je Milena umrla. Rekel je, da je ne bo prišel gledat, saj da je predaleč, kar pa se pogreba tiče, pa da ve, da sva z Mileno vse uredili. Povedala sem mu, da s tem nima nobenih obveznosti. 

Sestra Marinela pa me o tem ni nikoli vprašala. V petletnem postopku ni spregovorila nobene besede o grobu, o njeni smrti, o tem, zakaj sem jaz uredila pogreb, kdo ureja grob. Če imam jaz nekega človeka tako hudo rada, ne bi pustila, da grobova lastne sestre in nečaka ureja nekdo tuji. Jaz hodim zdaj s Štajerske v Piran in urejam grob ter se tam pogovarjam z Mileno. Zaradi tega to tudi jaz urejam.

Še zmeraj?

Še zmeraj. Milena je moja in tako bo.

Ste se res tam predstavljali lažno kot njena sorodnica in skrbnica?

Ne, Milena je vedno rekla, da sem jaz njena Maja, ki skrbi zanjo. Gospa Kos je glede tega mislila, da sem skrbnica. Mileni niso odvzeli nobene sposobnosti, ona je sama poskrbela zase. Bila je opravilno sposobna, če je vozila avto, če je za vse vedela. Rekla je, da sem, pod narekovaji, njena hčerka, njena prijateljica in, pod narekovaji, skrbnica, ki skrbi zanjo. Vedeli so, da sem medicinska sestra iz Maribora, da smo se tam spoznali. Tako da so me vedno poimenovali kot Maja, pa nič drugega. 

Kaj pa boste zdaj naredili, kakšni bodo vaši nadaljnji pravni koraki?

Trenutno sem v fazi res enega velikega žalovanja. Zelo sem prizadeta, prizadeta je moja družina, prizadet je moj poklic. V medijih zdaj govorijo o kodeksu etike, o medicini, zdravstvu, da je tukaj samo pohlep. Ne, ni res, tu etika nima nobene veze. To je moj odnos do življenja, jaz rada pomagam ljudem. O teh zadevah sem v službi vse povedala. Bilo je težko, ampak  hvala bogu imam takšne ljudi, ki me razumejo, ki me poznajo, vedo, kakšna sem. Da meni to ni potrebno.

Najbolj pa me zdaj boli, da je zelo hudo z mojim možem. Vam povem, da so to dnevi, ko ne more delati, se joče, zadnjič je razmišljal o tem, da bi se najraje ubil. Pravi, da so mu odvzeli dobro ime Mizarstva Skaza, ki ga je dolga leta gradil. To je mene zdaj še bolj prizadelo. To sem jaz povzročila. Otroka mi rečeta, da vesta, kakšna sem. Imamo ozek krog prijateljev, ki sva jim povedala vse, in naju razumejo. Zdaj se bo ta krog zagotovo še zožil. Pa bodo pač tisti pravi ostali, ki me poznajo.

Borila sem bom proti temu. Tega, kar so mi mediji naredili, kar mi je gospa Kos Marinela naredila, ne bom prepustila. Naredila mi je nepopisno življenjsko škodo. Tako da bomo zoper njo sodno ukrepali. 

Kako pa je s tem denarjem?

Glede tega denarja, kakor sem že prej dejala, mi je Milena rekla, da bom vse nepremičnine, zemljo, obdelovala jaz. Bila sem pooblaščena, računa nisem nikoli zapirala. Kaj pa je počela s svojim denarjem v času življenja, pa je nisem nikoli spraševala, nikoli odločala. To je bila njena odločitev. Vedno je govorila, da ga bo podarila ljudem, ki ga potrebujejo. K njej so prihajali razni znanci. Enkrat je prišla tudi gospa Marinela, večkrat je prišel gospod Oto.

Zakaj jim ni zaupala? Ker so jih v preteklosti ukradli veliko denarja in razpolagali z njenim premoženjem. Bila je popolnoma nezaupljiva, ko pa nas je spoznala, pa je bila srečna. Ni potrebovala analgetika v bolnišnici. In res sem srečna, da je Milena umrla srečna. Ko je ona podpisala te pogodbe, se mi zdi, da je z nje padlo vso breme. Čez en teden je potem umrla. Rekla je: "Maja, zdaj sem pa vse naredila v življenju. Jaz sem srečna. Vas sem spoznala, bili ste moja družina, zdaj sem srečna."

Ob koncu bi želeli, da pojasnite še en očitek. Nekaj tednov po smrti Milene naj bi z možem uživala na Tajskem z njenim denarjem?

To ni bilo nekaj tednov po smrti. Milena je umrla 29. oktobra 2018, moj mož pa je praznoval abrahama 1. junija 2019. Midva nisva bila nikjer v življenju, ker sva samo delala. Zato sva rekla, da si bova za abrahama nekaj privoščila. Sva varčevala, sva gradila, vzela sva si kredit. Rekla sem, da greva skupaj,  da nekaj doživiva. To je bilo meseca junija, ne nekaj tednov po njeni smrti, pa z nikakršnim denarjem od Milene. Nikoli se tega ne bi prilastila, ker to meni ni potrebno. 

Tudi letos, 1. maja, sem sama praznovala abrahama, ampak glede na vse, kar se tekom te zgodbe dogajalo, v vseh teh petih letih, sem imela na praznovanju le ožjo družino, otroke. Spraševali so me, zakaj ne praznujem. Ne morem, ker sem tako prizadeta. Ne morem se veseliti, vseskozi sem imela bolečino. Kriminalisti so me pogledali od glave do pet, vsak moj korak, tudi moževo premoženje. Moram reči, da je bila gospa Kos na sodišču do mene zelo nesramna, dejala je, da ima gospod Skaza to in to, potem pa je z roko pokazala na mene in rekla, da pa jaz nimam ničesar in da sem si zdaj prilastila Milenino premoženje. To mi ni potrebno. Sem poročena, imam streho nad glavo, dva zdrava otroka, drugega pa ne potrebujem. Srečna sem, da imam zdravje in sočutje do človeka, in to bo v meni ostalo.