Na družabnih omrežjih so se pričeli oglašati prvi Slovenci, oboleli s koronavirusom. Ena izmed njih, Tea, je opazila, da primanjkuje informacij iz prve roke, zato je pričela s pisanjem bloga – koronaviruskajpazdaj.blogspot.com, ki ji krajša čas in upa, da bo koristil komu drugemu. Ob tem pa poudarja: »Res polagam na srce vsem, ostanite doma. To je edini način.«

»Nisem ga želela, nisem izzivala, hodila sem samo v službo in v trgovino po najnujnejše, vse v radiju 500 metrov. Ampak virus ne izbira.«

Virus ne izbira

Zapisala je: »Nisem ga želela, nisem izzivala, hodila sem samo v službo in v trgovino po najnujnejše, vse v radiju 500 metrov. Ampak virus ne izbira. Očitno je res dovolj, da gre nekdo z virusom mimo tebe, da plačaš na blagajni prodajalki, ki ne ve, da je okužena, da v službi postrežeš turista.«

Ko je objavila opozorilo glede virusa, je bil odziv ogromen, ker informacij res primanjkuje. »Izpostavila se nisem zato, da bi se ljudem smilila, ampak zato, da bi mogoče lahko komu pomagala. S tem razlogom sem se tudi odločila, da bom svojo izkušnjo dokumentirala,« še je zapisala in dodala, da bo dnevno spremljala izkušnjo, simptome, poskusila bo ugotoviti, kaj lajša bolečine in kaj pomaga.

»Ko se to zgodi pod prisilo ni tako zelo prijetno«

 »Vsi si včasih želimo, da bi se vikend raztegnil za cel teden, da ne bi bilo šole, faksa, službe… A ko se to zgodi pod prisilo ni tako zelo prijetno,« zapiše v enem izmed prvih blogov. Njeni prvi znaki so se pojavili v četrtek zjutraj. Suho grlo, kašelj, glavobol. »Vzela sem protibolečinsko tableto, ker so glavoboli pri meni stalnica in se za vsak slučaj zaprla v sobo. Ko bolečine niso ponehale, sem najprej poklicala mamo, ki je zadeve spremljala precej mirno, zato sem vedela, da mi bo razumno svetovala. “Pokliči zdravico pa boš videla kako naprej.”«

 Izolacije naveličana že prvi večer

Poklicala je zdravnico in ji pojasnila stanje. Takoj je dobila navodila za samoizolacijo in termin za testiranje. »Ker je trenutno panika velika, je bil prvi možen termin šele v soboto popoldan, kar je pomenilo, da bom dva dni čakala brez da bi vedela, kaj se dogaja z mano. Takoj sem obvestila službo, da me ne bo, obvestila sem cimro iz sosednje sobe, da sva poskrbeli, da se nisva srečevali v skupnih prostorih. Oče mi je prinesel hrano, maske in domača zdravila, ki sva si jih predala zelo na daleč in na hitro. Ležanja in izolacije sem bila naveličana že prvi večer.«

V petek se ji je stanje poslabšalo. Dobila je vročino in začele so jo boleti kosti po vsem telesu. Krivila je prisilno ležanje. »Nisem vedela, da najhuje šele prihaja. Noč iz petka na soboto je bila peklenska. Zaradi bolečin nisem našla udobnega položaja za spanje, v nekem trenutku sem celo čepela na postelji in dremala, saj sem bila tako zelo utrujena. Tresla me je mrzlica, hkrati sem vrela od vročine. Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati.«

»Ob desetih zvečer mi zazvoni telefon, gospodična na drugi strani mi sporoči, da je bil bris pozitiven. Ne znam opisati kakšen občutek je bil. Obnemela sem, po hrbtu me je spreletelo. Dva globoka vdiha, ki sta bila tokrat še težja kot ostali.«

Kot zapiše je danes počutje zopet čisto drugačno. »Pritisk na pljuča,  zadiham se, ko naredim par korakov proti stranišču, bolečine v kosteh ne popustijo. Danes sem se začela tudi zares zavedati, kaj pomeni biti brez stikov za 14 dni. Ob vseh bolečinah je to najhuje.« Poskuša ostati pozitivna: »Šalim se na račun virusa, hkrati pa res želim, da bi se ljudje začeli zavedati, da zadeva ni enostavna.«

Blog koronaviruskajpazdaj najdete TUKAJ.